Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

dr. Bogomila Kravos: SSG – Trst sezona 2018–2019

Sodobnost / Uncategorized  / dr. Bogomila Kravos: SSG – Trst sezona 2018–2019

dr. Bogomila Kravos: SSG – Trst sezona 2018–2019

Napovedano je bilo, da bo sezono, ki jo je med enoletnim mandatom začrtal Igor Pison, do decembra 2018 uresničeval Danijel Malalan, medtem pa naj bi upravni odbor razpisal natečaj za novega umetniškega vodjo. Ker je do tega prišlo šele marca 2019, je Malalan nalogo vršilca dolžnosti opravljal do konca sezone. Ta se je končala neobičajno zgodaj, saj so za maj načrtovali prenovitvena dela v Kulturnem domu. Tudi pri tem se je nekaj zataknilo; iz Primorskega dnevnika povzemamo, da so bila dela preložena: “SSG je medtem sklenil dogovor z Deželo Furlanijo Julijsko krajino, katere funkcionarji bodo gledališču pomagali pri vodenju razpisov za iskanje izvajalcev za obnovo stavbe v Ulici Petronio. Zaradi narave tržaške gledališke ustanove, ki je v bistvu javni zavod, morajo namreč dela razpisati na državni ravni (za to se bodo posluževali tudi deželnega spletnega portala), tovrstni razpisi pa imajo daljše roke. Predvidenih obnovitvenih del zato ne bodo izvedli v poletnih mesecih, jeseni pa naj bi v Kulturnem domu kljub temu nemoteno stekla nova sezona” (4. 5. 2019).

Daljši navedek iz časopisnega poročila ponazarja stanje slovenskih ustanov, ki celo stoletje delujejo v območju kulture drugega oziroma v italijanskem družbeno-političnem državnem ustroju. Iz poročila izhaja tudi, da lahko gledališče v posebnem položaju predstavljajo in vodijo samo osebe, ki dobro poznajo italijansko stvarnost in so seveda vsaj dvojezične. V tem pogledu je bil razpis za novega direktorja jasno sestavljen, saj je med zahtevanimi pogoji in kompetencami na umetniškem, vodstvenem in organizacijskem področju navedel tudi dvojezičnost. Na razpis se je prijavilo malo kandidatov in 24. maja je upravni odbor javil, da bo novi direktor diplomirani dramski igralec in usposobljeni menedžer Danijel Malalan, ki naj bi v kratkem najavil spored naslednje sezone. Kljub Malalanovemu poznavanju prostora in popolni ujetosti v tržaško danost to ne bo enostavno, saj je pri skromnem igralskem ansamblu nujno najemanje zunanjih sodelavcev in dogovarjanje z zunanjimi režiserji, scenografi in drugimi umetniškimi ustvarjalci.

S parafrazo naslova ene od preteklih sezon bi lahko rekli, da bomo pač videli “kaj bo padlo z neba?” in to pretresali v naslednjem letu. Za minulo sezono lahko zapišemo, da je poleg lastnih produkcij in koprodukcij SSG nudila ambiciozen izbor gostujočih predstav, otroške igre, priložnosti za pogovor s tržaškimi besednimi ustvarjalci, pripravila nedeljske koncerte v sodelovanju z Glasbeno matico, predstavila niz slovenskih filmov, s SNG Nova Gorica ter Gledališčem Koper pa uvedla mesečno prilogo o gledališkem delovanju za Primorski dnevnik in Primorske novice. V povezavi s šolami in športnim združenjem so po nekaj letih spet razpisali tudi večerni mladinski abonma, ki je predvideval kratko predstavitev dela na šoli in ogled produkcij v spremstvu učiteljev – sledila naj bi torej tudi naknadna razprava o ogledani predstavi.

Začetek sezone s Hamletom v Faričevi režiji, kopico gostujočih igralcev in glasbo Laibachov je bil navdušujoč. Klemen Janežič je v vlogi Hamleta deloval kot vzvod in zagonska sila, njegovi telesna in glasovna sporočilnost sta se zlivali v izrazni ples, na katerega so se drugi igralci usklajeno odzivali. Medsebojno dopolnjevanje igralcev je vzpostavilo povezavo z gledalci in jih ob glasbi Laibachov ozaveščalo o nuji upora proti oblasti, ki se je osnovala na lažeh, spletkarjenju in umorih. Nadzor nad vzpostavljenim redom in boj za prevzem oblasti sta se na odru nadgrajevala od replike do replike in od kretnje do giba. Menda je bila v tem oziru tudi izbira Cankarjevega prevoda Shakespearovega dela posrečena, saj so pisateljevi kleni verzi nastopajočim nudili podstat za poudarjen telesni pristop, pa tudi jasna režijska zasnova ni dopuščala odklonov in posledično je bilo ujemanje vseh elementov idealno: ekstravagantno urejeni kostumi Alana Hranitelja so našli pravo ozadje na domišljeni sceni Petra Furlana, izraziti glasbeni utrinki Laibachov pa so predstavi dodali pečat dovršenosti. Seveda se je med starejšimi abonenti slišalo pripombe zaradi odstopanja od klasične odrske postavitve, ti gledalci so omenjali pomanjkanje lobanje, nenavadno interpretacijo monologa ipd. Toda prav ta negodovanja so potrjevala, da je Faričeva obdelava dela primerna današnjemu času in da je njegova koherentno izpeljana zamisel pritegnila pozornost občinstva.

Vzporedno s tem zahtevnim projektom so stekle vaje za igro Sluga dveh gospodarjev, ki jo je po motivih Goldonijeve komedije priredil in režiral Igor Pison. Predstava s profesionalcema (Tadejem Piškom in Niklo Petruško Panizon) ter amaterjema (Andrejem Rismondom in Nejcem Kravosom) je bila namenjena okoliškim dvoranam in šolam ter je v sicer neprimernih prostorih delovala izzivalno, vabila k sodelovanju in promovirala gledališče. Zaradi minimalistične scenske in režijske zasnove so delo igrali celo sezono.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar