Dan ni bil posebno lep. Pač dan kot vsi drugi. Ob tem še deževen jesenski dan. Gospod Herbert Göblinger je dopoldan, opoldan in zgodnje popoldan že imel za sabo. Vstal je, se s protezo v ustih in instantno kavo v želodcu odpravil k novemu peku, ki pravzaprav že zdavnaj ni bil več nov. Skuhal si je, legel k počitku, pomil posodo, nahranil race. Zdaj se je vrnil in ravnokar stopil iz dvigala in opazil spremembo. Ni bilo kaj dosti drugače, sprva. Pred njegovimi vrati je bil krožnik, pokrit s krpo. To ni bilo nič posebnega. Gospa Merke mu je kot običajno nastavila kos peciva. A zraven krožnika je zagledal list papirja, ki ga je zmedel, saj kakšnih sporočil običajno ni bilo zraven. Gospa Merke mu ni pisala na listke. Neobičajno.
Gospod Herbert Göblinger je bil star.Seveda ni bil zmeraj star. Preživel je otroštvo, morda celo srečno. Bil je zaposlen, in ko se mu je zdelo, da je primeren čas za poroko, se je poročil. Z gospo Mathilde Göblinger, rojeno Schmitz. Drug na drugega sta se dobro navadila in se tudi dobro razumela. »Si pač moja žena,« je običajno rekel gospod Göblinger, ko je spet enkrat ugotovil, da se uspešno prebijata skozi življenje. Gospa Mathilde Göblinger se je temu nasmehnila in potem gospodu Göblingerju božala roke.Njena smrt nikakor ni bila spektakularna. Ni padla skozi okno, ni zdrsnila po stopnicah in ni je povozil avto. Ulegla se je v posteljo, zaspala, sanjala, a zjutraj se ni več prebudila. »Med spanjem jo je zadela kap,« je ugotovil zdravnik. Gospod Herbert Göblinger tega ni mogel razumeti. A ko je videl, kako nekaj neznanih moških krsto z gospo Mathilde Göblinger, rojeno Schmitz, polaga v zemljo, je zaslutil, da se bo nekaj spremenilo. In nenadoma se je zavedel svoje starosti.
S tem si včasih ni razbijal glave. Bil je zaposlen, imel je ženo in hčerko. A ta se je preselila v Ameriko. Poročila se je s črpalkarjem. »Daddy,« mu je hlinila, ko je poklicala na božični večer, »obiskati nas moraš. Ali pa bomo mi prišli poleti. Potem boš vsaj spoznal svoje vnuke.« Poletje je minilo, hčerke z otroki ni bilo in gospod Herbert Göblinger se je vprašal, ali bi se moral prej bolj posvetiti vzgoji svojega otroka. Morda bi moral tudi poleteti v Ameriko. A za kaj takega je bilo zdaj prepozno. Ko si star, ne letiš več v Ameriko, je pomislil gospod Herbert Göblinger.
V veliki stolpnici, ki je takrat, ko se je vanjo vselil z gospo Mathilde, veljala za moderno, ni poznal nikogar. Le gospo Merke, ki je z možem in tremi otroki stanovala nadstropje niže, njo je poznal. »Ah, gospod Heribert,« tako ga je imenovala, ko mu je pri vratih na hitrico izročila kos domačega peciva, »gospod Heribert, težko mi je, ko vas vidim, kako osamljeni ste tukaj.« Gospod Herbert pa je zmajal z glavo in rekel: »Dobro se počutim.« Zahvalil se je za pecivo in zaprl vrata. Kot je bilo pač običajno.
Gospod Herbert je, kot veliko starejših ljudi, vsak dan zelo zgodaj vstal. V časopisih o tem pišejo kot o »senilnem begu iz postelje«, a o tem gospod Göblinger ni vedel ničesar. Obul si je copate in oddrsal v kopalnico. Umil se je in iz kozarca z vodo potegnil svojo zobno protezo. Gospa Mathilde Göblinger ni imela proteze. »Na konjskem trgu bi dosegla precej višjo ceno kot ti,« ga je enkrat podražila. In ker se je vznejevoljil, mu je potem pomirjujoče masirala hrbet. In vse na svetu je bilo spet v najlepšem redu. Z Mathilde je bil svet pravzaprav vedno urejen. Zjutraj mu je pripravila obleke in obložen kruhek za opoldanski odmor. Zvečer mu je skuhala toplo jed in mu ob poslušanju radia masirala tilnik. Enkrat sta šla celo v gledališče. Mathilde Göblinger je bila navdušena, a gospod Herbert Göblinger je med predstavo zaspal. Zato v gledališče potem nista več šla. Nekoč sta pri radijskem kvizu zadela dve vstopnici za koncert. Gospod Herbert Göblinger se sicer ni več spomnil skladateljevega imena, a vendarle je bilo lepo. Zmeraj je pripovedoval o tem, če so se drugi bahali s knjigami, ki so jih menda prebrali. Tako je lahko dokazal, da je tudi on naklonjen kulturi. Ponoči sta spala v zakonski postelji. Gospod Herbert Göblinger na levi, gospa Mathilde Göblinger na desni. Včasih sta se srečala na sredini. A o tem se nista nikdar pogovarjala.
Zdaj pa je gospod Göblinger v postelji ležal sam. Prazna stran ga je motila. Najraje bi posteljo razrezal, a ta ideja se mu nekako ni zdela primerna. Tako draga je bila, takrat. Torej se je teh misli hitro znebil. Nekoč se je gospod Herbert Göblinger ulegel na sredino. Vendar je bilo tam neudobno in posteljna špranja je obudila spomine. Na Mathildino stran se ni ulegel nikdar. In nikdar ni pomislil, da bi si kupil novo posteljo.
Zato je bil gospod Herbert Göblinger skoraj olajšan, ko je v jutranjem svitu zapuščal spalnico. /…/
Prevedel Slavo Šerc