Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Jelka Ciglenečki: Lepa beseda v času pandemije

Sodobnost / Uncategorized  / Jelka Ciglenečki: Lepa beseda v času pandemije

Jelka Ciglenečki: Lepa beseda v času pandemije

Elementarne nesreče so v bistvu čisto vsakdanja zadeva, a zelo težko je vanje verjeti, kadar nastopijo. Kuge so na svetu divjale vsaj tolikokrat kot vojne. Pa kljub temu sleherna kuga in sleherna vojna najdeta ljudi nepripravljene. Doktor Rieux je bil prav tako nepripravljen kot drugi meščani, in edino tako je mogoče razumeti njegovo omahovanje. Iz istega razloga je tudi treba razumeti, da je omahoval med strahom in upom. Kadar izbruhne vojna, ljudje govorijo: “To ne bo dolgo trajalo, je preneumno.” Čisto jasno je, da je vojna preneumna stvar, a to ji nikakor ne brani, da ne bi dolgo trajala. Neumnost zmeraj dolgo traja, to bi ljudje čisto gotovo že zapazili, če ne bi zmeraj mislili samo nase.

Albert Camus: Kuga

V času izbruha ebole leta 2014 je bila na misiji Zdravnikov brez meja v Zahodni Afriki tudi moja sestra. Slike trpljenja, ki jih je le bežno orisala, so bile apokaliptične, a najbolj se mi je v spomin vtisnilo naslednje: vsi, ki so bili v stiku z bolniki, so imeli absolutno prepoved dotikanja. Tudi ko so bile zaščitne obleke snete in vse telo temeljito razkuženo, se nihče ni smel dotikati nikogar v svoji bližini, nihče se ni smel dotikati svojega obraza. Ebola je (tako kot covid-19) kapljična okužba, vsaka drobna kapljica, ki se vnese v oko, na ustnice, je lahko usodna. In ravno to je bilo na vsej misiji najtežje. Izkazalo se je, da so tudi najbolj izkušeni humanitarci nesposobni dlje časa upoštevati zapoved, na dopust so jih pošiljali vsakih nekaj tednov. Zdržali so samo profesionalni vojaki, vajeni trdne discipline. Tudi domačini so umirali, ker se niso hoteli odreči dotiku. Negovali so bolne svojce, brisali strupeni znoj; in ko je bilo prepozno, so do konca branili pravico do tradicionalnega pokopa, ki je vključeval tudi dotike žalujočih.

Ko je bila panika najhujša, ko so se zdravstveni delavci zaprli v neprodušne skafandre, v katerih so s težavo dihali – lažje so se odrekali kisiku kot dotiku.

Čeprav so bili mediji polni opozoril, da lahko ebola zapusti Afriko in začne moriti po vsem planetu, nas je to sicer skrbelo, a v resnici nismo verjeli. Epidemije so bile stvar revnih na drugih koncih sveta, v katere smo zahajali le ustrezno cepljeni in izredno previdno. In tako smo bili kljub opozorilom znanstvenikov, da bodo nove bolezni gotovo vdrle tudi k nam, na pandemijo covida psihološko povsem nepripravljeni. In kljub temu da vemo o covidu-19 več kot pred enim letom, pravzaprav ne vemo skoraj ničesar. Ko se dotaknemo kljuke, za vsak primer takoj izvlečemo razkužilo. Ko nas objame prijatelj, odvračamo glavo. Želimo si objeti starše, a si ne upamo. Dotik je postal nevaren, nevljuden, nemoralen. Živimo v svetu, ki je izgubil najmanj opevano čutilo – tip. In šele zdaj smo spoznali, kako pomemben je za nas …

V času, ko smo izgubili pravico do dotika, smo iskali nekaj, kar bi se nas lahko dotaknilo, pa čeprav na daljavo – najbolj očitno so to bila socialna omrežja, spletne govorilnice, Zoom, Skype. A v prvih dneh, ko je bilo najbolj negotovo, za vse najhuje, smo najbolj potrebovali umetnost. Ljudje so se zbirali na balkonih in terasah in peli. Igrali so inštrumente, v znak protesta proti vladi so izobešali zastave, plakate, izvajali zabavne brezdotične ulične performanse (in to še pred petkovimi kolesarjenji). In kar je najbolj nenavadno – množično smo brali poezijo. Ena prvih in najbolj ganljivih knjig, ki so nastale pod vplivom karantene, je knjiga #Ta čas: 50 dni, 50 pesmi urednika Andreja Ilca z duhovitimi ilustracijami Tanje Komadina. Pesmi, izbrane tudi kot odgovor na mračne teme v poročilih, so nas dva meseca nagovarjale na spletnih omrežjih, kjer so se množično brale. Antologija je bila logičen zaključek spletnega projekta – za vsak dan pesem. Pravijo, da je dovolj, da pesnik v svojem življenju napiše eno res dobro pesem. In izkazalo se je, da je dovolj tudi, če na dan preberemo eno, a ravno pravo pesem. #Ta čas je dnevnik groze prvih tednov epidemije, a je tudi dnevnik upanja, vere v umetnost, je iskanje lepote in svetlobe. Vsaj toliko kot o epidemiji pove o avtorju antologije in tako smo s knjigo dobili tudi prelep portret enega najboljših slovenskih urednikov.

Kaj pa se je medtem dogajalo na literarni in založniški sceni? V prvih tednih je velik del založnikov (in skoraj vsi knjigotržci) odšel na čakanje – knjigarne so bile zaprte, založniki pa si tudi nismo predstavljali, kako naj delamo brez ekipe, brez knjižnih sejmov, brez sestankov z avtorji, skrbelo nas je, komu bomo prodajali nove knjige, kdo jih bo sploh bral v času, ko so zaprte tudi knjižnice. A po nekaj tednih se je izkazalo, da se je ves svet preselil na splet in naslednji korak je bila digitalizacija promocije, marketinga in prodaje na spletu. Ravno na prvi dan zaprtja knjigarn in knjižnic je pri Gogi izšla odlična knjiga esejev jezikoslovca in pisatelja Kozme Ahačiča. Bilo je nekaj škodoželjnih komentarjev – izdati knjigo v tako neverjetno slabem trenutku se je res zdelo tragikomično. Avtorja smo slikali s kupom knjig v rokah (vročene so bile, kajpada, brezstično) in … naročila na spletu so se kar usula. Že takrat nam je postalo na založbi jasno, da nas bodo iz krize potegnile naše redne stranke, ki nas spremljajo tudi prek e-pošte in na družabnih omrežjih. Zbirka Kozmologija je (vsaj za zbirko esejev) dosegla izjemen prodajni izid (in se še vedno dobro prodaja), nominirana je bila za Rožančevo nagrado in prejela številne navdušene kritike. Bilo je očitno: epidemija knjige ni pokončala, tudi zaustavila je ni.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar