Diana Pungeršič
Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih
Ljubljana: LUD Literatura, 2022.
Jakobov pesniški izraz ima od začetkov prozni nastavek, iz katerega so vznikala lirična, presežna občutja oziroma pisano in pomenljivo podobje. V pričujoči, šesti pesniški zbirki za odrasle, se značilni izraz nekoliko spremeni, na kar skuša opozoriti že podnaslov zbirke – pesmi iz proze. Res smo lahko že v Lakoti brali pesmi, osnovane na banalni izkušnji polaganja laminata, a tak pristop je bil bolj izjema kot pravilo, v pričujoči zbirki pa na takšen način popisana vsakdanjost prevladuje, pesmi so vsaj na videz dnevniški zapisi: »Vstajam ponavadi ob pol sedmih, / v tem letnem času to pomeni v temi. / Za zajtrk jem kosmiče, še prej popijem metin čaj. / Včasih pred ali med zajtrkom srečam svojo ženo, / ki potem za lep del dneva izgine«. Skozi pesmi spremljamo lirski subjekt pri njegovih najbolj vsakdanjih opravilih, vstajanju, sprehajanju, kuhanju kave, peki kruha, branju, čiščenju … Te eno- ali celo dvostranske pesmi le tu in tam prekine kak pesemski okrušek, podoben vdihu in izdihu, kratkemu postanku, ki ga tudi sami potrebujemo, da se skupaj z lirskim subjektom razgledamo, kam so nas pesmi s svojim zanesljivo umerjenim in umirjenim korakom v resnici privedle – neredko na točno določeno mesto, ki je kljub raznolikim podobam v resnici vedno isto.
Čeprav so pesmi zgrajene s pozornostjo tako do podob in simbolike kot strukturne celote, formalna preciznost nikakor ne bije v oči, zlahka jo spregledamo in nasedemo nekakšni pesemski lahkotnosti in neobveznosti. Pesmi praviloma presenetijo šele v zaključku, delujejo po principu zasuka, presenetljive končnice, skorajda kot ameriška kratka zgodba oziroma kot beremo v eni od pesmi: »Življenje je preprosto in razumljivo, / razen istih stvari, ki ga postavijo v čisto drugo luč.«
In ravno ta druga luč, ki bi jo pri Jakobu lahko pisali z veliko začetnico, je pravzaprav tudi ključ, s katerim lahko zbirko šele v polnosti razpremo. Kajti to je poezija, ki v proz(aičnost)i dneva neumorno in uporno išče trenutke presežnega, trenutke stika, dotika Božjega. Sleherni verz, ki ga lahko enačimo tudi s korakom, trenutkom ali utripom srca, je v pesmi (in življenju) osmišljen, kaže (in utirja) pot tja – onkraj, k občutju presežnega. Jakob je sicer svojo poezijo že v prejšnjih zbirkah peljal v isto smer in pri tem celo uporabljal enake gradnike (svetlobo, zvok, vlak, hiše, ptiče, hojo, svetlobo, sonce, dež, dežne kaplje, jutro, prebujanje, glasbo), vendar so pesmi ostajale precej bolj duhovno zastrte, torej brez izrecnih omemb Boga, Vsemogočnega ali uporabe drugih religioznih motivov, ki jih srečujemo v pričujoči zbirki. Očitno je, da se je sprememba zgodila zavestno – kajti božje se v najrazličnejših podobah v pesmih pojavlja sistematično – in bržčas kot posledica dosedanje recepcijske gluhote za duhovno razsežnost pesnjenja, ki je v Jakobovi poeziji konstanta. Lahko rečemo, da je pesnik v obrtniškem smislu navsezadnje ne le učitelj gluhih, temveč tudi njihov učenec.
In kaj takšna izrecnost absoluta prinese v pesem? Jasne markacije branje nedvomno jasneje usmerjajo; kar bi v prejšnjih zbirkah nemara označili za obči simbol ali preprosto pesniški način ali kar bi celo spregledali oziroma preprosto interpretirali bolj razprto, tipajoče, bolj naokrog, v pričujoči zbirki postaja veliko bolj pregledno, zasidrano, polnopomensko. V pesmih zgodbah, ki jih živi lirski subjekt, namreč hitreje in laže prepoznamo lakoto – po stiku, po presežnem, po odrešenju, torej transcendentalno naravo lakote. Učitelj gluhih, učenec nemih namreč ves čas bije neko bitko, ki pa ni zgolj fizične narave, temveč veliko več, je duhovni boj, je naprezanje onkraj za psihično preživetje: »Dovoli mi, / da se te dotaknem.« Ko tako beremo verze o pešačenju čez poljanski kolovoz in izogibanju lužam in sleparskim luknjam blata, jih zaradi orisanega konteksta ne moremo več brati dobesedno ali naivno, hoja ni več le navaden sprehod, luže niso zgolj luže in blatne luknje ne zgolj blatne luknje, pač pa postanejo pravcate metafore – romanja, Božje poti oziroma vseh mogočih preprek na tej poti, torej podobe dvoma, šibkosti vere, ki ustavlja trden, predan korak. Tako dvojno branje pravzaprav omogoča sleherna pesem, ki se pod drugo lučjo, žarki sonca iz dnevne kronike zlahka prelevi v arhetipske pripovedi in prispodobe vernika na nenehni preizkušnji. Tudi ko denimo pesem pripoveduje o docela aktualistični temi – epidemiji, zaradi katere so cerkve prazne in se zvon oglaša votlo, je covid le material ali klinker, s katerim je zgrajena pesem o gluhoti sodobnega človeka za presežno, onkraj, Božje. Pri čemer izpovedovalčeva vera skozi celotno zbirko kljub padcem ostaja brezpogojna: »Kar naj padejo vlaga, mrak in mraz: / sonce zdaj ne odhaja več zares.«
Tako v zbirki najdemo kar precej pesmi, ki uprizorijo trenutek stika ali razodetja, zaobjamejo občutek presežnega: ko denimo hčerka vadi klavir, je njeno učenje podobno plezanju na drevo (»Vrže se v skladbo, ampak pasti mora gor.«), nazadnje pa ji kljub številnim štrbunkom, saj »bolečina pravzaprav pomaga«, uspe zaigrati melodijo in »vsi se pozibavamo in pozibavamo kot nori«. Veselje ob ubrani povezanosti je seveda lahko razumljeno kot navadna dobra volja, a že nekje vmes nam pesem vseeno očitneje namigne, da jo lahko razumemo tudi kot nekakšno blaženost: »[K]o pade dol z drevesa, se čudo božje ne polomi.«
/…/