Elvis Riboldi je krasen fant, ki še muhi ne bi storil žalega. Zato v tej knjigi ne nastrada nobena muha. Uničenje prizadene le:
– hišo (od temeljev do strehe),
– nekaj sto avtomobilov,
– 82 motorjev,
– 16 oken,
– 12 barvic,
– 8 naprav in šolski stroj,
– 5 jajc,
– 1 dragoceno uro
… in še nekaj drobnih predmetov, koz so na primer budlike, očala in rojstnodnevna torta.
Če misliš, da pretiravamo, potem ne poznaš Elvisa. Kaj še čakaš?
Mnenja:
Nina Prešern – Gospodična knjiga
Knjiga na površju zelo nasmeje, v samem bistvu pa je za otroke z diagnozama ADHD in ADD ter njihove starše zelo resničen zapis o tem, kar vsak dan doživljajo na svoji koži, in to ni nič kaj zabavno. Tako branje vidim kot možnost za poistovetenje in sprostitev, zato naj roma v roke vseh t. i. navihanih, nabritih, porednih otrok (ne samo dečkov), z diagnozo ali brez nje. Knjigo naj preberejo tudi njihovi starši, saj bodo ob branju vsaj za eno uro z več smisla za humor pogledali na vse tiste težje obvladljive oblike vedenja svojega otroka, ki vsak dan zelo obremenjujejo celo družino. Če vas lahko nasmeje Elvis, zakaj vas ne bi večkrat tudi vaš hiperaktivnež?
Pri knjigi Jaz, Elvis Riboldi, otroškem striporomanu, zadeve niso povsem premočrtne; izkušen bralski maček utegne pričakovati kakšen izviren štos več (pri čemer je treba dodati, da se bodo otroci gotovo zabavali!), sploh, če je bral platnično besedilo kot napoved v prvi vrsti špasne, zafrkantske, dinamične vsebine. Ampak kmalu se bo izkazalo, da je platnično besedilo zajelo eno samo plast zgodbe in bralca zavedlo – ne, ni štos samo v štosih, pač pa se četverica avtorjev na lahkoten, karikiran in v tem primeru tudi čisto spodobno špasen način pravzaprav loti problemske teme: hiperaktivnosti pri otrocih. Takšen pristop je vsekakor svež, tema v mladinski književnosti še ne prežvečena, knjiga pa ima še nekaj drugih odlik, med drugim zelo dinamično ilustracijo, ki je Elvisu risana na kožo, in posrečene like, med katerimi še posebej izstopata Elvisova starša.
