/…/
Ob ogledu večine uprizoritev lahko zapišem, da so izbrane uprizoritve neverjetno raznolike in gledališko zelo prepričljive ter kompleksne. Lotevajo se najrazličnejših tem, ki niso vselej povezane z odraščanjem, predvsem pa so uprizoritveni prijemi včasih celo bolj eksperimentalni, bolj radovedni v iskanju novih izrazov in v preizkušanju drznejših uprizoritvenih pristopov kot v gledališču »za odrasle«. Najbolj zanimivo se zdi prav to, da ustvarjalci neumorno iščejo nove pristope in načine rabe gledaliških elementov, da se ne zadovoljijo zgolj z uprizarjanjem bodisi lutkovnih bodisi dramskih oziroma igranih predstav, temveč si prizadevajo eksperimentirati tako v enem kot v drugem žanru ali pa preizkušati nove pristope in medije (npr. Nekje drugje, Misterij sove ali pa Seansa Bulgakov).
Zlata paličica je festival, ki ima tudi tekmovalni značaj. Podeljeni sta bili nagrada za najboljšo otroško in za najboljšo mladinsko predstavo. Otroška žirija je za prvo izbrala Nekje drugje v režiji Tina Grabnarja, najboljša mladinska predstava pa je po oceni mladinske žirije Seansa Bulgakov režiserja Matije Solceta.
V nadaljevanju predstavljam štiri uprizoritve, ki so me osebno nagovorile oziroma v meni sprožile niz misli ter asociacij. To nikakor ne pomeni, da so druge uprizoritve manj kvalitetne ali umetniško manj prepričljive; izbor je izrazito subjektiven in poljuben, prav tako je različna dolžina posameznih prispevkov. Dve uprizoritvi sta dramski, dve pa igrane dele kombinirata z lutkovnimi, animiranimi in sodobnimi tehnološkimi pristopi.
Zala Dobovšek, Nina Šorak, Tin Grabnar, Asja Kahrimanović Babnik: Nekje drugje. Animirana pripoved s kredno risbo. Režiser: Tin Grabnar. Lutkovno gledališče Ljubljana. Premiera: 11. maj 2017. Za 7–14 let.
V tej 40-minutni predstavi prisluhnemo zgodbi deklice – begunke, ki je pribežala iz vojne. Igralka Asja Kahrimanović Babnik (v alternaciji z Ajdo Toman), edina nastopajoča, pripoveduje to zgodbo v prvi osebi, kot nekakšne dnevniške zapiske, sestavljene iz opažanj, vtisov in opisov dogodkov. Njeno brezskrbno otroštvo, zapolnjeno s šolskimi obveznostmi in igro s psom Runom, je nenadoma presekala vojna. Vse se je čez noč spremenilo; očeta so odvedli vojaki, ga mobilizirali v vojsko »enih proti drugim«; šolo so zaprli, police v trgovini so prazne in deklica – ki jo učiteljica v novi državi imenuje Mina, kajti njeno pravo ime se ji zdi prezapleteno za izgovorjavo – ni smela več ven na dvorišče.
Asja Kahrimanović Babnik to zgodbo o sprva prijaznem svetu otroštva, v katerega naenkrat vdrejo bombe, nerazumljive omejitve gibanja, strah in nemoč odraslih, prikazuje ne le s pripovedjo, temveč tudi s pomočjo risbe s kredo, projekcije in animacije. Mizo, za katero sedi na začetku predstave, v nadaljevanju prekucne in spremeni v šolsko tablo, na katero s kredo riše preproste črtne risbe – elemente svoje pripovedi. Tabla se zamaje, kot se svet, kot ga pozna Mina, z vojno zamaje. Vrtljiva miza se spremeni v temeljni rekvizit predstave – v tablo in projekcijsko platno. Risba psa s kredo, ki s pomočjo stop-motion animacije in prostorskih video projekcij (avtor likovne podobe Matija Medved, stop-motion animacija Matija Medved in Lea Vučko, video mapping Boštjan Čadež, mentor za animacijo Kolja Saksida) pred nami nenadoma oživi, je eden ključnih trenutkov predstave, ki pritegne veliko gledalčeve pozornosti ter spodbudi njegovo zanimanje in pričakovanje, kako bo v nadaljevanju to sredstvo uporabljeno in v kakšni interakciji bo z drugimi elementi predstave, zlasti z živo igralko. Jo bo nadomestilo, jo bo »povozilo« ali bosta »živo« gledališče in filmska animacijska tehnika sodelovali in ustvarili nove, kompleksne pomenske celote?
Tehnika stop-motion animacije, ki jo v osnovni, najpreprostejši obliki sicer poznamo iz animiranega filma (uporabljajo jo na primer v filmskih krožkih v osnovnih šolah; kako deluje njen osnovni mehanizem, je prikazano tudi v knjižici gledališkega lista), v predstavi učinkuje v kombinaciji z virtualnimi projekcijami, z dinamičnim video mappingom in s posebej za to ustvarjenimi senzorji, ki v živo sledijo premikom mize. Mina s kredo riše na tablo podobe, ki se prekrijejo s projiciranimi in nato oživijo v gibanju. Tako se realna in virtualna slika spajata v medsebojnih interakcijah, kar prispeva k zanimivosti in kompleksnosti predstave. Informativni video posnetek o nastajanju predstave, objavljen na festivalski spletni strani, pokaže, da je bila priprava animacij in projekcij časovno in logistično zelo zahtevno delo. Za predstavo je bilo na primer treba izrisati približno 16.000 risb.
Raba filmskih in novomedijskih pristopov skupaj z igralko-animatorko zaživi na odru v novem, sugestivnem spoju in sodelovanju. Včasih se prelijejo drug v drugega: na primer ko vojaki ponoči trkajo na vrata in se igralka in animirana projekcija dobesedno sestavita. Ali pa v pretresljivem prizoru, ko se Mina s pasjim prijateljem odpravi na donkihotsko akcijo zaščite parka, ki je v porušenem mestu edini še cel, in se mu bližajo sovražna letala. Toda bombe ubijejo Runa. Nastopi tišina. Iz gobe na tablo polzi voda (solze, kri, dež?) in zabriše kredno risbo.
Čeprav po nekaterih elementih spominja na balkansko vojno, je v uprizoritvi pravzaprav vseeno, za katero vojno gre. Vse vojne so si podobne in so enako nesmiselne, nam sugerira predstava. Ustvarjalce je navdihnila knjiga Ko je oče postal grm nizozemske pisateljice Joke van Leeuwen. Kje je ta »nekje drugje« iz naslova predstave? Je to tam, kjer divja vojna in od koder je pribežala deklica, ali je ta »nekje drugje« tu, kjer je zdaj? Je vojna dejansko povsod okrog nas, »nekje drugje« pa je ironična sintagma?
Posebej poveden je tudi prostor, v katerem se godi predstava. To je Tunel, moreč in temačen rov, v katerem vlada konstantna temperatura 13 stopinj in kjer te stiska v prsih, tudi zaradi vlage in neizogibnega vonja po vlažnem ometu. Prizorišče namiguje na ukleščenost, bunker, klet, zaklonišče (kajti v predstavi se srečujemo z urbano vojno s konca 20. ali začetka 21. stoletja), na nemožnost izhoda, na določenost Mine z vojno, ki se ji dejansko »zgodi«, ki je ni sama izbrala, a je ta zarezala v njeno otroštvo. Prizorišče je že samo po sebi polno napetosti, zgoščene energije. Kaj je tisto, kar je ostalo zunaj, se sprašujemo.
Vojna v Nekje drugje je prikazana kot nesmiselna in temačna, uničevalna igra – Mina na primer reče, da so očeta vključili v vojsko »enih proti drugim«. To so torej neke igre, ki se jih gredo odrasli – kar je ironična poanta; o igri namreč govori otrok, čigar značilni, neodtujljivi modus naj bi bila ravno igra. Poleg tega je Mina dosti bolj odgovorna, pogumna in »odrasla« od odraslih, kajti skrbi za kužka-prijatelja, čeprav je ta dostikrat ne uboga; iskat ga gre in tvega življenje, ko ta ne najde poti v zaklonišče …
Konec predstave Mini odpre možnost nove stabilnosti in prijateljstva. K njej pride sošolka, ki se želi naučiti njenega pravega imena. Ponavljala ga bo tako dolgo, dokler se ga ne bo naučila pravilno izgovoriti, s čimer Mino v nekem smislu končno prizna za človeka.
Uprizoritev, priporočena za mlade gledalce, stare od 7 do 14 let, preseneti z vrsto izvirnih tehnoloških rešitev, s posrečeno in natančno odmerjeno kombinacijo različnih tehnik, obenem pa s pretresljivo zgodbo, iz katere na nevsiljiv način proseva sporočilo o nesmiselnosti vojne.