Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

ddr. Igor Grdina: Dostojevski – človek zase in občestvo

Sodobnost / Uncategorized  / ddr. Igor Grdina: Dostojevski – človek zase in občestvo

ddr. Igor Grdina: Dostojevski – človek zase in občestvo

Večino svojega ustvarjalnega življenja je bil Dostojevski človek zase. Kakor na drugačen način stoletja prej Erazem Rotterdamski, pol generacije pred njim pa tudi Søren Kierkegaard. To je pomenilo, da pisatelj ni sodil v nobeno od falang, ki so se bojevale za prevlado v sedanjosti ali prihodnji vsakdanjosti. Tudi skupine, ki so imele potencial, da bi se polagoma preobrazile vanje, ga niso zanimale. Mladostna izkušnja s krogi Visariona Grigorjeviča Belinskega, Alekseja Nikolajeviča Beketova, Aleksandra Ivanoviča Palma in Sergeja Fjodoroviča Durova ter Mihaila Vasiljeviča Butaševiča-Petraševskega za to ni bila odločilna, saj od vključitve v takšno ali drugačno somišljeništvo Dostojevski ni pričakoval česa bistvenega. Prav nasprotno: zavezanost skupini bi ga mogla usodno ovirati. Ustavljati. Onemogočati. V pismu »prijatelju in [starejšemu] bratu« Mihailu z dne 16. avgusta 1839 je pisatelj namreč poudaril, da je njegov edini cilj imeti svobodo. Za to je bil pripravljen žrtvovati vse. Se je pa obenem tudi spraševal, kaj mu bo prostost prinesla. Dostojevskega je skrbela množica neznancev, sredi katere se bo neogibno znašel v prostosti, ki je neomejena ali pa je ni. A je menil, da bo imel vedno dovolj moči, da bo prerezal popkovino z vsem, kar ga obdaja na način privezovanja k čemu. Še posebej pomembna pa je misel, da bo uresničil, kar si je zadal, ne glede na vse. Kompromisa v notranjem – duhovnem – besednjaku pisateljevega življenja preprosto ni bilo. Zaradi neomejenosti svobode.

Ljudje in razmere, ki so obdajali Dostojevskega, so pozneje poskrbeli, da je bilo to napoved s srede avgusta 1839 komaj predstavljivo težko udejanjiti. Ni šlo za običajne preizkušnje, ki jim je ob uresničevanju zamisli o sebi izpostavljen slehernik, temveč za skrajne in eksistencialno izjemno izpostavljene situacije. Aretacija, ječa, obsodba na smrt in pomilostitev v zadnjem hipu ter potem še izkušnji katorge in prisilne službe v carski armadi na mejah imperija Romanovih so vsekakor močno presegale doživetja, katerih težo je sposoben prenesti vsakdo. Mnogo doživetij in vednosti o njih je Dostojevskega ločevalo od ostalih ljudi – po volji drugih.

Toda pozneje, ko je bil pisatelj spet na prostosti, je kljub vsem tvornim zvezam in stikom z različnimi ljudmi ostal zunaj skupin oziroma gibanj. Ostal je zvest svojemu cilju – svobodi. To je na neki način izražalo tudi njegovo hazarderstvo. V igrah na srečo kljub dovolj rigoroznim pravilom, po katerih potekajo, niti zakonitosti matematično izračunane verjetnosti zares ne omejujejo prostora možnosti. Po drugi strani pa se svoboda Dostojevskega kaže tudi v samoodstavitvi od igralne mize. Šlo je za dejanje osebn(ostn)e suverenosti, nad katero ni več niti oblasti naključja. Pisatelju je postalo jasno, da je neomejenost notranje – s tem pa tudi splošne – človekove prostosti mogoča z razkaditvijo fanatizma in fatalizma. Značilno se Dostojevski niti pri zavračanju ni zapletel v poskuse izničevanja ali popolnega izključevanja: njegovo pero je često tematiziralo eksistiranje stališč, ki jih ni štel za svoja. Pri tem ni prišlo do nikakršnega poenostavljanja: vsi pogledi so bili predstavljeni optimalno glede na logiko, iz katere so rasli. Instance v dialogu, ki je bil ne samo notranji izraz pisateljeve umetnosti pripovedovanja, temveč tudi nasledek osebnega dojemanja in izkušnje življenja, so ohranjale samostojnost. Niso bile po načelih popolnih nasprotij zamišljeni oziroma skonstruirani liki. V osebah, ki jih je v tekstno življenje priklicala ustvarjalna domišljija Dostojevskega, so se pojavljali jasni kontrasti, vendar same zato niso bile niti malo podobne delujočim agregatom, za katere je značilno, da v okolje oddajajo vedno enako energijo. Intenzivnost njihovih misli in dejanj se je spreminjala. Zato so se tudi sami mogli preobražati.

Prav tu pa je tičal temeljni razlog, zaradi katerega se je Dostojevski razšel z rusko inteligenco, ki je tako v svoji liberalni kakor radikalni izdaji precej ozko, pa tudi togo zamejila prostor sprejemljivega. Izobraženci in premišljevalci, ki so jo definirali kot sloj, identitetno skupino in kot nosilca koncepta znotraj polagoma uveljavljajočega se projekta družbe – v Rusiji so ga kljub pretežno francoskemu, rousseaujevskemu poreklu sprejemali bolj zadržano in počasneje kakor drugod, saj so se v času, ko se je začel širiti iz njenim imenitnikom nadvse ljube dežele na zahodu, lasali s korziškim povzpetnikom Napoleonom, čigar bataljoni so jo vsaj začasno reprezentirali usodneje kakor prelomne ideje –, so vseskozi vztrajali pri protioblastnem ekskluzivizmu. Reforme v prvem obdobju vladavine carja osvoboditelja Aleksandra II., ki so dosegle vrh z odpravo tlačanstva 19. februarja/3. marca 1861 in so bile najhujši preizkus njihove opozicijske volje in identitete, so se nazadnje v miselni gramatiki razumnikov prepoznale kot prepozne in premalo radikalne ter zato zanje nebistvene. Imperialna država Romanovih z njimi in njihovim nadaljevanjem naj bi ne mogla nikoli ujeti koraka z Zahodom oziroma ga prehiteti v doslednosti izpolnjevanja vodilnih idej aktualnega in prihajajočega časa.

Če so razsvetljenci zgodovino razumeli kot možnost napredovanja in  izboljševanja sveta, se je v dobi, ki jo je zaznamoval hegeljanski način mišljenja, zavest o tem spremenila v gotovost. Krmarji usode držav in ljudi, ki se niso dovolj hitro premikali proti novim obzorjem, bi morali svoje mesto odstopiti drugim. Inteligenca se je oblikovala ob misli, da sama že ve, kam vodi obvezna smer zgodovine. In le malokdo iz njenih vrst, v katerih je dovolj zgodaj prišlo do cepitev na zagovornike liberalnega elitizma in več variant radikalističnega mesijanizma, je dvomil, da njena pot ni tako ali drugače determinirana. Nemara je v tej mišljenjski poluti le Aleksander Ivanovič Hercen menil, da lahko gre zgodovina kamor koli, saj je zaradi medsebojnega vpliva nepreglednega števila v različne smeri obrnjenih ljudi improvizacija: vsakdo more vanjo vložiti svoj stih. Večina inteligence si je predstavljala, da ima kljub razlikam v pogledih zaradi nespravljive tujosti obstoječi stvarnosti poseben – nemara celo ultimativen – mandat za dejavno spreminjanje človeškega sveta. Njegovo razumevanje in interpretiranje, ki je bilo ideal naravoslovnih disciplin, se ji ni zdelo dovolj globoko poslanstvo. Tisti pripadniki inteligence, ki so poudarjali pomen svoje neposredne skrbi in truda za množice zapostavljenih in brezpravnih, so praviloma prišli do sklepa, da imajo za uresničevanje lastnih zamisli vsaj tolikšno pravico kot Napoleon. Ali revolucionarni teroristi leta II Francoske republike. Inteligenca se je videla v vlogi tehnologa – v svoji radikalni varianti pa še tehnika – človeškega sveta.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar