Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Rok Gregor Vilčnik rokgre: Pošta

Sodobnost / Uncategorized  / Rok Gregor Vilčnik rokgre: Pošta

Rok Gregor Vilčnik rokgre: Pošta

Besedilo za gledališko predstavo

 

 

ŽUNKO

KORITNIK

DELLAREA

STRANKA

 

 

Povprek čez oder stoji pult, za katerim sedijo trije moški. Na gledalčevi levi sedi Dellarea, ki je močnejše postave in temnejše polti. Krasijo ga brki in debeli zalizci ter zdolgočasen pogled. Mož na sredini je Žunko, nevpadljiv, bledoličen moški srednje postave, povprečnega videza. Povprečnost je tudi njegova glavna značilnost, sicer pa deluje mirno, na čase toplo in zaupljivo. Edini je v suknjiču, druga dva sta oblečena ‘po domače’, a nobeden od njiju vpadljivo. Na skrajni desni je Koritnik, suhljat, plešast dolgin, izbuljenega pogleda in nemirnih, sunkovitih gibov (kadar so). Vsi trije so odrasli, neopredeljenih let.

 

V predstavi nastopa še stranka, ki je ne glede na ime, spol, politično in versko prepričanje, poklic ali kostum vedno ista oseba. 

 

Sodelujeta še velika stenska ura, ki kaže čas počasneje, kot teče v resnici, in je pritrjena na steno na levi, in kamera, pritrjena na nasprotno steno. Obrnjena je k pultu in iz nje kaplja. Tukaj je še lesena lestev, nekje v sredini odra, vodi nekam gor v nerazpoznavno temo. Po njej prihajajo stranke.

 

Če je le mogoče, se naj uredi tako, da bo na predstavi tudi kak gledalec.

 

 

Začne se tako, da vsi trije junaki sedijo na svojih mestih in opazujejo kapljanje iz kamere, ki postaja vse glasnejše.

 

To traja zelo dolgo. Ko prvi gledalci že začnejo vstajati, da bi zapustili dvorano, Dellarea vzdihne.

 

ŽUNKO: Kaj?

DELLAREA: Počasneje kaplja.

ŽUNKO: Kako veš?

DELLAREA: Poglej na uro.

Vsi trije pogledajo na uro.

ŽUNKO: Ja in?

DELLAREA: In poslušaj kapljanje.

Gledajo na uro in poslušajo kapljanje. Dolga tišina …

KORITNIK: Hodim na tečaj za manekena.

DELLAREA: In?

KORITNIK: Poglejta.

Koritnik pride pred pult in se sprehodi sem ter tja kot po modni pisti. Njegovi gibi so pretirano izumetničeni. Dellarea ga niti ne gleda.

Koritnik se ustavi in ju vprašujoče pogleda.

DELLAREA: Koritnik.

KORITNIK: Kaj?

Dellarea vzdihne.

Koritnik poln pričakovanja pogleda Žunka. Ta skomigne.

ŽUNKO: Ne spoznam se na modo.

Koritnik se vrne na svoje mesto.

Dolga tišina.

Po lestvi se spusti stranka, premeri vse tri, nato se poda do Dellaree. Iz torbe izvleče revijo in jo položi pred njim na pult.

STRANKA: V tej reviji so nekatere križanke že rešene.

DELLAREA: Ja, in?

STRANKA: Rešene! Nekdo jih je reševal.

DELLAREA: To je njihov namen.

STRANKA: Ampak jaz sem to revijo kupila zase. Pri vas. Kot novo.

Žunko in Koritnik se spogledata.

KORITNIK: Možno.

ŽUNKO: Kdaj je bilo to, gospa?

STRANKA: Imam račun.

DELLAREA (vzdihne): Kdaj je bilo to, gospa?

STRANKA: Nekaj dni nazaj.

ŽUNKO: Mi že več let nimamo nobene revije.

KORITNIK: Dajte, da pogledam.

Koritnik gre izza pulta k stranki, vzame revijo in si jo ogleda.

KORITNIK: Dellarea, to je tvoj kuli. Takrat ti je še pisal.

STRANKA: No, vidite.

DELLAREA (vzdihne): Pokažite račun.

Stranka Dellarei izroči zračun, on ga leno pogleda.

DELLAREA: Nič se ne vidi.

STRANKA: Rekli ste, da vam je zmanjkalo barve za tiskalnik, a da bo veljal.

KORITNIK: Od tega pa je res že veliko časa. Čakajte, da pogledam.

Vzame Dellarei račun in ga napeto gleda. Nato se začudi.

KORITNIK: Ja, takrat smo še imeli tiskalnik. A ga lahko zadržimo?

STRANKA: Če boste kaj naredili glede tega.

ŽUNKO: Kaj bi pa želeli, gospa?

STRANKA: Ja, drugo revijo.

DELLAREA (odkima): Nimamo več nobene.

STRANKA: Potem mi vrnite denar.

KORITNIK: Žal ne piše, koliko ste plačali.

STRANKA: Seveda ne, če tiskalnik ni delal.

DELLAREA: Je delal, samo barve ni imel. (Vzdihne.)

KORITNIK (pogleda Dellareo): Pri nas?

DELLAREA: Pri komur koli.

KORITNIK: Potem je možno, da je imel barvo.

ŽUNKO: Kjer koli je zdaj, najbrž dela in ima barvo.

STRANKA: Rekli ste, da bo račun vseeno veljal.

KORITNIK: Saj velja! Še ga bomo rabili.

STRANKA: Pritožila se bom.

Žunko pride bliže, a še vedno je na drugi strani pulta.

ŽUNKO: Gospa, resnično bi vas prosil, da se ne pritožite.

STRANKA: Seveda se bom.

KORITNIK (stranki zaupno zašepeče): Naša šefica je zlobna.

Stranka ga začudeno pogleda. Koritnik ji resno prikima. Pokaže na kamero.

KORITNIK: Opazuje nas.

STRANKA: Iz kamere kaplja.

KORITNIK (znova zašepeče, vendar ne tako zaupno): To je strup.

Stranka se prestrašeno povleče vase.

DELLAREA: Čas je strup.

DELLAREA: Zlobna moja rit, baba pije, ker je zaljubljena v Žunka.

ŽUNKO: To ni res!

DELLAREA (vzdihne in odkima): Tega ne bom nikoli razumel.

Iz predala vzame malo ogledalo in glavnik. Gleda se vanj in samovšečno češe. Izredno je zadovoljen s tem, kar vidi. Nato vzdihne.

ŽUNKO: Gospa, pustite revijo tukaj, bomo videli, kaj se da narediti.

KORITNIK (bodro prikima stranki): Mogoče bo to ravno danes.

DELLAREA: In bo šefica mogoče opravila naročilo.

STRANKA: Kakšno naročilo?

KORITNIK: Naročilo kot naročilo. In potem bomo založeni. (Bodro prikima stranki.)

STRANKA: A boste naročili tudi križanke?

KORITNIK: Seveda! In obrazce za priporočeno pošto. Te najbolj pogrešam. Saj veste, kako nemarno vsi čečkamo po obrazcih za priporočeno pošto. Ampak jaz znam razvozlati vsako čečkarijo. Rojen sem za razvozlavanje čečkarij. Škoda, da so hireloglifi že razvozlani.

ŽUNKO (ga popravi): Hieroglifi. (Potrdi stranki.) Najbrž bodo tudi križanke prišle.

DELLAREA (odloži ogledalo in glavnik in vzdihne): Nikoli ne veš.

ŽUNKO: Pridite jutri, pa bomo videli, kaj se da narediti.

STRANKA: Pa boste odprti?

DELLAREA (vzdihne): Saj smo vedno.

KORITNIK: Najbrž gospa misli pri vhodnih vratih.

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar