Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Živa Škrlovnik: V Casi Delgado se je nekaj zgodilo

Sodobnost / Revija  / Živa Škrlovnik: V Casi Delgado se je nekaj zgodilo

Živa Škrlovnik: V Casi Delgado se je nekaj zgodilo

Draga Nilza,

danes mi je bilo še posebej toplo pri srcu, ko si ob odhodu na mizi pustila tisto cvetje, na nekaj me je spomnilo, pa ne vem, na kaj. Nekaj davno pokopanega, že skoraj docela pozabljenega je v meni obudil ta cvet. Ko sem te videl odhajati skozi kuhinjska vrata, ki držijo na stezo za hišo, me je presunilo, kako se vse sklada: tvoja zelena obleka s purpurnim vzorcem, žgoča, temno oranžna sončna svetloba ob zahodu, ki je planila skozi vrata, ko si jih odprla, in tisti živo rožnati cvet, ki si ga odložila na staro Obunyambovo mizico, opraskano od neprestanega prestavljanja in ostrih mačjih krempljev – vse to je name naredilo globok vtis. Sedel sem tamkaj, tebi za hrbtom, v gugalniku, in se počutil kot kak voajer, ko si takole odhajala – nekaj tako intimnega je bilo v tistem drobnem gibu, ko si odložila rožo. Ne zameri mi, Nilza, a zdelo se mi je, kot da veš, da te opazujem, čeprav sva si pred tem rekla lahko noč in se je vsaj meni zdelo, da sem zelo prepričljivo zaposlen z delom. Da, tako je bilo – ti si odhajala in odložila cvet, jaz pa sem tebi za hrbtom vse to opazoval, kot bi ne bil tam, kot bi ne sedel tri metre stran, kot bi ne poznal vonja po hibiskusu, kavi in plesni, ki ga vsako jutro prinese s teboj in me celega zastrupi, da omotičen stojim v kuhinji in niti ne slišim, kaj se ostali pogovarjate; prav zares sem se počutil, kot da brez dovoljenja pogledujem skozi okno kopalnice, v kateri se umiva žena nekoga drugega. Pa si navsezadnje šla samo skozi vrata – popolnoma oblečena. V tisto zeleno obleko s purpurnim vzorcem si bila oblečena, vem, da si jo sama zašila – Marisol mi je to povedala predvčerajšnjim, ko si bila ti na vrtu –, in sploh ne vem, zakaj pišem o tej tvoji čudoviti, ohlapni obleki, ko pa v resnici razmišljam, kaj je pod njo.

Ne – oprosti mi, Nilza! Ne bom si dovolil! Vem – prestopil sem mejo. Raje ti bom poskusil povedati še kaj več o tem, kako sem se počutil, ko si danes odhajala. Torej, kakor sem napisal, nekaj intimnega je bilo v tistem cvetu in v tvoji dolgi, temni roki, tako vitki in hkrati lepo zaobljeni, ko si odlagala rožo. Morda je sledeče plod moje domišljije, a za trenutek sem pomislil, da si se želela obrniti, mi cvet položiti na papirje na kolenih? Bilo je, kot bi pomišljala, kakšen potek dogodkov lahko takšno pogumno dejanje sproži. Jaz, draga moja Nilza, sem o tem vsekakor razmišljal do malo prej, ko sem se končno odločil, da je spet čas, da ti pišem. Zagotovo je lažje, če svoj pustolovski, divji notranji svet preložim na ramena od sonca in prahu porumenelih listov, kot pa da vse skupaj tiščim v sebi, se ti ne zdi? Tako imam vsaj občutek, da si vsega skupaj ne domišljam in da si resnična, da si človek iz mesa in krvi in las in tistih čudovitih peg na ramenih in tenkih črnih dlačic na vratu in ožuljenih pet, ki jih tako rad gledam, ko se dvignejo od tal, ko počepneš k azalejam, prav tistim, katerih cvet si danes po pomoti polomila in ga nato tako nezemeljsko spustila na Obunyambovo mizo, da je zardel še sončni zahod in se raje pogreznil sam vase in me pustil sedeti v temi, kot da sem bil pravkar priča nekakšni čarovniji, ki je zavoljo lastnega zdravja ne bi smel videti, saj proti njej ni uroka in ni zdravila, in vse se mi zdi, da je tako ali tako že prepozno, da sem se zapletel v tole tvojo zeleno obleko s purpurnim vzorcem in zdaj razmišljam samo še o tem, kako rad bi se te obleke dotaknil, jo pobožal, jo pogladil ravno tam, kjer se zaje med stegna pod zadnjico –

Louis

***

Petek, 23. julij, Tofo

Vsakršna pomoč bi mi zdajle prav prišla. Ni, da bi se pritoževala nad Edgarjem – večino dneva dela, vidim ga samo oblitega z mesečino ali pa pod kuhinjsko svetilko, tako da sem že pozabila, kakšen je odtenek njegove kože pri dnevni svetlobi. Ne moti me, da toliko dela. To počne zato, da lahko živiva v hiši in ne v podrtiji, tako kot Marisol in njen majajoči se Helio, ki že ob sedmih zjutraj stoji pod kotom petinštirideset stopinj in smrdi kot svinja. Ne prenesem ga, vsakič ko Marisol nesem v čiščenje sveže rake, nepremično strmi vame s tistimi kalnimi, rubinasto rdečimi očmi in kar čutim, kako me obtožuje, ker sem Marisol pripravila do tega, da se je prijavila za delo v Casi Delgado in mu tako odtegnila štiriindvajseturno oskrbo. Kaj me briga! Kar naj me obtožuje, Marisol si zasluži vsaj deset ur na dan stran od tega gnijočega kupa nesreče, ki se je odločil, da bo življenje posvetil sosedovemu doma varjenemu pivu, ki mu ga še plačati ni treba. Kot pes se vlači naokoli, žena pa mu k umazani riti prinaša hrano in mu pere cunje. Sramota. Dolgo sem rabila, da sem se sprijaznila, da se Marisol nikoli ne bo ločila. Poznam jo že od svojega osmega leta in vedno je bila neodločen človek, zato sem dolgo upala, da ga bo, če jo bom dovolj dolgo prepričevala,  vendarle zapustila. Potem pa sem na neki zabavi v vasi šla absolutno predaleč in ji pred vsemi rekla, da je še mlada in da bi pri skoraj štiridesetih lahko opravila dosti bolje, kot da Heliu briše kozlanje iz naročja, pa mi je pripeljala takšno klofuto, da se mi je zdelo, da vidim pred seboj svojo pokojno staro mater, ki je radodarno delila prav takšne zaušnice. Nadrla me je, naj se sprijaznim z njeno odločitvijo, da je raje s pijanim Heliem, ki mu dolguje življenje, kot pa da bi jo do onemoglosti porivali Renamovi vojaki in jo nato pustili, da crkne na polju. Vzelo mi je sapo – od Marisol nisem nikoli v življenju slišala niti ene grde besede, nikoli ni bila upornica, nikoli se ni nikomur postavila po robu in prav nikoli je nisem slišala kričati. A glej, tam je stala in kričala name, ne, ni kričala, vreščala je, da so se vsi pobrali s plesišča in sva ostali le jaz in ona. Vreščala je in vreščala, ko se je nehala dreti, pa jo je popadel tako neusmiljen jok, da ni prišla do zraka in so ji pomodrele ustnice. Držala sem jo v objemu tam sredi plesišča in ji pustila, da je vsaj enkrat iz nje bruhnilo trideset let zatajevane bolečine in gnusa, obenem pa so mi po licih tekle vroče solze in mi kapljale v dekolte, kajti še predobro sem se spomnila tistega tovornjaka, ki naju je kot deklici pobasal ob poti proti šoli, vem, kakšno srečo sem imela, da mi še niso zrasle prsi in da mi je mama tistega dne zjutraj pobrila glavo, pa tudi koze sem prebolela malo pred tem. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar