O določanju obmejnega prebivalstva
V času, ko je bilo srečevanje še možno, sta na slavnostnem kongresu ene od krovnih organizacij Slovencev v Italiji najprej pozdravila predstavnika lokalne in državne oblasti. Tržaški župan je v svojem nagovoru dobrohotno pohvalil prisotne, češ da smo se lepo integrirali v mestno stvarnost. Za njim je prefekt (predstavnik italijanske vlade v tržaški Pokrajini), ki je bil nastavljen nekaj mesecev pred tem dogodkom, pritrdil županovi ugotovitvi o naši zgledni integriranosti v družbeno tkivo. V dvorani smo bili v glavnem potomci avtohtonih Slovencev iz Trsta, Gorice in Benečije. V tišini smo poslušali in ne vem, koliko nas je slišalo, da sta nas predstavnika oblasti obravnavala kot priseljence, ki so se v zadnjih desetletjih kulturno in jezikovno zlili z novim okoljem, kjer naj bi si množično poiskali nov dom in domovino. Ponovljena izjava o integriranosti je mimogrede brisala našo izvorno prisotnost na skupnem ozemlju in nas istovetila s povojnimi in poznejšimi priseljenci. Obema pozdravoma je sledil bučen aplavz. Verjetno je bil to le vljudnostni poklon njuni prisotnosti, toda s ploskanjem smo posredno pritrjevali njunemu odnosu do nas.
Integracija je kompleksen pojem. V SSKJ je poleg gospodarske in politične definicije naveden še primer »nekateri so se zavzemali za jezikovno in kulturno integracijo jugoslovanskih narodov«. V enciklopedičnem slovarju Treccani, verni odslikavi jezikovnega stanja v italijanski družbi, je pod geslom integrazione v prvem pomenu obrazložitev, da gre za to, kar je bilo dopolnjeno z manjkajočimi deli, v drugem pa, da gre za »integrirani del neke celote, popolnoma vključen v neko skupnost, v družbeni, politični, verski, kulturni prostor: priseljenci, delavci, ki so se popolnoma ali slabo i. (v državo, v prostor, v ambient, v katerega so prišli); tujerodna etnična skupina popolnoma i. (tudi v polemičnem ali reduktivnem pomenu, v kolikor je iz nuje ali iz oportunizma sprejela nazore in vrednote neke družbe ali sistema, ki ga je prej kritizirala ali mu osporavala). Redko v bolj abstraktnem pomenu: »spojen skupaj, ki deluje kot eno«. Tako slovarji.
Je teza o integraciji ustrezna, če smo Slovenci od nekdaj del krajevnega tkiva? Kakšne misli prevevajo tržaške staroselce ob vzhičenem zadovoljstvu tistih slovenskih predstavnikov, ki ob vračanju Narodnega doma v središču mesta pozabljajo omenjati doprinos tržaških Zoisov, Kalistrov, Gorupov, Pertotov celotnemu slovenskemu prostoru in posebej Trstu? Ti in njihovi številni sopotniki so s svojo iznajdljivostjo pospešili razcvet mesta in so poleg Tržaške hranilnice in posojilnice (lastnice Narodnega doma) ustanovili Jadransko in druge bančne zavode z nezanemarljivimi glavnicami, denarnimi skladi in nepremičninami, pa tudi finančne in pomorsko-paroplovne družbe. Brez ogromnih kapitalskih naložb Slovanov bi na prelomu stoletja v Trstu ne bilo obsežne slovenske kulturne produkcije, ki je pred sto in več leti s samobitno ustvarjalnostjo tekmovala z ljubljansko. Trideset odstotkov vseh naložb v tem mestu je bilo slovanskih. Ob zaprtju škedenjske železarne so zadnji lastniki omenili, da je ob koncu 19. stoletja ta pomembni proizvodni obrat zgradila Kranjska industrijska družba, današnja Železarna Jesenice, za svoje potrebe. Se na diplomatskih srečanjih, kjer se pripravljajo pomembni meddržavni dogovori, ti in podobni zanimivi podatki kdaj omenjajo?
Ko so se v 19. stoletju razbohotili nacionalizmi, so naši tržaški predniki na podlagi pripadnosti skupnemu prostoru zahtevali enakopravno rabo slovenščine v javni upravi. Italijanski meščani so v svoje roke pridobili vzvode oblasti in so jih hoteli obdržati. Ob vsakem preverjanju narodne identitete je šlo za prevlado v mestni upravi. Podpora drugih Slovanov (predvsem Srbov, Hrvatov, Čehov, Slovakov), ki so se v duhu panslavizma slovenili, je krepila pozicijo Slovencev v Trstu. Integracija v italijansko meščanstvo je delovala pri Armencih, Grkih, Judih, ki so samo doma in v društvih/cerkvah ohranjali svoj jezik in običaje. Ker so bili predaleč od izvorne domovine, da bi lahko razvijali svojo kulturo v skladu s tradicijami nekdanje domovine, so se prilagodili novi stvarnosti in vključili v prevladujočo italijansko skupnost. Slovenski Tržačani smo se v polnosti ovedli svoje pripadnosti prostoru ob pomladi narodov in se od tistega trenutka dalje nismo imeli več čemu prilagajati. Kdor se je priselil v Trst iz slovenskih in slovanskih dežel Avstro-Ogrske in od drugod, je vedel, kam prihaja, se za ohranjanje svoje identitete vključil v obstoječo slovensko skupnost ter po svojih močeh prispeval k njenemu kulturnemu razvoju. Komu naj bi sicer Cankar hodil predavat v Delavski dom v Trstu? Na kakšni osnovi naj bi nastala Kleinmayrjeva povoljna ocena Cankarjevih Hlapcev ob izidu te drame leta 1909, če bi slovenski Tržačani ne bili dobro organizirani meščani in delavci, ki se zavedajo svoje velike prebojne moči. S frazo »nas in Rusov je sto petdeset milijonov« so se naši predniki zoperstavljali trditvam o večvrednosti ene, italijanske »rase«. Ta, močno propagirana večvrednostna drža je po prvi svetovni vojni, v novi politični ureditvi, iz iredentizma prerasla v fašistične pogrome, s katerimi naj bi se izničili »nižji, nerazviti, manjvredni sc’avi ali ščavi«, kar pomeni sužnji. Italijanski meščani so uporabljali in še, čeprav manj, uporabljajo ta omalovažujoči vzdevek za vse Slovane.
O stičiščih in avtohtonosti
Robovi današnjih držav se stikajo, zahodni rob slovenskega ozemlja meji na vzhodni rob italijanskega in na severu se oba robova stikata z avstrijskim. Na omenjenem srečanju je o specifiki tega stičišča kultur govorila evroposlanka s Tromeje, ki je stopila pred mikrofon za predstavnikoma lokalne in državne oblasti. Njene pozdravne besede so bile slavospev dinamiki obmejnega prostora. Po njenih besedah je dejavna medkulturnost izjemen izziv za prostor in njegovo prebivalstvo. Govorila je o sobivanju, ki samo po sebi narekuje stalno privzemanje in pretakanje različnih značilnosti ene v drugo. Medsebojna izmenjava kulturnih prvin se je v njenem podajanju odvijala kot nekaj samoumevnega in preroditvenega, kar naj bi postalo vodilo skupne Evrope. Naslednji govornik, predstavnik italijanske skupnosti v Istri, je k temu dodal iz svoje izkušnje bivanja na meji, ki je tudi trojna. Govoril je o napetostih, ki so in jih med prebivalstvo sejejo politika in politiki, a jih vsakdanje življenje zavrača, ker ima, kljub občasni nestrpnosti do drugega, prisilnemu izseljevanju in rušenju naravnega ravnovesja narodnostno mešanega prebivalstva, skupnost svoj spomin, ker pripada prostoru, kjer je vsakdanji stik med različnimi narodnostmi prepojen z napetostmi in trki. Odvisno od trenutnega stanja. Toda v katerem koli od sosednjih jezikov se obmejni istrski človek izraža, nosi v sebi prvine drugega-bližnjega-soseda. Te prvine določajo njegovo identiteto, naj bo slovenska, italijanska ali hrvaška.
Evroposlanka in predstavnik italijanske skupnosti v Istri sta govorila o nezanemarljivem potencialu obmejnega prostora od Tromeje do Istre in mimogrede ponudila osrednjemu govorniku – Goričanu idealno iztočnico. Kar sta onadva povedala, je bilo kot naročeno za pripombo. Gostoma, ki sta spregledala, da predstavljata lokalno in državno oblast v prostoru z obmejnimi značilnostmi in da nagovarjata ljudi, ki so od nekdaj aktivni del prostora, v katerem je medkulturno srečevanje življenjska danost, je bilo treba to povedati. Govornikova izvorna goriškost in podroben pregled nad dogajanjem vzdolž celotnega obmejnega območja sta netila pričakovanje. Zadostovalo bi, da bi glavni govornik obzirno popravil nerodnost prvih dveh govorcev z nevsiljivo omembo, da smo Slovenci ponosni, ker že stoletja soustvarjamo kulturno, gospodarsko in politično podobo Trsta, Gorice, Čedada in njihove okolice.
Velika srečanja so neizbežno nabita z emocijami. Ni šlo po pričakovanju. Glavni govornik se je formalno korektno zahvalil za pozdrave in voščila ter prebral napisano besedilo o splošnih in medsosedskih dosežkih organizacije. Poudarek je bil na medsosedskih izmenjavah, ki so nedvomno temeljnega pomena za uspešno delovanje obmejnih manjšinskih organizacij, saj je za čim boljše koriščenje trenutnih možnosti potrebno skupno načrtovanje. Vprašanje je, o čem se sosedi pogovarjajo in kaj si izmenjujejo.
/…/