Avtorski projekt: Ne ti meni Alice (once again). Igrata Nataša Matjašec Roškar in Petja Labovič. SMG Drama Maribor, ogled na TSD v Kranju.
»Prešinilo jo je, da še nikoli ni videla zajca, ki iz žepka na telovniku vleče uro. Radovedna je stekla za njim in še pravi čas opazila, kako izginja v zajčji luknji pod živo mejo.
Čez hip se je spustila za njim in sploh ni pomislila, kako za vraga bo prišla nazaj ven,« zapiše Lewis Carroll v Alici v čudežni deželi v prevodu Milana Dekleve, in Aličino dogodivščino so za izhodišče v času karantene po nasvetu umetniškega vodje mariborske Drame vzeli ustvarjalci predstave, ob obeh nastopajočih še dramaturginja Maja Borin, Valentina Turcu, režiserka Mateja Kokol in scenograf Matic Kašnik in kostumografka Suzana Rengeo. Potem so gradili okoli Carrollovega besedila in asociacij, češ da to izpostavljeno delo nedvomno vodilnega pisca nonsensa, torej oblike nelogične ali celo kontralogične (kolikor ni to posledica psihedelije, ki poganja Alico in jo enkrat pomanjšuje in drugič povečuje, kot da bi imela zaznave na tripu) ter pogosto rimane literature, omogoča kar najširši, torej kar najbolj svoboden in preskakujoč asociacijski urejevalni princip gradiva, ki so ga pridobili med vajami.
Če je pri Carrollu zajčja luknja izgovor za prehod v drugo razsežnost z njenimi alogičnostmi, živalmi s človeškimi lastnostmi, predvsem v zmešnjavo igre proporcev, potem je v dopisovanju Alice čez prvotno besedilo in z njim kot alibijem zajčja luknja tudi izgovor za soočenje z raznovrstnim gledališkim in za namene gledališča nabranim materialom. Ta tokrat obsega vse od časopisne novice do citatov iz filmskih klasik, sklicevanja na popularno kulturo in citacijo literarnih klasik, kar je vse dražljiva naloga za igralko in igralca, za neutrudni par, ki se poskuša znajti v tem predrugačenem svetu. V njem sta, podobno kot Alica že v Tauferjevi dvakratni režiji te nonsens klasike, seveda izpostavljena predvsem lastnemu čudenju nad zakonitostmi, kar vse poskušata obvladati z igralskimi sredstvi, z menjavo govorov in razpoloženj, s čustveno nabitimi in citatno izpraznjenimi vsebinami.
Vendar je Carrollova Alica samo izhodišče, na odru, ki ga zaznamujeta dva nabora kostumov iz fundusa mariborskega gledališča, se namreč pojavita kar najbolj nevtralno kostumirana igralca, črno na črnem, in se začneta ozirati za izhodom, za vrati – in ta vodijo v gledališko luknjo. Ki je očitno dobro založena z angelskimi krili, pa s kožuščki in zajčjimi ušesci, lasuljami in modnimi rekviziti. Tam pa vsemogočno vse mogoče: nabor citatov iz filmov, recimo iz Ridley Scottovega Iztrebljevalca, pa epizoda iz Kafkove Pred vrati postave, nekaj očitno iz italijanskih filmskih klasik, Fellinija in morda Benignija (Življenje je lepo), zraven je uporabljena časopisna novica o prodajalki v trgovini iz druge roke, ki jo je nasprejala užaljena nakupovalka tatica, potem ko so jo odkrili. Material je res zelo raznovrsten in v uprizoritvi je ves čas prisotno mešanje in preskakovanje med jeziki, slovenščino s sociolekti in dialekti, italijanščino in angleščino, in občutek imamo, da je Carrollov nonsens omogočil in priskrbel alibi za takšno mešanje ravni, tako jezikovnih kot za mešanje uprizoritvenih kodov in leg izjavljanja.
Potem so nekakšne vaje v slogu, nekaj igralski nalog so dali režiserji, recimo Dalibor (Matanič?) ali Matjaž (ta še posebej umetelno in psihoanalitsko podkleteno, da ne vemo, ali je to Zupančič ali Berger, oba se napajata pri tem koritu), pa Oliver (Frljić?), in potem te naloge in zaposlitve – kolikor že iracionalne in morda včasih težko izvedljive – oba tudi izvedeta. Pri čemer je opazna razlika v pristopu, Nataše Matjašec Roškar pristopa s širšim naborom sredstev, Labovič pa z več čudenja in bolj podporno, razumevajoče. Vse skupaj se izteče v intenziven spust v skladišče gledališkega spomina in nabor gledaliških praks in pristopov, ki s svojo oscilacijo jemljejo vsako gotovost – izvorno prekarna situacija, bi lahko povzeli, kjer vsak od prizorov sicer vodi v naslednjega, vendar nepričakovanega, kar je seveda poseben igralski izziv, ki zahteva prožnost in veščino.