Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Jure Jakob: Vranja potovanja (Recenzira Majda Travnik Vode)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Jure Jakob: Vranja potovanja (Recenzira Majda Travnik Vode)

Jure Jakob: Vranja potovanja (Recenzira Majda Travnik Vode)

Ilustrirala Anja Jerčič Jakob.
Dob: Miš, 2021.

Vrane so ptice, ki so v slovenski otroški poeziji presenetljivo dobro zastopane: bržkone se je začelo s še danes izjemno priljubljeno Stritarjevo Vrane družijo se rade, med najbolj duhovite »vranje« pesmi pa zagotovo spada tudi Kovičevo Zdravilo, v katerem »Naša stara, siva vrana / že boleha teden dni. // Huda mrzlica jo trese, / glava jo močno boli.« Bolezen – gripa –, se konča tragično: »lonec kropa je požrla / in takoj nato umrla.« Na You Tubu najdemo posnetke Boštjana Gorenca – Pižame, ki interpretira pesmi iz pesniške zbirke Ervina Fritza Vrane, za katero je avtor leta 2008 prejel večernico in v kateri je zbranih trideset pesmi o vranah – drugače kot v zbirki Vranja potovanja Jureta Jakoba, ki vsebuje le dvanajst pesmi. Zbirka bi lahko torej predstavljala le tematski cikel, na primer v širšem tematskem kontekstu ptičjih vrst, njen obseg – ki je sicer popolnoma v skladu z arhitekturo avtorjevih prejšnjih zbirk, od katerih najkrajša, Morje, šteje le enajst pesmi –, pa nemara upravičujeta otroška naslovniška publika in notranjevsebinska zaokroženost.

Že Fritzeva zbirka Vrane nazorno razodeva, da se »vranji svet« od nekdaj subtilno prepleta s človeškim, saj vranam že od davnih časov pripada mesto tako v našem simbolnem imaginariju kot v konkretnem svetu; govorimo na primer o vranje črnih laseh, konjih vrancih, v prenesenem pomenu pa o belih vranah in o tem, kako vrana vrani ne izkljuje oči. Še višji, že skoraj posvečeni položaj vranam dodeljuje simbolno-duhovna tradicija, v kateri vrane veljajo za posrednice med svetom živih in mrtvih. Zlasti nazorno je to v Bürgerjevi Lenori, ki ji sledi tudi Prešernova prepesnitev: v trenutku, ko se mrtvi Vilhelm vzdigne iz groba, da bi tja odpeljal svojo neutolažljivo nevesto Lenoro (ko se torej vzpostavi stik med svetom mrtvih in živih!), vzfrfotajo vrane. Tudi Vilhelm prijaha na vrancu: »Razbija vranec, spenja se, / plámen od njega šine, / in pod Lenoro ubogo vse, / vse udere se in zgine.« Enako simbolno oziroma arhetipsko konstelacijo, le da avtorica namesto o vranu govori o črni ptici, najdemo denimo tudi v lani izdanem, izvirnem in napetem pustolovsko-fantazijskem mladinskem romanu Irene Androjna Modri otok: ena od najstniških protagonistk se, tako kot Lenora, ne more sprijazniti s smrtjo bližnjega, in nevarno niha med svetom živih in mrtvih, literarno in psihološko utelešenje tega nihanja pa je prav črna ptica.

Vranja potovanja so že druga pesniška zbirka Jureta Jakoba z vranami v naslovu, leta 2018 je namreč, prav tako v sodelovanju s soprogo, slikarko in ilustratorko Anjo Jerčič Jakob, izdal zbirko Tri vrane s platane. V tej zbirki dvanajstih pesmi s podnaslovom O živalih, otrocih in drevesih v približno enakovrednih vlogah nastopajo drevesne vrste (jablana, hrast, breza, figa, bor …), trije otroci, Jurij, Peter in Nina, ter različne živali, ki se smukajo in pretikajo med drevesi, vrane pa nastopijo le v zadnji pesmi (Platana), in še tu ne kot živali, ampak v prenesenem pomenu, saj pesnik v tej pesmi pove, da so trije nagajivci, Jurij, Peter in Nina, od pouka pobegnili na platano in se zdaj tam vedejo kot vrane: »Ni jih v šoli – brez opravičila! / Jata potepinov se je skrila // v skrivališče vrh platane. / Tam krakajo kot vrane – // vranček Peter, Jurij vran / in vrana Nina – v pisan dan.« »Tri vrane s platane« torej sploh niso ptice, ampak trije otroci.

Narava je temeljno izhodišče in gibalo Jakobovega ustvarjanja, tako pesniškega kot esejističnega, in najbrž ni naključje, da je pesnik kot uvodni takt k svoji najbolj znani pesniški zbirki Lakota izbral verze Josipa Murna – Aleksandrova, pesnika narave in v tem okviru pogosto tudi pesnika ptic. Globoko sorodno pesniško afiniteto do ptičje tematike kot pri Murnu odkrivamo tudi v celotnem Jakobovem opusu. V zbirki Lakota pesnik to razpoložljivost oziroma proces identificiranja prižene tako daleč, da sebe, svoje delo in ptiča v pesmi z naslovom Ptič pesem z brezkompromisno demiurško gesto spoji v eno: »To je ptič iz besed. Danes sem ta ptič.«

Tako ne preseneča, da vrane v vlogi protagonistk nastopajo tudi v Jakobovi najnovejši zbirki za otroke, le da tokrat v povezavi s pomembnim označevalcem (novodobne) človeške civilizacije, dvanajstimi prevoznimi oziroma potovalnimi sredstvi: avtom, kočijo, balonom, avtobusom, kolesom, tramvajem, vespami, čolnom, sanmi, tovornjakom, vlakom in letali. Najširši notranjeformalni vtis zbirke je, da pesmi vznikajo iz notranje napetosti med naravo, pticami in človeškim oziroma tehničnim svetom, in sicer na način, da pesnik vrane, ptice, opremljene s popolnim potovalnim organom – krili –,  postavlja v vlogo (pretežno skeptičnega) opazovalca človeških tehničnih prevoznih sredstev. Vrane včasih sedejo v človeški izum (v čoln in na vlak, na sani in kolo), večinoma pa ne: »Z vespo?! Niti pod razno! / To je vendar blazno!« Ali: »Z avtobusom?! Hvala – veš, / vrana raje gre kar peš.« Pojavita se tudi referenci oziroma navezavi na prejšnjo zbirko Tri vrane s platane, saj pesem Avtobus uvedejo verzi: »Tri potepinske vrane čemijo vrh platane,« v pesmi Balon pa se spet pojavi šolarka Nina: »Spodaj se iz šole odpravlja / Nina, drobna kakor mravlja.« Pravzaprav tako kot v Treh vranah iz platane pesnik ves čas nagovarja in priklicuje tudi svojo publiko – otroke, le da manj eksplicitno, saj otroci v tej zbirki ne nastopajo kot akterji dogajanja, ampak jih pesnik naslavlja v klasični pesniški konvenciji, kjer pesniki otroke v diskretnem notranjem dialogu povzdignejo v izrecne naslovnike pesmi, obenem pa je to tudi učinkovit način za hipno vzpostavitev posebnega, rezerviranega miljeja, kjer so stvari (raz)umljive le otrokom in se dogajanje ogradi od odraslega sveta ter tako prestopi v svojstven način doživljanja: »Z balonom se nam sanje / spremenijo v potovanje. // Vsi otroci, ki želijo / doživeti čarovnijo, // naj pridejo na polje: / balon je danes dobre volje!’«

Tudi po formalno-tehnični plati Vranja potovanja ohranjajo značilen princip iz prejšnje zbirke, Tri vrane s platane, saj gre tudi tu izključno za sosledja sedmih ali osmih rimanih dvovrstičnih kitic, kar v primerjavi s prejšnjima pesnikovima zbirkama za otroke, Morje in Skrivni gozd, verjetno pomeni zavestno redukcijo, saj je pesnik v enem izmed intervjujev povedal, da se mu zdijo njegove dosedanje pesmi predolge za otroški recepcijski okvir. Za Jakobovo otroško pesnjenje sta že od začetka značilna izredno dosledna, zaporedna rima abab kot tudi želja po čim večjem notranjeverznem ujemanju glasov, največkrat samoglasnikov, torej asonanca. Primer: »Neka modra in znana / stara vrana // je nekoč / celo dolgo noč // gledala v nebo in štela. / Naj jih strela!«). Kjer je le mogoče, pesnik besede in glasove skuša (z)družiti še na druge načine – od glasovnih do pomenskih stikanj do razgibane rabe ločil, kar naj vse pripomore k čim večji notranji dinamičnosti pesmi in njeni celostni zvočnosti. Prizadevanje za čim večjo blagozvočnost in melodičnost spontano poraja tudi občutek igrivosti, ponekod že skorajda spevnosti, poleg tega pa v pesmi, ki imajo vselej tudi jasno epsko notranjo strukturo – pripovedujejo torej neko zgodbo –, vnaša lirično modulacijo, s čimer se dimenzije pesemskega prostora razširijo in se poveča končni vtis notranje uravnoteženosti in zaokroženosti.

Sklepni vtis je, da v zbirki Vranja potovanja zlasti s tehnopoetskega vidika opazimo kvalitativni preskok, saj številne pesmi glede na prejšnje zbirke naredijo občutno zrelejši in lahkotnejši vtis. Morda je to še najlaže razbrati iz rim, ki so v prejšnjih zbirkah ponekod izzvenevale nekoliko »papirnato« oziroma pro forma, medtem ko v Vranjih potovanjih vseskozi delujejo spontano in organsko, niti za hip ne lebdijo na površini, ampak so nedeljiv del vsebine – hkrati zven in pomen, kot bi rekel Boris A. Novak. Vzporedno s poezijo za odrasle Jure Jakob tako iz zbirke v zbirko izgrajuje čedalje bolj zrelo, igrivo in prepričljivo otroško poezijo.

Ni komentarjev
Objavi komentar