Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Matija Koncilija: Neostik

Sodobnost / Arhiv člankov  / Matija Koncilija: Neostik

Matija Koncilija: Neostik

Stal je sredi prostorne dnevne sobe in se potil, kot da bi pravkar opravil z vzdržljivostnim treningom olimpijskega atleta. Resnica je bila povsem drugačna. Ni bil olimpijski atlet in prav nobenega treninga ni opravil, ne danes, ne včeraj, ne prejšnji teden. Pravzaprav se sploh ni mogel spomniti, kdaj je nazadnje obiskal telovadnico, čeprav njegova postava tega ni nujno izdajala. Ne. Preprosto je samo stal sredi domače dnevne sobe, se potil kot slap ter bil popolnoma prepričan, da bo umrl. Ne tako, brez veze, čez mnogo let. Prepričan je bil, da bo umrl prav zdaj, v naslednji sekundi. Pa še naslednji in tudi naslednji. Tako se je z eno roko neprenehoma divje grabil okoli srca, z drugo pa si je otipaval obraz v trdnem prepričanju, da ga je že petič v zadnjih dveh minutah zadela vsaj možganska, če že ne srčna kap.

Sredi dolge bele stene se je bohotil velikanski LCD-televizor in oddajal nekaj večernim poročilom podobnega. On, ki je stal pred televizijo, zanj ni imel nobenega posluha. Zanimalo ga je samo to, kako bo umrl, čeprav se je na razumski ravni zavedal, da prav kmalu najverjetneje še ne bo odšel nikamor, ker je tole zgolj eden od mnogih paničnih napadov, ki jih je zadnje čase doživljal vse pogosteje. A to mu ni prav nič pomagalo, saj so mu vsi njegovi instinkti in telesni simptomi govorili povsem drugo zgodbo. Preostalo mu je edino še to, da se v naslednjem hipu mrtev zgrudi na tla. Potem bo obdukcija zagotovo pokazala ali počeno možgansko žilo ali raztrgano srčno arterijo. Samo ti dve možnosti sta obstajali, če se ne bo nekje vmes zadušil, jasno.

Toda že v naslednjem hipu je napad za malenkost popustil in skozi debelo plast megle je počasi začelo vdirati vedno več svetlobe.

»Vse bo v redu, samo globoko dihaj, vse bo v redu,« se je opogumljal. »Tako so ti povedali že neštetokrat: ‘Dihaj in bo minilo, ker s teboj v resnici ni nič narobe. V resnici si popolnoma zdrav.’«

Tako so vsaj pokazali vsi testi, ki jih je opravil v času svojih brezštevilnih napadov, ko je vselej mislil, da mu v glavi ali prsih pokajo žile. Vsaj pet obiskov urgence in prav toliko hitrih elektrokardiogramov, pa potem še dva celodnevna, ko je moral s seski na prsnem košu priti domov ter se nato celo popoldne, večer in noč skrivati pred ženo, in nato še stresni test pri kardiologu, ko je moral petinštirideset minut na žive in mrtve bežati po tekalnem trenažerju, priklopljen na še več tistih prekletih seskov. Rezultat pa vedno isti: »Zdravi ste gospod, popolnoma zdravi!«

To mu je nazadnje rekla tudi kardiologinja in samo nemočno skomignila. »Z vašim srcem ni nič narobe. Ste pa utrujeni, to pa ja. Izčrpani, izgoreli, kaj naj še rečem. Ampak to ni več moje področje. Pogovorite se še enkrat z vašo osebno zdravnico, prosite jo za nekaj tednov bolniške. Bo pomagalo, boste videli.«

In tako sta stala, on in njegovo popolnoma zdravo srce, sredi velike dnevne sobe, vsa oblita z znojem, ter se počasi vlekla iz krize, ki je postajala iz napada v napad hujša, vsaj tako se mu je zdelo. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar