Nada Breznik
Cvetka Bevc: Očku ne bom več pisal pisem.
Ljubljana: Družina, 2024.
Cvetka Bevc, pisateljica, pesnica, scenaristka in muzikologinja, si je za svoj mladinski roman Očku ne bom več pisal pisem izbrala tabuizirano temo o izgubi, smrti in zadnjem slovesu, temo, o kateri se zlasti pred otroki največkrat molči, tudi kadar gre za smrt v družini. Z romanom se je leta 2022 na literarnem natečaju za nagrado svetlobnica, ki ga razpisuje založba Družina, uvrstila med prve tri.
Pripoved je avtorica položila v usta dvanajstletnemu dečku Denisu, ki je v prometni nesreči izgubil očeta. Roman izpoveduje njegova prizadevanja, da bi se v prvih dveh mesecih po nesreči pogumno prebil skozi dneve, v katerih je njegovo življenje zasukano na glavo. Pogumno pomeni zadrževati solze, ne omenjati očeta, živeti kot vsi drugi člani družine, ki se vedejo, kot da se ni nič zgodilo. A zgodile so se velike spremembe: selitev, ločitev od prijateljev in sošolcev, prilagajanje na novo okolje, predvsem pa je z očetovo smrtjo nastopila ogromna praznina. Kot bi mu spodmaknili tla pod nogami, kot da se je pomračilo nebo nad njegovo glavo. Vendar pisateljica ne prikaže le dečkove bolečine in čustev, na očeta je bil zelo navezan, temveč tudi odnose med družinskimi člani, ki drug pred drugim, zlasti pa pred Denisom, skrivajo svoja čustva in misli ter se o pokojniku ne pogovarjajo, domnevno zato, da ne bi fantu povzročili še več bolečine. Spregovori tudi o odzivih v širšem okolju, o nepremišljenih izjavah, ki otroka po nepotrebnem izpostavljajo in ga, že tako skrajno ranljivega, dodatno vznemirjajo. Zadrega pred žalujočimi, še zlasti pred žalujočimi otroki, je vseprisotna, saj prijatelji in znanci pogosto ne najdejo pravih besed, ki bi bile v tolažbo in opogumljanje.
Če se na začetku knjige zdi, da se z nizanjem Denisovih dogodivščin z novimi prijatelji, junačenji med vrstniki, s plaho prvo simpatijo bolečina umika, da bodo fantovske norčije same po sebi prinesle pozabo, pa se v zadnjem delu izkaže, kako močne so bile dečkove notranje napetosti in konflikti, ko je, da bi ugodil vrstniški skupini, deloval proti svojim prepričanjem in siceršnjim ravnanjem, proti vzorom, ki mu jih je privzgojil oče. Ti konflikti tako nakopičijo njegovo jezo, povzročajo tako strašno nelagodje in stisko, da so na skrajni meji vzdržljivosti. Deček slabe vesti ves čas tehta nepremišljenost in surovost nekaterih dejanj in se zaveda, kako nesprejemljiva bi bila za njegovega očeta. Njegove nasvete in spodbude močno pogreša, hrepeni po njegovi bližini, po njegovem smehu, želi si, da bi se lahko o vsem tem z nekom odkrito pogovarjal. Vse bolj je na dlani, da je za omilitev žalosti potrebnega veliko časa, da zatirano čustvovanje in junačenje za vsako ceno čas žalovanja samo podaljšujeta. Denis išče obvode in nadomestne senzacije v nerazumljivih dejanjih, vdaja se slabim vzorom, čeprav nerad sledi skupini, se ji podreja in počne stvari, ki jih ne mara. Želja po sprejetosti med vrstniki je navsezadnje popolnoma normalna, toda ali za vsako ceno? Odlaša in se izmika vrnitvi v košarkarsko ekipo, nazadnje se celo pretvarja pred domačimi, da je začel spet trenirati. Prepričan je, da se ne more zaupati mami, kar ga dodatno hromi. V nekem trenutku, ki se ga bo močno kesal, pomisli, da bi bilo bolje, če bi se namesto očeta ponesrečila mama. Domisli se pisanja pisem očku, ki je vedno našel pravo besedo in spodbudo, zato mu v kratkih pismih zaupa svoje skrivnosti, spregovori z njim o prvi ljubezni, o lažeh, ki se jih je veliko nabralo, o nerazumljivem odporu do treningov košarke, ki jih je imel tako rad.
Avtorici je uspelo poseči v psiho odraščajočega fanta, ki bi ga očetova smrt prav lahko popolnoma iztirila, a ima vendar v svojem jedru dobro izročilo, moralni in etični kompas, ki mu ga je z igro in smehom, z zgledi in opozarjanji podaril oče. Ta ga v novih situacijah podzavestno odvrača od nesprejemljivih vzorcev obnašanja ali mu vsaj pomaga, da jih prepoznava, čeprav se jim občasno predaja. K sreči ima Denis tudi med vrstniki pozitivne vzore; med slednjimi je njegov najboljši prijatelj Aleks, s katerim vnovič vzpostavi stike, pa njegova simpatija, sošolka Čička. Celo žrtev fantovskega nasilja, upokojena profesorica angleščine, je – sicer malo pretirana – podoba dobrote in odpuščanja.
Skozi fantovo pripoved pisateljica spretno pokaže, kako veliko breme si je dvanajstletnik naložil in si ga še nalaga z izmikanjem in lažmi. Edini ventil mu predstavljajo pisma, kratka priznanja, ki jih lahko iskreno izrazi edino očetu. Sprva še nedolžne fantovske norčije se sprevržejo v nevarna in nasilna dejanja, ki podžigajo tudi bralčevo radovednost in terjajo razrešitev za vse vpletene, še najbolj za Denisa. Tako se bo tudi v družini okrepilo spoznanje, da so pogovori o smrti neizogibni. Na dan bodo prišla dobro prikrivana obtoževanja in strahovi, kdo vse naj bi posredno zakrivil prometno nesrečo, samoobtožbe, ki ne dajo spati in ne najdejo pomiritve. Biti kriv za smrt nekoga drugega, pa če gre za nesrečo, samomor ali celo naravno smrt, je teža, ki jo pogosto in dolgo nosijo v sebi preživeli.
Cvetka Bevc v svojem romanu diskretno opozori tudi na veliko nevarnost, da bi odrasli vsako slabo dejanje žalujočega otroka opravičevali z žalostjo in zmedo zaradi tragične izgube, mu odpuščali, ga tolerirali in mu celo dovolili, da se takšna dejanja kopičijo. Lahko bi nastala neprecenljiva škoda, saj bi otrok to kaj hitro začel izkoriščati. Soočenje s čustvi in bolečino matere, dedka in babice pomaga Denisu razumeti in vzpostaviti vez z materjo, ji zaupati ob spoznanju, da je ona tista, ki mu postavlja meje, ker je odgovorna za njegova dejanja. Od trenutka razkritja vseh skritih misli in Denisovih laži bo mama svoje zahteve uveljavljala postopno in blagohotno. Dedek, ki mu je bil vedno pripravljen prisluhniti, Denisu odkrito pove, da tudi sam nosi svojo bolečino. Izgubil je sina. Ta spoznanja Denisu pomagajo zoreti in odraščati, predvsem pa ga razveseli spoznanje, da se sme o očetu na glas pogovarjati ter obujati lepe in vesele spomine nanj.
V mladinskem romanu Očku ne bom več pisal pisem, o katerem so zapisali, da bi ga morali prebrati tudi odrasli, je avtorici uspelo stopnjevati napetost v takšni meri, da bralec proti koncu kar ne more odložiti knjige, višek pa pripoved doseže v skupnem olajšanju, iskrenih izpovedih prizadetih, ki zbrani ob praznično pogrnjeni mizi pripovedujejo vsak o svoji bolečini, mama in Denis celo o domnevni krivdi za moževo oziroma očetovo prometno nesrečo. Čeprav je jezik enostaven, razumljiv in primeren za otroke, roman, sicer poučen in močno sporočilen, vendar literarno privlačen, ponuja močan čustveni naboj, ki se lahko dotakne tudi občutljivega odraslega bralca, mu sproži ganjenost in sočutje, da prelije tudi kakšno solzo.