Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Ivan Mitrevski: Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu (Recenzira Ivana Zajc)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Ivan Mitrevski: Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu (Recenzira Ivana Zajc)

Ivan Mitrevski: Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu (Recenzira Ivana Zajc)

Dob: Miš (Miškolinke), 2021.

Slog pisanja, za katerega se je v svojem novem delu, ki ga je tudi ilustriral, odločil vsestranski ustvarjalec Ivan Mitrevski, je skorajda reportažen. Pripovedovalec v slikanici Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu v kramljajočem tonu opisuje mestni vrvež, v to nit pa vključi tudi izjave prebivalcev – najrazličnejših psov, ki imajo raznovrstne značaje. Našteva jih po imenih, opisuje njihove navade in pripoveduje o njihovih opravkih ter izpostavi nekaj njihovih najzanimivejših lastnosti, hkrati pa vzdržuje tudi metanarativni nivo komentiranja zgodbe, na primer: »Morda se ne zdijo najbolj zabavni junaki. Če bi bil vsaj kak Vitez med njimi. Ali pa čarovnik. Saj so po svoje simpatični, a take prebivalce ima skoraj vsako mesto na svetu! Kljub temu pa je Bolhograd prav posebno mesto.« Poleg tega pripovedovalec bralce neposredno nagovarja, na primer: »Pozorno poslušajte …«

Reportažnost poudarijo tudi izjave meščanov o tem, kako je živeti v Bolhogradu; slednje so v publicističnem slogu vključene v osrednjo pripoved. Tako pripovedno izhodišče omogoča »pogled od zgoraj« in ponuja možnost igrivega popotovanja po mestu. Ekspoziciji sledi dogodek: Doroteja si je kupila rdeč avtomobil, čeprav ta vozila kužki težko upravljajo, zaradi česar v mestu niso preveč priljubljena. Ko se je prvič peljala z njim po ulicah, je med meščani naletela tako na odobravanje kot na slabo prikrito zavist. »Saj je fina reč ta avto, a popolnoma nepraktična in okorna … /…/ Od kod pa njej denar za take špase,« tako so med drugim govorili someščani, vendar se je v njih hkrati zbudila želja, da bi tudi sami imeli avtomobil. Kombiji, enoprostorci, avtomobili na štirikolesni pogon … naenkrat je bilo mesto polno novih vozil, ki so odražali tudi status svojih lastnikov. Bolhograjci so se zdaj redno podajali na nove in nove poti, a nova ljubezen do vožnje je prinesla veliko težav, prometne zastoje in nejevoljo. Župan mesta Leopold se je odločil, da bodo prometnice razširili, zato so izrisali nove načrte ter asfaltirali velike površine, dodali nove prometne znake in merilce hitrosti. Prebivalci so bili navdušeni, saj so bili avtomobili zanje pot do večje svobode.

V pripovedi ne gre spregledati izjemno domiselnih začimb, kot so humorno vpletanje lastnih imen, ki se povezujejo s pasjo tematiko (Ulica Luize Pesjakove), poigravanje z ustaljenimi frazami (»Kjer pes leži, tam dlako pusti«), pa tudi ironiziranje oblastnikov v mestu, denimo samozavestnega župana, ki se hvali pod slavolokom z napisom Asfaltiramo za prihodnost. Privlačne so različne besedne igre, kot je na primer naslednja: »Čeprav so imeli Bolhograjci radi svoje mesto, so se zaljubili tudi v svoje jeklene konjičke in se navadili življenja z njimi. Navada pa je jeklena srajca.« Izjemno zanimivo deluje ilustracija na sredini knjige – na kar nekaj straneh brez besedila se kopičijo zgolj najrazličnejši avtomobili –, ki poskrbi za stopnjevanje zgodbe. Z novo infrastrukturo so se namreč pojavili tudi novi avtomobili, pločniki so bili odrinjeni čisto ob stran. Reka vozil se je vsak dan valila po ulicah, prebivalci Bolhograda, v katerem sta prej vladala mir in veselje, so postali razdraženi in nezadovoljni. Vpili so drug na drugega in se jezili, vsak je imel svoje mnenje o vsem, za težave pa so krivili drug drugega. »Vsi so se drli in svoje dretje pospremili z jeznimi psovkami, kot so moker španjel, blatni prinašalec, trapradorec, uboga doga, samosed, mačji sin in še veliko ostrejših psovk in zmerljivk. Otroci so se v šolah zmerjali podobno, kot so slišali iz ust svojih staršev na poti do šole,« pojasnjuje pripovedovalec. Prebivalci so se vse manj gibali, za kolesarje ni bilo več dovolj prostora, zato so si nekateri kupili sobna kolesa, začeli pa so se tudi glasni boji za parkirna mesta. Otroci se niso mogli več igrati zunaj, prijatelji se niso več srečevali na sprehodih, na robu mesta pa so zgradili velika nakupovalna središča, kjer je bilo mogoče zlahka parkirati. Vsak je skrbel le zase in za svoj prostor, sodelovanje med meščani je zamrlo. Mesto, ki je bilo nekdaj vsem v ponos prav zaradi prijetnih odnosov med štirinožnimi prebivalci, se je spremenilo in postalo takšno kot mnoga druga mesta na svetu. Zgodba se nekoliko hitro konča, ko se meščani zavedo, da bodo morali avtomobile »privezati na povodce«, se jim včasih odreči in sobivati z drugimi.

Pripoved izjemno dobro podpirajo dinamične in zabavne ilustracije, značilne za Mitrevskega, ki z barvitimi potezami izriše sprva lahkotno in prijetno atmosfero mesta, nato pa težo napornih sprememb. Delo je primer odličnega sodelovanja med sliko in tekstom, ki se medsebojno podpirata in dajeta zamišljenemu mestu psov prepoznaven značaj, ki se bralcu vtisne v spomin. Z vidika literarne kvalitete navduši slog, gibko poigravanje z besedami poskrbi za jezikovno poslastico. Pripovedovalčev glas je vezivo zgodbe, ki deluje simpatično in pritegne pozornost bralca. Pripoved o kolektivnem junaku vključuje mnogo glasov in tudi nasprotujočih si pogledov meščanov; odnosi se postopoma zapletajo in se naposled razrešijo. Zgodba torej ne vključuje natančneje karakteriziranih osrednjih likov, s katerimi bi se bilo mogoče identificirati, saj so nanizani drobci, trenutki iz življenj različnih meščanov. To spodbuja domišljijo, po drugi strani pa s tem umanjka proces, ki je za otroškega bralca ključen. Na tej stopnji literarne zmožnosti mladi namreč iščejo like junake, v katere se lahko vživijo, stopijo v njihove čevlje in se v njih sprehodijo skozi zgodbo. Ta manko skušajo zapolniti ilustracije, ki like učinkovito karakterizirajo, vendar je likov preveč, da bi lahko katerega od njih bralci zares začutili kot prepričljivo zgrajenega.

Mnogoglasna pripoved se učinkovito dotakne pomembne teme, s katero so soočeni tudi najmlajši, a jo težko reflektirajo: divje potrošniške družbe in osebne odgovornosti znotraj nje. Na trenutke zgodba sicer deluje preveč »vzgojno«, kot primer slabe prakse, o kateri mora bralec razmisliti – posebej v zaključku je pripovedovalec pri podajanju sporočila že preveč neposreden; kakovostna književnost namreč ustvari svet, v katerem bralci iščejo pomene, ne razlaga ga, ampak stvari prej prikazuje ter se o njih sprašuje. Kljub temu je prikaz degradacije mesta, ki je bilo nekdaj prijetno, ganljiv, hkrati pa rešitev ne pade »z neba«, ampak izhaja iz premisleka o lastni odgovornosti, o vzrokih in posledicah, kar je napor, ki ga mora vložiti vsak od prebivalcev. Prav kontrast med idilično pravljičnostjo, ki prevladuje v začetku pripovedi, in trdo stvarnostjo, kjer čarobne rešitve ne obstajajo, pa je ena ključnih kakovostnih lastnosti tega dela, ki bo bralce nasmejalo in jim hkrati nakazalo prve korake v družbenokritično misel.

Ni komentarjev
Objavi komentar