Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Diana Pungeršič s Petrom Semoličem

Sodobnost / Arhiv člankov  / Diana Pungeršič s Petrom Semoličem

Diana Pungeršič s Petrom Semoličem

 

/…/

Pungeršič: Je vaše pisanje torej bolj ustvarjanje ali iskanje glasu?

 

Semolič: Koncept pesniškega glasu je kar problematičen. Sam ga zelo rad uporabljam, a na način znanosti, znanosti v tistem delu, ko ta nekaj privzame. Zelo težko je identificirati, kaj je tisto, kar vzpostavlja specifičen glas, a če beremo Daneta Zajca, vemo, da beremo Daneta Zajca, če beremo Gregorja Strnišo, vemo, da beremo Gregorja Strnišo, itd. Sam pa se v zvezi z lastnim pisanjem nikoli ne sprašujem, ali imam neki svoj pesniški glas ali ga nimam. Za nekoga, ki se že vseskozi sprašuje, ali je pesnik ali ni, ali ima to, kar je napisal, sploh kakšno vrednost ali ne, je spraševanje o pesniškem glasu čista fantastika. Je pa res še nekaj: ko pišem, se ne sprašujem o tako abstraktnih stvareh; kot je Georg Steiner nekoč rekel, pesnik je nedolžna žival. Ko pišem, se ukvarjam s popolnoma konkretnimi stvarmi, kako postaviti besede, da se bodo v čim večji meri ujele z ritmičnim vzorcem, ki predhodi pisanju. Pri meni se pesem najprej vzpostavi kot ritem, kot ritmični vzorec, ki ga dejansko slišim, nato pa se počasi pojavijo besede, ki se temu vzorcu bolj ali manj priležejo. Smisel in pomen se zgodita nekje spotoma, čeprav sem seveda pri popravljanju pesmi – in pri poeziji je ogromno popravljanja – pozoren tudi na to. Poezija se mi večinoma postavlja predvsem kot izziv, kako nekaj napisati.

 

Pungeršič: Kaj nekaj?

 

Semolič: Denimo ljubezensko pesem. V času visokega modernizma ali neomodernizma ali kakor koli že kdo imenuje to obdobje od konca petdesetih do začetka devetdesetih let minulega stoletja, je bila beseda ljubezen iz pesniškega besednjaka praktično izgnana; nekako konec osemdesetih let pa me je začelo zanimati, kako napisati ljubezensko pesem, ki ne bo tradicionalna, torej kič, ampak bo sodobna, vseeno pa naj bi imela nekakšen pridih »trubadurskosti«. Prav tako me je zanimalo, kako bi napisal pesem o otroštvu. Spodbuda za to je prišla iz dveh smeri: iz intime, to je bil čas, ko sem iskal svojo identiteto, a tudi iz poezije – Georg Trakl ima prekrasno pesem z naslovom Pesem o otroštvu. Te pesmi nisem želel ponoviti, v iskanju zgleda, kako napisati takšno pesem, pa sem naletel na poezijo Seamusa Heaneyja, ki v svojem prvencu Naturalistova smrt pogosto tematizira svoje otroštvo, ki je bilo v nekem delu podobno mojemu, saj je odraščal v pol ruralnem, pol urbanem svetu. Pri zadnji zbirki Druga obala pa me je recimo zanimalo, kako napisati pesem z uporabo persone ali maske. Zanimivo je, da ko oblikuješ pesem kot nekdo drug, ko govoriš skozi masko, nenadoma tudi drugače oblikuješ besedilo.

 

Pungeršič: Poznamo vas kot lirskega pesnika, kot izpovedovalca, v zadnji zbirki se pa od tega dejansko docela odmaknete. Gre tu nemara tudi za naveličanost nad lastnim lirskim subjektom?

 

Semolič: Tudi lahko, tudi to pride vmes, čeprav tudi v tej zbirki občasno vdrem v tekst. A predvsem me je zanimalo, kako govoriti kot nekdo drug, a tudi kako pisati o nekom drugem, torej o nekem liku. To sem poskušal že velikokrat prej, pa je vsakič delovalo smešno. Čeprav je seveda pri pisanju pesmi vedno vprašanje, koliko dejansko govoriš pesem ti sam, koliko pa takrat govori določeni lik, ki se vzpostavi v procesu pisanja. Pesnik pač vzame neko materijo in z njo dela. Je pa pri tem vseeno prisoten tudi psihološki moment, ko človek prek pesmi razčiščuje osebne stvari, zato je ta razvpit lirski subjekt hkrati pesnik sam in nekdo drug. Kako je že rekel Rimbaud? Je suis un autre.

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar