Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Majda Travnik Vode: Adamova in Evina samota

Sodobnost / Revija  / Majda Travnik Vode: Adamova in Evina samota

Majda Travnik Vode: Adamova in Evina samota

O romanu Evalda Flisarja

Nevidni ot®ok, novi roman Evalda Flisarja, je katarzično branje, ob pogoju, da smo avtorju pripravljeni slediti v globokem, orfičnem potopu v lastno in kolektivno nezavedno. Ko umetnik zlo, ki ga odkriva, ubesedi in obelodani, mu odbije ost, a je še vedno težko vzdržati uvid v temne in zatohle kote duševnih meandrov obeh protagonistov. Roman, čeprav umeščen v slovensko okolje, namreč prinaša variacijo univerzalne parabole o novem Adamu, ki se mu v Flisarjevi različici pridružita še Eva in, na poseben način, otrok. Interpretativni vstop v roman se ponuja kot zrel sadež, saj je nosilcema dogajanja ime Adam in Eva, Adam pa v romanu tudi izrecno izjavi, da skupaj z Evo želi postati začetnik nečesa novega v človeški vrsti.

Lik novega Adama je v zahodni duhovni in umetniški tradiciji tematiziran tako pogosto, da je postal že nekakšna temeljna referenčna os našega hrepenenja po samopreseganju, obenem ideal, mit in arhetip, ki je tudi v Flisarjevem opusu prisoten tako pogosto, da že postaja znamenje nečesa.

Značilno upodobitev novega Adama najdemo na primer pri Mojstru Eckhartu, ki kot izhodišče svojega traktata O plemenitem človeku (besedilo naj bi nastalo med letoma 1308 in 1314) navaja na videz popolnoma nevpadljivo vrstico iz Lukovega evangelija: »Neki plemenit človek je odpotoval v daljno deželo, da bi si pridobil kraljestvo, in se vrnil« (Lk 19,12). Lakonični stavek, za katerega se bo stoletja pozneje zdelo, da je iztrgan iz Kafkove proze, in kjer manjka pravzaprav celotna vsebina, navržena sta le začetek in konec zgodbe, Mojster Eckhart v nadaljevanju razveže v tezo, da v vsakem izmed nas bivata t. i. zunanji človek, h kateremu »spada vse, kar se drži duše, a je zaobjeto in pomešano z mesom«, in notranji človek, ki ga Sveto pismo na različnih mestih (npr. v Psalmih, Janezovem evangeliju, Pismu Korinčanom) imenuje novi človek, mladi človek, nebeški človek, prijatelj, plemeniti človek, novi Adam. Mojster Eckhart nadaljuje: »In ta je mišljen, ko naš Gospod pravi, da je neki plemenit človek odpotoval v daljno deželo in si pridobil kraljestvo in se vrnil.« Nekaj vrstic naprej pa sledi pomemben zaključek: »Notranji človek je Adam. Mož v duši je dobro drevo, ki vselej brez prestanka daje dober sad, o katerem govori tudi naš Gospod. Je tudi njiva, v katero je Bog zasejal svojo podobo in podobnost/enakost ter seje dobro seme, korenino vse modrosti, vseh umetnosti, vseh kreposti, vsega dobrega: seme Božje narave.« Adam je torej ideal: dobro drevo, ki brez prestanka daje dober sad. Še več: je njiva, v katero je Bog zasejal nič manj kot svojo podobo in podobnost, celo enakost. Adam je Božji otrok, seme Božje narave. Vendar, kot ugotavljata apostol Pavel in Mojster Eckhart, novi Adam med svojo rastjo iz Božjega semena nenehno srečuje sovražnika, s katerim se mora bojevati. Mojster Eckhart zapiše: »Zunanji človek je sovražni in hudobni človek, ki je na to posejal in vrgel plevel.« Božje seme se mora nenehno bojevati s plevelom, ki pada nanj nekje od zunaj. O svojem notranjem boju v Pismu Rimljanom presunljivo iskreno spregovori tudi apostol Pavel: »V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.« Bržkone je v teh vrsticah zaobjetih nekaj bistvenih resnic o človekovi usodi, condition humaine: ustvarjeni smo po Božji podobi in v nas je Božje seme, resnični božji sinovi in hčere smo, a za to, da bi lahko iz semena zraslo dobro drevo, ki zmore brez prestanka – ne le občasno –, dajati dober sad, se moramo nenehno bojevati s svojim nasprotnim polom, puliti plevel v sebi, kot pravljični ali mitološki junaki odpotovati v daljno deželo, si tam skušati pridobiti kraljestvo in se vrniti.

Takšno metafizično-ontološko izhodišče ponuja tudi enega od možnih vstopov v opus Evalda Flisarja, saj je vtis, da prav njegova pripovedna in dramska dela razodevajo nadvse tankočutno zasledovanje podobe novega Adama. V ris tega starega arhetipa, ki je del evropske literarne dediščine, se zdijo vklenjeni tako roman Čarovnikov vajenec kot Flisarjeva potopisna proza. Vsa ta dela je zlahka mogoče motriti kot eksistencialno, v skrajnih legah že skorajda eshatološko zavezujoča poročila o »potovanjih v daljno deželo in vrnitvi«, če vnovič parafraziramo Mojstra Eckharta. V tej luči je izjemno sugestiven tudi roman Potovanje predaleč, kjer se zaradi učinkovito izbranega pripovednega postopka ‘drama eksistence’ sodobnega Evropejca odvije dobesedno pred našimi očmi. V drami Kaj pa Leonardo?, v kateri projekt stvarjenja »novega človeka« pod imenom »eksperimentalni projekt XXX« snujeta mlada zdravnica in nato še tajni vladni agent, pa avtor Adama prvič tudi odkrito poimenuje: »Superčlovek. Adam nove generacije.« Če si nekoliko osvežimo spomin, gre v drami Kaj pa Leonardo? za to, da bi gospoda Martina, stanovalca nekoliko posebne klinike za umobolne prek »možganske nevronske nevihte«, ki jo doživlja, prevzgojili v superčloveka oziroma »človeka, ki bi imel najboljše lastnosti najboljših ljudi« in nobene od človeških lastnosti. Vsak od njegovih »stvarnikov« pa ima drugačno vizijo Adama in vanj projicira lastni ideal: zdravnica si ga zamišlja kot človeka, ki bi bil suveren na treh temeljnih področjih človeške dejavnosti, intelektualnem, umetniškem, religioznem, vladni predstavnik pa ga vidi kot biološkega super robota, stroj za uničevanje …

Če je novi Adam pri veliki večini upodobljevalcev izjemno pozitiven lik, tako rekoč ideal, pa lahko rečemo, da gre pri Flisarju za drugačno, bolj zapleteno obdelavo tega tradicionalnega literarnega toposa in da je Flisarjevo tematiziranje arhetipa o Adamu samosvoje in avtorsko zaznamovano, saj so njegovi junaki s tem imenom bistveno drugačni od svojih svetopisemskih ali staroveških zgledov. Morda bi lahko rekli, da so Flisarjevi Adami nekakšni otroci svojega časa, ki nimajo skoraj nič več skupnega z nekdanjim pomirljivim, blagodejnim eshatološkim likom, ampak so prevetreni z nemirno novoveško, vseprevprašujočo in večno dvomečo subjektiviteto ter v Flisarjevem pripovednem svetu variirajo znotraj izjemno širokega obnebja, od izredno visoko artikuliranih, ozaveščenih in prebujenih junakov, ki na poti k poslednjim resnicam in spoznanjem sežejo zelo daleč in so tudi za sodobnega bralca izjemno navdihujoči duhovni iskalci, do psihično in duhovno pohabljenih, pomilovanja vrednih antijunakov, ki niso kos niti lastnemu življenju, kaj šele da bi bili zgled drugim. Adam v Nevidnem ot®oku, denimo, je, če parafraziramo Cervantesovega Don Kihota, pravi Adam žalostne postave. Sicer pa Nevidni ot®ok pomeni svojevrstno differentio specifico v liniji Flisarjevih Adamov, saj si avtor Adama in Evo v njem zamisli kot začetnika prav posebnega novega rodu človeštva, nevidnega človeštva oziroma »človeštva, ki ne obstaja zares, ampak si samo sebe predstavlja«.

Nevidni ot®ok je napovedan tudi kot »roman, ki pred bralcem razgrinja eno najbolj nenavadnih ‘ljubezenskih’ zgodb, kar jih ponuja zakladnica svetovne književnosti« – in v nekem pogledu gre res za še nenavadnejšo »ljubezensko« zgodbo od znanstvenofantastičnega romana The New Adam (Novi Adam, 1939) znanega ameriškega avtorja Stanleyja G. Weinbauma, ki pripoveduje o ljubezni med Edmondom in Evanne, pripadnikoma dveh človeških vrst, Homo sapiensa in njegovega naslednika, ali novele Nathaniela Hawthorna The New Adam and Eve (Nova Adam in Eva, 1843). Za razliko od Weinbaumove ali Hawthornove pripovedi Flisarjev roman ne prinese srečnega razpleta. Pravzaprav se izkaže tudi, da zgodba ni niti ljubezenska (od tod narekovaji v opisih romana) niti nenavadna. Kajti: le kaj bi lahko imelo skupnega z ljubeznijo večletno vzajemno psihično mrcvarjenje partnerjev, ki sta skupaj le zaradi svojih neozaveščenih patoloških vzorcev? Res, lahko ponovimo s Tino Turner, kaj ima to opraviti z ljubeznijo? Po odgovor se, kot rečeno, avtor spusti v nezavedno, h koreninam. Morda prav »korenine« upravičijo poimenovanje protagonistov, Adam in Eva, še prej pa se lahko vprašamo, zakaj nas, ko premišljamo o svojih prednikih, starših, otroštvu, obide občutek nekakšne globine? /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar