Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Marjan Manček: Pipi Pišče išče (Recenzira Alenka Urh)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Marjan Manček: Pipi Pišče išče (Recenzira Alenka Urh)

Marjan Manček: Pipi Pišče išče (Recenzira Alenka Urh)

Pobarvala Marta Manček.
Dob: Miš, 2022.

Ilustrator, stripar in filmski animator Marjan Manček je ilustriral več kot dvesto knjig za otroke in z vizualno podobo pospremil dela mnogih pomembnih ustvarjalcev za mlade bralce. Ustvaril je nekaj kratkih animiranih filmov, bogato bero avtorskih slikanic in številne zanimive stripovske like, skozi katere se izrazita njegova izjemna pripovedovalska spretnost in nezgrešljiv smisel za humor. Za svoj ilustratorski opus je leta 2007 prejel Levstikovo nagrado za življenjsko delo, leta 2016 pa je bil nominiran za Andersenovo nagrado. Istega leta je prejel tudi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Njegovi Hribci so leta 2012 prejeli priznanje zlata hruška za najboljšo izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo.

Le kdo ne pozna Cufka, Modrega medvedka ter Dajnomira, Milibože in Milimira, če naštejemo le nekaj legendarnih Mančkovih stripovskih junakov, ob katerih so se zabavale generacije mladih bralcev? Zdi se, da bi prav vsi ti junaki lahko bili prijatelji, če že ne sorodniki, saj jih ne druži le stripovska forma, temveč tudi splošnejši façon de vivre. To so večinoma liki, ki velik del svoje bistroumne duhovitosti črpajo iz »potujitvene perspektive«, bodisi gre za živali ali ljudi iz pradavnine, ki imajo omejeno vedenje o svetu in povsem drugače dojemajo realnost kot sodobni bralci. Njihova primarna aktivnost je natančno in zavzeto opazovanje sveta in naravnih pojavov, svoja opažanja pa vselej pospremijo s kratkimi, jedrnatimi in pogosto duhovitimi komentarji. »Hodim po pesku. Opazujem mravlje. Vedrim pod kapo. Brodim po vodi. Puščam stopinje. Poslušam rasti travo,« je le eden od primerov Pipijevega pozornega in sistematičnega zbiranja podatkov o svetu. S svojim čudenjem in vztrajnim iskanjem odgovorov na bolj ali manj obča in specifična vprašanja so pravzaprav misleci, filozofi, kot nekakšni stripovski predsokratiki, ki nemara ne najdejo vselej ustreznih odgovorov, je pa njihovo sklepanje znotraj danega konteksta vseeno pravilno.

Pipi Pišče se tokrat bralcem predstavlja v tridesetih enostranskih stripovskih prigodah. Junak je sicer luč sveta ugledal že prej, najprej v revijalni obliki, leta 2018 pa je, sicer z drugimi zgodbami, stopicljal tudi med knjižnimi platnicami – vključen je bil namreč v zbornik Mančkovih »zgodbic, pesmic in stripekov« z naslovom Mančkarada. Vsaka od tridesetih kratkih zgodb  predstavlja piščančka v različnih vsakdanjih situacijah, ki so izrisane na eni stripovski strani. Pipi Pišče (v naslovu zapisano z veliko začetnico, kar pomeni, da je to njegov priimek) je zvedavo pišče, ki o svetu ve bore malo, a ga zato raziskuje s toliko večjim zanimanjem in neusahljivo radovednostjo. Predvsem pa ves čas nekaj išče (razen takrat, kadar samo čaka), a včasih še sam ne ve, kaj. Po navadi tudi kaj najde, ali tisto, kar je iskal, pa niti ni pomembno, pravzaprav je med drugim ravno izmuzljiv in nezanesljiv cilj njegovega iskateljstva bogat vir humorja.

Določene zgodbe v celoto povezuje asociativni ključ, druge podobna zvočnost besed (»TRESK /  Kdo treska z vrati? Tresla se je gora, rodila se je miš …«), največkrat pa je tisto osnovno poganjalo Pipijevo omejeno védenje in poznavanje dejstev o stvarnosti, v kateri živi. To je hkrati  bogato nahajališče smešnosti – ko sneži, denimo sklepa, da nekdo stresa moko z neba, kostanjeva ježica je zanj majhen ježek, pingpong žogica pa se mu zdi »zanimiv tip«, ki najprej skače, potem se kotali ipd. Pipi je pač neizkušeno pišče in nič čudnega ni, če se kdaj zmoti.

Poleg Pipija v kratkih zgodbicah najdemo številne stranske like. Med njimi je na lestvici pomembnosti – vsaj za malo pišče – na prvem mestu mama koklja, gospa Pišče, v naročju katere večkrat najde težko pričakovani topli objem. »Pipi je še majhen in mama je njegov zaklad, ko, ko, ko.« Potem so tu še raček, detel, miš, žaba, vrana, štorklja, polža, zajec, maček, pes, vrabčka, kos in puran. Ne pozabimo na kravo, ki je sicer vizualna informacija izrecno ne prikazuje, zato pa toliko bolj izrecno prikazuje neprijetno posledico njenega obstoja, ko neizkušeno pišče išče zrnje pod njenim repom in na glavo dobi neljubo in nič kaj blagodišečo pošiljko. Stranski liki v nekaterih zgodbah nastopajo posamično, v nekaterih pa v različnih kombinacijah. Večkrat nastopajo tudi elementi neživega sveta, ki jih Pipi s svojim otroško omejenim vedenjem o svetu percipira kot osebe, to so ježica, snežak in pingpong žogica. Piščančkov svet je svetel in igriv svet brezskrbnega otroštva in takšni so tudi »problemi«, s katerimi se sooča: ne ve, kam naj se skrije ob igranju skrivalnic, ali pa išče primerno družbo za igro, nakar sklene, da se gre v peskovnik igrat puščavnika, našemi se v duhca in podobno. Manček smešnost pogosto gradi z besednimi igrami in igro besed, pripovedne niti spretno napelje v prostor med prenesenim in dobesednim pomenom raznih fraz, pregovorov in rekel. Za ilustracijo: že v prvi zgodbi Pipi išče prijatelja, nekoga, ki bi mu bil podoben; ko nazadnje na jezerski gladini zagleda svoj odsev, vesel sklene, da ga je našel. Raček, ki se pred tem ponudi, da bi bil piščančkov prijatelj, razočarano zaključi, da »Pipi vidi samo sebe«. Preneseni pomen fraze ‘videti samo sebe’ se torej ujame z dobesednim, saj Pipi na vodni gladini res vidi le lasten odsev. Podobno hecno in prikupno je piščančkovo sklepanje, ko na prostranem polju namesto štiriperesne deteljice najde krompir – zakaj bi iskal štiriperesno deteljico, če pa imeti krompir ravno tako pomeni imeti srečo.

Manček s pridom izkoristi povedno moč medmetov, vključenih v samo risbo, kar je v formi stripa tudi sicer priljubljen način posredovanja informacij. Ti imajo pogosto onomatopejsko funkcijo in ponazarjajo slušni vtis dogajanja. Razni tok, tok, pljas, ha!, tresk, hm?, tup, čp, čp!, pof, uuuu, pip, pep tako spremljajo in bogatijo posamezne situacije. Odnos med jezikovno in vizualno informacijo je od zgodbe do zgodbe različen, ponekod je pomen besedila bolj, drugod manj odvisen od podobe, povsod pa se odlično dopolnjujeta. Predvsem pa je avtor ves čas jedrnat v besedi in podobi in očarljiva izčiščenost bo nedvomno pritegnila tudi najmlajše bralce. Živahne barve je prigodam malega piščančka naklonila avtorjeva žena Marta Manček, ki je pobarvala tudi vse njegove avtorske filme.

Knjiga je zelo primerna za glasno branje, zaradi velikih tiskanih črk pa jo lahko prebirajo tudi samostojni bralci na svojih prvih bralskih pustolovščinah. Pipi Pišče išče je tudi poslastica za vse zveste ljubitelje Hribcev in drugih Mančkovih junakov, saj predstavlja dobrodošlo dopolnitev domače knjižne police, rezervirane za domače stripovske avtorje.

Ni komentarjev
Objavi komentar