Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Igor Divjak: Mit o dobrem bratu Romulu

Sodobnost / Uncategorized  / Igor Divjak: Mit o dobrem bratu Romulu

Igor Divjak: Mit o dobrem bratu Romulu

Ali literatura še ustvarja kolektivne mite? Ali ustvarja zgodbe in podobe, ki jih vsi prepoznamo, osrednje like, ne ravno junaške, ampak take, s katerimi se identificiramo malo dlje kot le za čas branja, morda do njih vzpostavimo kritično distanco, take, ki ostajajo z nami in tvorijo našo kolektivno zavest? Ali pa je njena trenutna naloga predvsem razgradnja prevladujočih družbenih mitov, ki jih ustvarja politika? O tem sem začel razmišljati pred kratkim, ko mi je kot uredniku spletnega portala Jana Unuk poslala zelo zanimive prevode poljske pesnice Wisławe Szymborske iz Dodatnega čtiva. Avtorica je besedila označila kot feljtone, nastali pa so kot zapisi ob prebranih knjigah. V enem od njih Szymborska razmišlja o knjigi Rimski miti Michaela Granta in zapiše: »Malokdo pomisli na to, da vsa nam znana staroveška besedila ne izvirajo iz originalov, ampak iz kopij. In to pretežno iz večkrat, v različnih časih in z različnimi nameni prepisovanih kopij. Koliko je takšnim besedilom mogoče verjeti?« Szymborska v svojem zapisu predstavlja različne predelave mita o Romulu in Remu, s katerimi so stari Rimljani skušali nadomestiti izvorni etruščanski mit, v katerem je Romul, zdaj nenadoma ustanovitelj mesta Rim, svojega brata ubil. Zločinska narava zaščitnika njihovega glavnega mesta jim nenadoma ni bila več všeč in začeli so iznajdevati nove različice, po katerih je Rema ubil nekdo drug, in celo take, v katerih je Rem nekje na obronku Rima dočakal visoko starost. Ob branju sem najprej pomislil, kako drugačni so bili časi, v katerih je pisala Szymborska. Kako zelo so se ustvarjalci še v devetdesetih letih navezovali na literarno tradicijo, kako natančno so jo proučevali, ker so potrebovali dobre zgodbe, kako so še poznali koncept mitoloških junakov in kako je ravno zgodovinski uvid tisto, kar današnjemu času akutno primanjkuje. Potem pa sem se nenadoma zavedel, kako sem trapast – saj Szymborska sploh ne piše o starem Rimu, ampak o Poljski in Evropi svojega časa. O tranziciji iz ene mitologije v drugo, o prehodu iz komunizma v kapitalizem, o izstopanju iz Varšavskega pakta in približevanju Natu, o nujnosti revizije zgodovine ter o bolj ali manj fiktivnih junakih tega sodobnega mitološkega prehoda.

Laž o dobrem Romulu, ki je v starem Rimu služila kot sredstvo politične propagande, je pisateljica uporabila kot literarno sredstvo za razkrinkavanje varljivih obljub o svobodi, demokraciji in blagostanju, ki naj bi jih prinesla padec Berlinskega zidu in konec hladne vojne. Lepe besede politikov o enakih možnostih za vse so bile vse prepogosto le krinka za divjo privatizacijo ter pohlep multinacionalk in zahodne vojaške industrije. Morda prav zaradi tega že takrat ni bil več čas za zgodbe z osrednjimi literarnimi junaki. To je bilo obdobje konca velikih ideoloških in z njimi tudi velikih literarnih zgodb. Ob tem mi pride na misel roman Thomasa Brussiga Junaki kot mi, ki je opisoval ravno to problematiko. Osrednji lik je Vzhodnoberlinčan, ki doživi padec zidu, in za kratek čas se mu zazdi, da je zares dočakal svobodo, toda potem spozna, da je bila to le iluzija, da je le eden v množici brezimnih junakov novega časa.

Brussigov roman in sarkastično oziranje Szymborske v zgodovino sta delovala osvobajajoče glede na politično mitologijo tistega časa, bila sta korektura resnice, ki jo je narekovala politika. Ker če literatura ni več poznala pravih junakov, jih je politika ponujala veliko, od Lecha Wałęse do Helmuta Kohla, Jicaka Rabina in papeža Wojtyłe. To je bil čas, ko so politiki, čeprav morda nihče ni verjel, da so dobri Romuli, vsaj govorili lepo in uglajeno nastopali v javnosti. Vsaj za trenutek se je zazdelo, da je iluzija drugačnega sveta možna.

In v tem pogledu je bil tisti čas vendarle drugačen, na neki način bolj mitološki od današnjega. Četrt stoletja pozneje pa niti politika ne potrebuje več literarnih junakov, skoraj nihče od vodilnih svetovnih politikov se več ne trudi pretvarjati, da je dobri Romul, ki mu ni mar le za lastne interese, ampak si želi tudi dobrih odnosov s sosedi. Na politično-literarnem prizorišču nastopa pravzaprav le en osrednji antagonist s skupino pajdašev, vsi drugi so stranski liki. Celo ruski predsednik se v tej zgodbi pojavlja predvsem kot oproda ameriškega. Ko je Szymborska razkrinkavala prazne obljube devetdesetih let, je še ironično uporabljala prispodobo križarskih vojn: »Danes o križarskih pohodih beremo s težkim srcem. Vzvišeni ideali, ki so pognali v tek tako ogromne človeške množice, so se uresničili za kratko in v ne pretirano čisti obliki.« O zlaganih vzvišenih idealih, ki jih politika uporablja kot izgovor, bi lahko pogojno govorili tudi ob ameriškem napadu na Irak, ki naj bi preprečil uporabo orožja za množično uničevanje in ponovitev morebitnega vnovičnega islamističnega napada, kakršen se je zgodil 11. septembra 2001. Nekaj mitološke avre temu povodu prida tudi dejstvo, da še vedno niso pojasnjene številne teorije zarote, povezane z najbolj razvpitim terorističnim napadom. Za njihovo razlago se je strastno zavzemal italijanski komediograf Dario Fo – še en literat, ki si je za nalogo izbral razgradnjo aktualnih političnih mitov. Toda križarji današnjega časa takih izgovorov, temelječih na vzvišenih idealih, ne uporabljajo več. Ko je Donald Trump priznal Jeruzalem za glavno mesto Izraela, je to storil, ker je pač lahko. In ko je Benjamin Netanjahu legaliziral judovske naselbine na Zahodnem bregu, je to storil zato, ker je pač lahko. In ko so Združene države Amerike Turčiji pustile prosto pot za izvajanje genocida nad Kurdi, so to storile brez opravičila. Tako pač je.

Politiki se vse manj pretvarjajo in preprosto igrajo svojo igro moči. Zdi se, da laži o dobrem Romulu niti ne potrebujejo več. Ni jim treba lagati, ker se jim nikogar ni treba bati. Kritična javnost, katere pomemben del so bili tudi književniki in književnice, je vse šibkejša. Mednarodnih literarnih zvezd, katerih kritični glas je tudi  v političnem svetu nekaj veljal, posameznikov, kot so bili Václav Havel, Umberto Eco, Günter Grass ali Wisława Szymborska, ni več. Lahko bi rekli, da so v času, ko je literatura razgrajevala literarne junake, v javno zavest nekateri avtorji sami vstopali namesto svojih likov kot nekakšni uporni junaki ali vsaj kot antagonisti umetno skonstruirane politične resnice. Toda to se je s prodorom globalnega neoliberalizma spremenilo. In podobno kot literatura je tudi politika začela izgubljati svoje mednarodne junake. Izpodrinili so jih lokalni populisti, ki so postali mali bogovi v svojih državah, v svetu pa se kot globalni junaki vse bolj uveljavljajo tisti, ki imajo največ kapitala. Ko sem pred časom gledal večerna poročila, je bila ena osrednjih novic, da bo eden najbogatejših ljudi na svetu, Elon Musk, v Berlinu odprl tovarno električnih avtomobilov za bogataše. Novica o odstavitvi demokratično izvoljenega bolivijskega predsednika Eva Moralesa je bila le obrobna. Tega, da bodo z novo bolivijsko vlado rudniki litija, potrebnega za proizvodnjo Muskovih avtomobilov Tesla, prešli v roke kapitalistov, niso omenjali.

O tem, kako pomemben je bil nekoč koncept literarnega junaka za kolektivno zavest, sem se pred kratkim spomnil ob prebiranju še ene knjige iz devetdesetih, zbirke esejev Igorja Koršiča V Evropo! Koršič je seveda pisal že v času nejunaške literature, take, ki je predvsem razgrajevala obstoječe politične mite. A avtor je v času prvih korakov slovenske države, ki je imela srečo, da se je Evropski uniji začela približevati že takrat, ko je drugje na območju nekdanje Jugoslavije še divjala vojna, začutil potrebo, da znova razmisli o svoji osebni in nacionalni identiteti. V to ga je silila predvsem zavest, da tako majhni skupnosti, kot je naša, tudi v Evropski uniji ne bo lahko obstati; dobro se je namreč zavedal, kako utopični in krhki so demokratični evropski ideali. Pisal je torej takrat, ko so se zahodnoevropski intelektualci čudili, kako lahko na evropskih tleh divja vojna, pri tem pa pozabljali, da je še pred kratkim potekala tudi na njihovem ozemlju, takrat, ko je Szymborska pisala svoje opazke o varljivem mitu dobrega Romula. Nekoliko nostalgično in ob zavedanju, da je za njegovo identiteto v veliki meri pomembna literatura, se je Koršič skupaj s sinom odpravil tja, kjer je nastal eden izmed temeljev slovenskega literarnega programa, na popotovanje od Litije do Čateža. Po tej poti in spisu Frana Levstika je tudi naslovil eno od poglavij svoje knjige. Ko pripoveduje, kako je skušal sinu razložiti, kakšno vizijo slovenske literature in prihodnosti je imel Levstik, zapiše: »Kako naj mu razložim bistvo? Bil je sanjač, ki so ga svetne in duhovne oblasti preganjale in kaznovale, in le malo njegovih sodobnikov ga je spoštovalo. Bil je ‘separatist’. Lotil se je projekta, ki se je moral zdravi pameti, ki je pri njem gotovo prevladovala, zdeti nemogoč.«

Koršiča navajam zato, ker je prav Levstik v programskem spisu Popotovanje od Litije do Čateža opredelil, kakšen naj bo junak slovenske literature: »Junak naj dela in misli, njegovo dejanje naj ga znači.« Na podlagi te doktrine je tudi zasnoval lik svojega Martina Krpana. Poznejši junaki naše literature, vsaj tisti, ki so postali liki kolektivne identifikacije, Krpanu sicer niso bili kaj dosti podobni, znova se je v njih naselil črtomirovski razkol. Tavčar je tako oblikoval lik postromantičnega mestnega eskapista, ki išče ljubezen na podeželju, pri ženskih likih pa je napravil korak naprej od Prešernove v onstranstvo zazrte Bogomile ali nedostopne Julije do precej bolj tuzemske junakinje, ki je po krivici obtožena čarovništva. Ivan Cankar je kot prototip svojega junaka izdelal lik zlomljenega idealista, obremenjenega s krivdo in zaznamovanega s hrepenenjem, pa čeprav se v stranski dramski vlogi najde tudi kak neuklonljiv kovač, in šele ko njegova literatura nastopi kot politični program, tudi junak kot fatalistični revolucionarni požigalec. Njegove ženske v skladu s prešernovsko tradicijo slej ko prej ostajajo objekt nedoseženega hrepenenja. V kolektivno zavest pa se je zagotovo močno zasidral njegov otroški subjekt, zmožen čudenja v grešnem in krivičnem svetu. Precej manj prepoznaven kot lik kolektivne identifikacije je lik svetovljanskega popotnika po Italiji, ki ga je ustvaril njegov bratranec Izidor Cankar v romanu S poti, čeprav literarni zgodovinarji to delo uvrščajo med najboljše slovenske literarne stvaritve 20. stoletja. Dodati je treba, da je bila daleč pred časom, popolnoma v neskladju s prešernovsko-cankarjansko podobo ženske Alma Karlin, ki je v svojih potopisih upodobila avtobiografski lik vedoželjne in svobodomiselne svetovne popotnice in raziskovalke.

Pasivnost in hrepenenjskost naših literarnih junakov je Edvarda Kocbeka jezila do te mere, da je v ustanovni program Osvobodilne fronte postavil zahtevo po spremembi slovenskega narodnega značaja iz pasivnega v aktivnega. In dejansko je partizanska zmaga nad fašizmom bila junaški podvig. Istočasno pa v naši kolektivni zavesti predstavlja spojitev z izvornim bratomornim mitom. Ni treba, da s starorimskim oziroma etruščanskim, imamo ga v Prešernovem Uvodu h Krstu pri Savici: »Slovenec že mori Slovenca brata.« In kljub temu da so zgodovino dolgo pisali zmagovalci, so bili Slovenci po končani vojni v marsikaterem pogledu spet na začetku, pri razklanem črtomirovskem subjektu. S tem pade tudi mit o Slovencih kot miroljubnem, neagresivnem narodu, ki še danes vsake toliko časa zaživi. Po eni strani so se naši predniki izkazali kot sposobni bojevniki, saj so odvrnili največjo nevarnost v narodni zgodovini, po drugi strani pa je bila njihova krvoločnost toliko večja, ker je bila bratomorna. So pa Slovenci, ko je bilo treba, spet znali stopiti skupaj in slovenski vojaki so se ob osamosvojitvi leta 1991 znova izkazali. Toda zaradi izbrisa prebivalcev iz drugih jugoslovanskih republik tudi ta zmaga ni ostala čista. Spet se je ob junaštvu priplazil tudi zlovešči monstrum.

A z literarnimi liki tudi v obdobju po drugi svetovni vojni ni bilo dosti drugače kot prej. Kot lik kolektivne identifikacije bralcev, tak, ki skozi otroško perspektivo zmore preseči družbeno razklanost, je Marjan Rožanc v Ljubezni ustvaril Marjančka, Ciril Kosmač je s Tantadrujem oblikoval priljubljen lik norčka, ki tako hrepeni po smrti, da se da živ zakopati, s tisto močjo čudenja, ki jo premore le spomin na otroštvo in mladost, pa je bivanje v sovražnem svetu popisoval Lojze Kovačič. Svetla izjema v upodabljanju dinamičnega in vitalnega odraslega, če že ne ravno junaškega in dobrega, pa vsaj pustolovskega avtorskega lika, ne glede na to v kakšnih okoliščinah se ta znajde, tudi v zaporu, so romani Vitomila Zupana, čeprav njegovo pisanje včasih meji na mitomanijo.

Dobri brat Romul je bil v povojnih desetletjih seveda Tito s svojim komunističnim sistemom. Naši literaturi je v tem času vsaj med tistimi, ki so jo brali, uspelo ohranjati svobodomiselni, uporni mit, ki se ni podrejal uradno zapovedani ideologiji. Vendar literarne zgodbe tega časa že niso več pomenile zgodb kolektivne identifikacije vseh Slovencev. Nad literaturo so začeli prevladovati drugi mediji in predvsem s pojavom televizije so junaki in junakinje vsakdanjega življenja postali predvsem športniki in športnice. To je odlično začutil Marjan Rožanc, ko je pisal o nogometu kot o maši 20. stoletja. V eseju Demon Iva Daneva je upodobil lik športnega junaka, ki so ga ljudje vzeli za svojega, vendar ga je malo predelal tudi v slehernika, ki se v absurdni eksistencialistični igri bori za vsakdanje preživetje, brez pretirane vznesenosti doživlja zmage, porazi ga ne prizadenejo preveč. Precej pozneje, že v samostojni državi, je Andrej Brvar napisal simpatično pesem o Leonu Štuklju, ki jo je navdihnil televizijski prispevek, v katerem je Štukelj razlagal, kako se včasih med sprehodom nenadoma obrne in mu tako uspe, da ga svet spet preseneti in da se mu začudi. Pesnik je zaznal, da s takimi drobnimi čudenji na povsem individualni ravni mit še vedno živi v slehernem človeku. In za pesem je uporabil lik kolektivne identifikacije, ki jo je Leon Štukelj nedvomno predstavljal. Seveda pa ta kolektivna identifikacija ni več obstajala prek njegove pesmi, ki jo je prebralo le malo ljudi, ampak prek televizije, prek prispevka, ki so ga gledali vsi.

Ker, roko na srce, če je v devetdesetih, pa tudi še pozneje, obstajal kak slovenski kolektivni mit, je obstajal predvsem prek podob Mateje Svet, Primoža Peterke in podobnih likov, nekako v duhu verza Zorana Predina: »Nič nas ni strah, če so smučarji z nami.« Tudi literarni ustvarjalci in ustvarjalke so bili del tega mita, vendar nekje na obrobju, z izjemo dogajanja ob osamosvojitvi, ko so za kratek čas stopili v ospredje, pa še takrat predvsem kot podpora novim političnim junakom. A ko  pravim, da so bili literarni ustvarjalci del tega mita, ne mislim s tem na njihova dela, ta so pač imela toliko bralcev, kolikor so jih imela, temveč na podobe samih ustvarjalcev in ustvarjalk. Prek časopisov in televizije so vsi poznali Toneta Pavčka, Cirila Zlobca, Draga Jančarja, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna, Svetlano Makarovič … Namesto svojih likov in pesniških subjektov so vlogo, recimo temu pogojno, literarnih junakov in junakinj ali, morda bolje, vsaj stranskih karakterjev javnosti v kolektivni zavesti igrali oni sami. No, izjema so knjige za otroke Svetlane Makarovič. O njeni Sapramiški ali kosovirjih bi se lahko pogovarjal s komer koli, sploh če bi bili zraven otroci, za katero koli delo drugih avtorjev pa tega ne bi mogel reči, tudi za pesmi Svetlane Makarovič za odrasle ne. Morda bi se dalo s kakšnim neznancem, ki bi ga srečal na vlaku, kakšno reči o kateri Zlobčevi ali Pavčkovi pesmi. Samo nisem čisto prepričan. Tega nisem nikoli doživel.

V javnosti, čeprav na robu, je lik pesnika in pesnice obstajal. Spomnim se, da je kakšno leto pred smrtjo Ciril Zlobec nastopil v Odmevih nacionalne televizije. Slavko Bobovnik ga je na koncu pogovora vprašal, ali vendarle obstaja ljubezen, in Zlobec je na to odgovoril pritrdilno. Obroben utrinek, ki pa je pomemben, saj se tako, vsaj v majhni meri, ohranja stik literature z drugim dogajanjem. Simbolno, pa če je komu to všeč ali ne, je Ciril Zlobec v tistem trenutku zastopal vse literarne ustvarjalce in ustvarjalke. In prav tako na simbolni ravni vse literarne ustvarjalke zastopa Svetlana Makarovič, saj je ena redkih, ki jih vsi poznajo. O njenih javnih nastopih si lahko mislimo, kar si želimo, lahko se z njimi strinjamo ali ne, vsekakor pa z njo tudi zavest o obstoju literature in literatov v javnosti živi naprej. Ravnokar ji je uspelo zakuhati škandal, ki je bil morda krivičen, morda ne, ne vem, a zanj smo vsi slišali in vsi smo s kom o tem kakšno rekli. In njena biografija se bo dobro prodajala, kar res ni majhen dosežek. Naj bo vse skupaj še tako bizarno, a ob tem sem se vprašal, ali bomo v prihodnosti še imeli kakšno pesnico ali pesnika, ki bo kaj takega lahko dosegel. Zdi se namreč, da tudi lik literarnega ustvarjalca počasi izginja iz javne zavesti oziroma se z njenega roba pomika na skrajno obrobje.

Precejšen razlog za to tiči v tem, da sta v zadnjih petnajstih letih pomembna medija javne promocije literarnih vsebin postala internet in Facebook. Twitter se na tem področju doslej ni preveč izkazal, vprašanje je, v kolikšni meri je lahko uspešen Instagram. Tudi televizija, ki ima še vedno osrednjo vlogo, se trudi uveljaviti na spletnih omrežjih, kar ji ne uspeva najbolje, saj je v tem okolju samo ena izmed mnogih udeležencev. Kajti na Facebooku je Veliki dobri brat samo eden in imenuje se Mark Zuckerberg. Eden najuspešnejših poslovnežev na svetu nam ponuja svobodo, da po mili volji razpravljamo in promoviramo svoje zamisli. Zuckerberg je tudi edini osrednji junak te platforme, kar koli že zapišemo, tudi če smo do njega kritični, ga utrjujemo v njegovi poziciji in promoviramo mit o njem samem. Toda naj se vrnem k izhodiščni misli Wisławe Szymborske – koliko je mitu o dobrem Romulu mogoče verjeti? Ali Romul res ni nikogar ubil, ko se je povzpel na oblast? Ali Zuckerberg s svojo platformo res spodbuja demokratično sobivanje različnih pogledov? Nekaj je gotovo, geslo, s katerim nas je Facebook sprejel: »It’s free and always will be,« že ni držalo, pa ne glede na to, kako smo besedo »free« razumeli, kot »svobodno« ali kot »zastonj«. Kdor koli se namreč s svojim prispevkom želi prebiti iz lastnega spletnega mehurčka in doseči večje število bralcev, lahko to doseže le tako, da plača promocijo objave. In če s svojimi razmišljanji ne moremo doseči zadostnega števila bralcev, tudi o pravi svobodi govora ne moremo govoriti. Pod pritiski je bil Facebook svoje geslo letos primoran spremeniti v: »It’s easy and fast,« kar pa tudi ne drži, saj brez denarja ni prav nič »lahko« spodbuditi javne razprave o čemer koli, še manj pa je to »hitro«. Na tem omrežju v resnici ni prave svobode in demokracije.

Na literarni sceni so že kar nekaj časa izjemno prodorne ženske ustvarjalke, na področju poezije, s katerim se ukvarjam, prvič lahko rečemo, da so med mlajšo in srednjo generacijo ženske morda celo močnejše od moških. Pa ne da bi s tem komu želel delati krivico, seveda je v tej generaciji tudi kak zelo dober pesnik, a prvič lahko govorimo predvsem o osrednjih protagonistkah pesniške scene. Svetlana Makarovič je tista, ki je s svojo samosvojo, kljubovalno držo ta prostor odprla in ji je uspelo. Zdaj je avtoric, ki jim na sami sceni veliko ljudi priznava osrednjo vlogo, kar nekaj. Žal pa je tako, da v novih pogojih literarne promocije težko govorimo o prepoznavnih likih ali celo o stranskih likih literarne scene v splošni javni zavesti. Kot urednik spletnega portala vidim, kako pomembno je, da obstaja nekaj osrednjih imen, prek katerih širša javnost ta portal obiskuje, to so na primer Feri Lainšček, Ciril Zlobec in Svetlana Makarovič. S tem ne mislim, da so to nujno vedno tudi najboljši pesniki, morda bo literarna zgodovina presodila drugače, vsekakor pa je pomembno, da obstaja nekaj takih, javno prepoznavnih imen, ki pritegnejo večje število bralcev. In v prihodnosti bi med njimi moralo biti več žensk.

Toda v zavetju dobrega brata Romula si tega prostora ne bo lahko izboriti. Seveda tudi Romul ni večen, a samo upam lahko, da ga ne bo nasledil kdo, ki se niti ne bo trudil navzven olepševati svoje oblastniške narave in bo odkrito onemogočal vsako širjenje svobodne misli in ustvarjalnosti. Ker toliko moči v rokah enega človeka ali peščice ljudi, samooklicanih junakov našega časa, ne more prinesti nič dobrega. Vendar ne bi rad zaključil črnogledo. Dejansko bi bilo, če ne bi bilo Facebooka, še dosti slabše. Portal, ki ga urejam, bi zagotovo obiskalo manj ljudi, če prispevkov ne bi delil na Facebooku, in to velja tudi za druge literarne revije na internetu. Poleg tega se v Evropski uniji menda poraja zamisel, da bi oblikovali svojo spletno platformo, ki bi bila konkurenca Facebooku. Tistim, ki jo želijo zasnovati, najbrž ni prišlo na misel, da bi vanjo vključili tudi algoritme za promocijo kulturnih in medijskih vsebin, s pomočjo katerih bi neprofitne organizacije lahko brez plačila dosegle večje število bralcev. A zelo idealistično si domišljam, da bi se z veliko vloženega truda medijskih in kulturnih ustvarjalcev v Evropski uniji kaj takega dalo doseči. Internetne platforme so tudi ustvarile nekaj osrednjih likov demokratične javnosti v svetovnem merilu, med njimi sta na primer Greta Thunberg in Slavoj Žižek, ki jima uspeva ustvarjati pozitivna sporočila kolektivne identifikacije za obiskovalce. Njune besede in novice o njiju se morajo na žalost prebiti skozi kopico zapisov sovražnega govora. Toda tudi na tem področju je bila pred kratkim dosežena mala zmaga. Avstrijski političarki Evi Glawischnig-Piesczek je letos uspelo, da lahko nacionalna sodišča Evropske unije tožijo Facebook in Marka Zuckerberga ter zahtevajo umik sovražnih komentarjev. Pokazala je, da Romulova moč ni absolutna. In morda se nekoč v spletnem okolju izbojuje prostor tudi za to, da bo poleg mita o dobrem bratu Romulu do ljudi prodrl še kak drug literarni mit.

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar