Majda Travnik Vode
Goran Vojnović: Zbiralec strahov
Novo mesto: Založba Goga (Literarna zbirka Goga), 2022.
Goran Vojnović se po svojem lani izdanem četrtem romanu Đorđić se vrača letos vrača tudi z zbirko esejev in kolumn Zbiralec strahov. Že dolgo (po tem, ko je uspel z romanom Čefurji raus!) namreč deluje tudi kot kolumnist – prvo zbirko zbranih publicističnih besedil Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra je izdal leta 2010. In čeprav avtor samega sebe v tej zbirki opiše kot nekoga, ki mu je enako kot študentska revolucija pomembna pravilna dostava Ikeinega pohištva (od tod Fidel Castro na isti ravnini kot Jimmy Choo), gre tej prikrito avtopoetični izjavi verjeti le pogojno, saj se Vojnović v svojih romanih in v drugih besedilih vseskozi razodeva kot nadpovprečno angažiran opazovalec – z lastno avtorsko specifiko, ki jo najbolj koncizno povzema znana (in zdi se, da vse aktualnejša) krilatica: Politično je intimno in intimno je politično. (Na malce drugačno »aplikacijo« tega dialektičnega oksimorona naletimo na primer tudi v zadnjem romanu Andreja Blatnika Trg osvoboditve, v katerem protagonist svojo vseživljenjsko ljubezen sreča na predosamosvojitvenih demonstracijah, njun odnos pa nato preči tridesetletne slovenske družbene premene.) Iz ozadja vse Vojnovićeve ustvarjalnosti zelo jasno preseva podoba aristotelovskega zoon politikona, saj so njegovi romani s svojimi osrednjimi temami identitete, priseljenstva, vojne in tranzicije v nekdanjih jugoslovanskih republikah ter z vsem, kar je razpad nekdanje skupne države potegnil za seboj (migracije, tujstvo, jezikovne in geografske spremembe, izbrisani itd.), vedno družinski in družbeni, v pomembnih notranjestrukturnih deležih celo politični. Takšno strukturo razkriva že avtorjev prvi roman Čefurji raus!: na površini zafrkantska zgodba fužinskega najstnika, pod gladino pa strastna, žgoča kritika družbenih razmerij med priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik in Slovenci. Čefurji raus! tako na koncu izzvenijo kot pravi družbeni manifest, sodobni slovenski J’accuse, v katerem nam avtor lucidno, podrobno, argumentirano, za povrh pa še duhovito razgali družbene mehanizme, ki pojasnjujejo, zakaj »čefurski« najstnik – in nato odrasel »čefur« – v primerjavi s Slovencem v življenju enostavno nima nobenih možnosti.
Oboje, družbeno in zasebno, javno in družinsko, avtor povezuje z zelo učinkovitim kohezivnim sredstvom: neprikritim čustvenim angažmajem, ki skoraj nikoli ne zdrsne v patos (zdi se, da se je to še največkrat zgodilo v romanu Figa); večinoma ga dozira v pravih in izjemno učinkovitih odmerkih, ki prekrvavijo in preplastijo besedilo ter ga sproti spreminjajo v živo, berljivo in komunikativno pripovedno tkivo, hkrati pa – ne le zaradi čustev, ampak tudi zaradi tem, ki jih katalizira –, vzpostavljajo prostor ali, še točneje, kanal za katarzo. Vsa Vojnovićeva besedila so na svojstven način katarzična – in morda tudi zato tako priljubljena med bralci.
Vse naštete lastnosti so bolj opazne v romanih, a nezmotljivo in prepoznavno pronicajo na plan tudi v Zbiralcu strahov, ki se začne s prologom v obliki pripovedi o avtorjevem ukrajinskem pradedu Leonu Obleščuku. Hkrati se prolog zdi najnovejše besedilo v zbirki, saj najbrž datira v čas tik pred rusko invazijo na Ukrajino. Psihologija uči, da se občutek zaupnosti najhitreje poraja, kadar nekdo nekomu zaupa skrivnost, in prav to takoj na začetku stori Vojnović, ko z nami podeli del svoje družinske zgodovine, za nameček pa nam prišepne, da je prepričan, da se je že njegovemu pradedu pred sto leti, ko se je bil kot priseljenec iz Ukrajine v Bosno prisiljen boriti za avstro-ogrsko monarhijo proti Italijanom na soški fronti, vojna zdela enako nesmiselna, kot bi se njemu danes zdelo nesmiselno boriti za »Ursulo von der Leyen, za prost pretok blaga, kapitala in ljudi, za drugačnost in enakopravnost, za sedmi člen Lizbonske pogodbe, za Evropsko centralno banko in Evropski razvojni sklad«.
Knjiga je po uvodu razdeljena na pet sklopov, tako da je naslovno besedilo najbolj splošno ali najbolj simptomatično za posamični tematski sklop. Od prologa s pradedom se avtor z esejem O brezimnosti premakne h genezi oziroma vprašanju lastnega jaza in identitete, svojemu večnemu nevralgičnemu vozlišču, saj mora »kot otrok priseljencev, otrok dveh jezikov in več kultur« že vse življenje odgovarjati na vprašanji: Kaj si ti? in Kdo si ti?. »In ko sem želel poimenovati to, kar je moje, to, kar sem jaz, se mi je samo od sebe ponujalo ime Jugoslavija.« A tudi pri tem je prihajalo do neizogibnih nesporazumov, saj je bila Jugoslavija »več in hkrati manj od moje domovine. V njej je bilo veliko meni tujega, hkrati pa ni zaobjemala vsega, kar je bilo moje, in zato je v ljudeh o meni vzbujala povsem napačne predstave.« V nadaljnjem razmisleku Vojnović ugotavlja, da je Jugoslavij pravzaprav toliko, kot spominov ljudi, ki so živeli v njej, in da za nekoga Jugoslavija pomeni »prva ljubezen« in »mir«, za drugega pa »vojna« in »genocid«, zato se odloči, da bo njegova domovina odslej brezimna: osebni prostor spominov, družinskih vezi in prijateljstev, izkušenj, branj in poslušanj – vse to pa se »le delno prekriva s prostorom države, ki ji je bilo ime Jugoslavija«. S tem teritorij domovine ni več nekaj trdnega in zamejenega, ampak ga avtor nenehno posodablja, v njem se venomer pojavljajo novi ljudje, nekateri stari pa izginjajo. S konceptom domovine in identitete je vselej povezano vprašanje jezika: »Rodil sem se v Sloveniji, že kot dojenček sem se učil slovenščine, ki je jezik, ki ga danes govorim z otroki in ženo, jezik, v katerem pišem. A v otroštvu se je vse, kar je bilo najbolj moje, nahajalo v nekem drugem jeziku, jeziku mojih staršev, jeziku, ki nima imena.« Avtor pove, da je njegov prvi jezik, srbohrvaščina, razpadel enako kot država, na hrvaščino, bosanščino, srbščino, črnogorščino, in da si je bil – tako za pisanje kot vsakdanje razumevanje – prisiljen skovati nekakšen lasten jezik, v katerem se sproti prilagaja sogovorniku in lovi ravnotežje. Tako kot njegova domovina je tudi njegov jezik edinstven, saj je sam njegov edini govorec, in – brezimen. /…/