Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Eva Markun: Menažerija (Alenka Urh)

Sodobnost / Uncategorized  / Eva Markun: Menažerija (Alenka Urh)

Eva Markun: Menažerija (Alenka Urh)

Alenka Urh

 

Eva Markun: Menažerija.

Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – Revija Mentor (Zbirka Prvenke), 2017.

 

Kratkoprozna zbirka Eve Markun je na lanskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec leta, že pred tem pa je bila oklicana za najboljšo zbirko kratkih zgodb v okviru festivala Novo mesto short. Avtorica je med platnice ujela zares pestro menažerijo, bogato zbirko živih tujih, divjih živali za razkazovanje (kot pove slovarska definicija na začetku knjige), v kateri so na ogled postavljene dinamične interakcije različnih živalskih akterjev s človekom na čelu.

Narava je večkrat žrtev kulture, čeprav se to utegne zdeti nekoliko nenavadno, glede na to, da slednja ne more obstajati brez prve, medtem ko bi se narava brez kulture povsem dobro znašla in bi se najverjetneje še bujneje razcvetala. Človek je med vsemi živalmi ustvaril najradikalnejšo zarezo med seboj in vsem, kar obstaja – domala vsa njegova stremljenja in prizadevanja so usmerjena k iztrganju iz narave, njenemu počlovečenju, obvladovanju in izkoriščanju, zato je vmesni prostor, ki nastaja, nenehno polje krvavih bojev, tudi povsem nezavednih. Kot ugotavlja pisec spremne besede dr. Aljoša Harlamov, ravno napetost med naravnim in kulturnim predstavlja temeljno tematsko ozadje zbirke, pri čemer je pomenljivo tudi to, da avtorica razmerja med obojim zaobrne in v delovanje živali (zastopnic naravnega) vdihne skrivni namen, načrt, ki v življenja človeških junakov (zastopnikov kulture) vnaša nekaj zloveščega in neobvladljivega. Groteskni in fantastični vdori v realnost se odvijajo v nezavednem, sanjskem svetu človeških junakov, a še vedno ohranjajo nekaj skrivnostno neizrekljivega, nekaj, kar daje slutiti, da imajo nenavadne interakcije med enimi in drugimi povsem resnične, a neslutene posledice. Tako v prvi zgodbi Brez milosti Lidija, noseča mati petih hčera, v sanjah z merjascem iz domačega svinjaka sklene nezavedni pakt, s katerim bi poskrbela za dolgo pričakovanega moškega potomca, ki bi podedoval kmetijo. Sanjska konzumacija prašičjega fetusa in falusa dobi grozljivo zrcalno podobo, ko na koncu merjasec požre njenega splavljenega otroka v zameno za lastno potomstvo, izgubljeno na račun človeške požrešnosti. Ali je bil Lidijin potomec res pravega spola, da bi ustregel željam njenega medlega in pasivnega moža ter vselej na smrt bolne tašče, bralec ne izve, je pa na to spretno namignjeno – ta nedorečenost, odprtost, ki je prisotna tudi sicer in ne le ob izteku zgodb, je zgolj eden od mnogih spretnih pripovednih prijemov avtorice.

Dogajalni prostor zgodb je domača slovenska gruda ali daljna kamboška džungla, vse pa so izpisane z enako prepričljivostjo, pozornostjo do najmanjših nadrobnosti, zaradi katerih prizorišča pred bralcem živo vznikajo, da se celo po najbolj eksotičnih pokrajinah sprehaja, kot bi ga za roko vodil prekaljeni domačin. Pripovedovalska spretnost Eve Markun še posebej izstopa pri treh »kamboških« zgodbah (Barang čkut na, Da o opici sploh ne govorimo in Samo bogovi umirajo), ki so izrisane tako nepotujeno, brez vsakršne distance ali razlaganja elementov »tujosti« – zgodbe stojijo same zase in s popolno samoumevnostjo, tudi kadar prikazujejo nenavadno in neznano.  Z nenehnim bojem med človekom in naravo, ki poteka tudi in primarno v njem samem, je še posebej zaznamovana druga med njimi (Da o opici sploh ne govorimo). Lakota je ena od neizbežnih nadlog, ki človeka priklepajo v njegovo prvobitno stanje – ne glede na to, kakšne ideale naj je porodil, da bi nanjo pozabil. Še tako goreče žebranje suter težko prežene pajčevine iz praznega želodca budističnega novica enako učinkovito kot ogromni, sočni, rožnati kaktusovi sadeži, ki predstavljajo skušnjavo na materialni in simbolni ravni – »dobaviteljica« prepovedanih sadov je namreč prelepa zelenooka deklica, to pa v prenesenem pomenu namiguje na še eno temeljno človeško potrebo, ki je nobena kultura doslej ni uspela zatreti, obljubljenim peklenskim mukam navkljub. A če si človek (v tem primeru budistični novic Vinchet) prisilno ali prostovoljno odrekanje naravnim potrebam še nekako osmisli z debelo plastjo družbeno narojenih zapovedi in resnic, so ta zahtevna teološka izvajanja opici španska vas – brez kakršnih koli notranjih ovir se brezsramno polašča slastnih sadežev. Na tej točki, ko človeka porazi (lastna) narava, obupani junak ne vidi druge rešitve, kot da opico proglasi za demona, jo strpa v vrečo in z nožem v roki odvleče v gozd … navsezadnje se je tudi Vzvišeni »bojeval z demoni«, se zgodba izteče v ironično zašpiljen konec. Kot pri večini drugih zgodb je bralec tudi tu zgolj nežno potisnjen v smer nekega zaključka, ki pa ni nujno edini možni. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar