Esej s slovenskega zahoda
Sosedu na pot
Priznam, dragi bralec, da ne vem, kateri pisarski čevelj bi najprej obul. Najboljše bo, da se pred skokom v neznano primeva za roke ob prizoru iz zalivskega vsakdana. Kot stara znanca sediva na majavi klopi pod belim gabrom, reva se cvre na poletnem soncu, prgišče streh med paštni, flišasto drobljenje navzdol, robovi, ne le kraški, kamor se obrneš, grmičje sivke, oljčni osamelec v krempljih robide, stolpi apnenca in radijskih frekvenc, v glavnem baredi, zaplate neobdelanega, ki ne sodijo v ta konec, kos vinograda, ki se v senci univerze steguje za žarki, orlovsko gnezdo po imenu Ferlugi, istoimenska ribja gostilna, se ve, da je slovenska, v kraju brez imena nad mestom, ki nima miru in ga ne vrača. Odpirajoči pogled, ki velja tisoč in eno besedo, širi se kot prvo pomladno sonce, grize v misel, mozeg gloda, razpenja lovke čez griče in rtiče, prekucava se čez meje, nezadušljiv in nevzdržen.
Glej, dobesedno stojiva na Jadranu, z desno nogo na Škornju, z levo na Balkanu. Za hrbtom celina. Tri države, strmi, vedno preozki vogali, mreža zaparkiranih uličic, drevoredi brez dreves, stopnišče, hladna ograja, vonj po mačjem scanju, kamor se obrneš, zaledje, ki se igra skrivalnice, kot bi z dovolj varne razdalje kukalo skozi straniščno okno. Eno samo obmorje. Evropskost brez meja. Kdor je pozabil, kakšna je videti Evropa – začenši z evrovoditelji –, naj tukaj postane. Na uvodnem razgledišču in v križišču strani, ki sledijo. Prizor nas bo spremljal po dolgi, na trenutke strmi bralski poti, polni okljukov in ključev, tudi oklepajev, ki pa vsi stremijo k enemu: hoditi po brezpotjih soseščine, tam, kjer je najbolj zaraščeno, da bi ugledali star, pradavno skupaj zabit klin. Knjižna spodbuda k iskanju, odpiranju kulturnih prehodov v smeri zrelega sobivanja s sosedom, navzven, in enotnega slovenskega prostora, navznoter. Za to gre, da bi s papirnatih strani znali sestopiti v brezmejno stvarnost – predrugačeni.
Predstavljajte si stara znanca, ki se že dolgo, predolgo nista srečala. Usedeta se za debelo kamnito kraško mizo, da bi prisluhnila pripovedim drugega, iskreno želita slišati, kaj ima drugi povedati o sebi in tebi. Ko odpadejo krivi nameni, se v imenu medsebojnega sluha prav rado zgodi, da sogovornik ubesedi tisto, česar sam ne zmoreš. Sovraštva se lahko otresemo le, če priznavamo bolečino drugega, pravi antropologinja Katja Hrobat Virloget. Če v njegovi bolečini začutimo svojo, je škoditi drugemu isto kot škoditi sebi. Včasih se to zgodi zavestno, drugič se pač zgodi, vsakič znova soočenje sosedskih stališč in pogledov. Enkrat se ujamemo, drugič razhajamo, nič narobe. Soudeleženi pravila igre poznamo in zavestno sprejemamo: tem bolj zmerna in spoštljiva je pogovorna oblika, toliko bolj lahko divje vsebine zavihrajo. Pomembno je, da utemeljujemo. Z vsakim debatnim korakom se Slovenci konstituiramo kot enakovreden sogovornik. Kulturno korakamo v smeri zrelega – ne hlapčevskega – medsosedskega prijateljstva. Kjer smo to dosegli z dolgimi, morda predolgimi simbolnimi koraki, kar je doslej razumelo tržišče, mora predelati še kulturniška in splošna javnost. V imenu visoke kulture postane sobivanje vrednota in vrednost za vse, ki živimo in delujemo na jezikovno in etnično stičnih prostorih. To besedilo govori dva jezika, čeprav se bere slovensko, to je pregrešna, črviva misel, ki sanja o jadranskem prerojenju slovenstva.
Kmalu ti bo jasno, dragi bralec, da imam rad oklepajčke, stranpoti, kapilarne odvode, ki zgoščajo debatno snov, jo medijo z razdalje in s tem pomagajo, da bolje vidimo od blizu. Kar je bistveno, vedno nastaja na robu. V razredu postane zanimivo šele, ko pogledamo čez predpisano snov. Kot v (dvo)govoru, na robu družbe, javne sfere, onkraj institucionalnih okvirov, v poklicnem in osebnem. Življenje postane bogatejše, da, celo podaljša se, raztegne, vzvalovi, ko zna človek razbrati, kar priteče mimo dragocenega, pa čeprav takšno ni videti. Ljudje, ljudje so zanimivi! Takšni in drugačni, še najbolj drugačni, po možnosti boljši v tem, da te imajo kaj naučiti. To me najbolj zanima – nova človeška spoznanja. Kot kakšen Vitruvij sem razpet na vse strani, ker me na vse strani razpenja. A nadejam se, v svojem pisanju skozi vsakdan, napredovati z jasnim in negibnim središčem, ker vedno in povsod govorim le eno – o človeku, o vsem, kar je človeškega, torej domačega. Bom kdaj izplezal na vrh večne plavtovske enigme? [1]
Zdravilna moč dialoga
Na Velikem trgu pred občinsko palačo, nedaleč od stebrnega kipa Karla VI., najbolj zaslužnega Tržačana vseh časov, stoji vodnjak štirih celin. Cooka še ni bilo v Avstralijo. No, to smo tržaški Slovenci za čezmejce: peta celina, ki jo šele odkrivamo. Mi, vi, oni, kdo? Skozi nas pa mogočnega, (nemalo)kdaj utrujajočega, na trenutke nemogočega, pa vendar neizčrpno dragocenega soseda. Slovenija o Italijanih ne ve ničesar. Obratno podobno. A začnimo pri nas. Slovenci se ne oziramo na zahod. Slepi za vse, kar so pred poldrugim tisočletjem videli tisti, ki so v sledi za krajem, kjer ajda zori, naposled stopili na Nanos, Strabonov Mons Ocra, in pod sabo zagledali lužo. Megleno, grozotno, razvlečeno prikazen, ki se ji ne da upreti. Gremo do nje, do našega Atlantika, kot slovanski thoreauji na zahod, v milo zavetje Jadrana.
/…/
[1] Plavt: Amfitrion IV, 2.