Ljubljana: Cankarjeva založba, 2022.
Če smo ga vrsto let poznali kot ležernega pesnika, ki je svoje zbirke pustil, da se medijo počasi, kot najboljše knjige, pa se je Esad Babačić pred nekaj leti podal v bolj burne, s časovnimi roki vezane kolumnistično-esejistične vode, kjer že dlje pušča odtise tudi Uroš Zupan. Primerjava med ustvarjalcema ni čisto naključna, saj je bila obema prav glasba vstopna točka v svet umetnosti, pri enem bolj rock, pri drugem bolj pank. In glasbena besedila, seveda: pri enem bolj tista sodobnih trubadurjev, kakršna sta (nobelovec) Dylan in Cohen, pri drugem bolj pesnikov asfalta, kot sta Branimir Džoni Štulić iz zagrebške Azre in pokojni Brane Bitenc iz Otrok socializma, Babačićev prijatelj, ki se izlušči tudi kot tragični lik letošnjega Babačićevega romanesknega prvenca Balkonci in upravičeno velja za najbolj izpovednega pesnika med slovenskimi pankerji. Zupanu in Babačiću je zdaj skupna tudi Rožančeva nagrada, le da jo je Zupan lani po petih nominacijah dobil za zbirko Znamenja v kroženju, Babačić pa dve leti pred tem že kar za svoje prvo esejistično delo Veš, mašina, svoj dolg.
Primerjavo bi tukaj lahko zaključil, pa jo bom peljal še korak dlje, saj nam lahko nekaj pove o odnosu med kolumnami in eseji v slovenskem prostoru. Zupan pretežno piše kulturološke eseje, objavljajo mu jih literarne revije in tudi časopisi, kjer in kadar jim eseji, ki seveda vzamejo nekaj več prostora, pridejo prav. Tako so bila posamezna besedila o slovenskih pesnikih iz Znamenj v kroženju že objavljena, za knjigo pa revidirana, dopolnjena in precizirana, kar je širše sprejeta praksa. Znotraj Zupanove esejistike je ta zbirka izkazala največ vsebinske osredotočenosti doslej in je hkrati najbolj pesniško osebna. Pri Babačićevi esejistični zbirki pa osredotočenost niti ni bila pod vprašajem, saj so besedila, ki so večinoma izhajala kot kolumne na zadnji strani Delove Sobotne priloge, učinkovala kot svež podaljšek njegovih pesniških zbirk, pač v drugi izrazni obliki. Ker je bila glavna nit življenje samo, tudi rdeče niti ni bilo treba iskati. In ko so kolumne, ki imajo dvojno dolžino običajnih kolumn, pristale v knjigi, se je pokazalo, da njihovo prestopanje iz aktualistične zasnove v neko nostalgijo za časi, ki so bili, pa jih prav tako tudi ni bilo, mogoče celo bolj sodijo med platnice knjige kot na časopisni papir. In jih je prav zaradi tega vredno brati tudi ob sobotni kavi ali čaju …
/…/