Revija

Radi bi bili center sveta. To je človeško, je pa tudi črna luknja, ki požira vesolje in hkrati naše duše, spomine, življenja, usode in zgodbe, ki si jih pripovedujemo, ker želimo osmisliti dejstvo, da smo, namesto da nas ne bi bilo. Evald Flisar, Zbiralec sanj »Iz take smo snovi kot sanje,« nas je poučil Shakespeare […]

Zbudila sem se, ne da bi premaknila en sam prst. Odprla sem oči in prisluškovala. Šogun je še spal. Le komaj opazno dviganje in spuščanje prsnega koša je pričalo o tem, da je živ, njegovo dihanje ni vzbudilo niti šuma. V sobi je bilo malo predmetov. Poleg futona je na tleh počivala nizka talna svetilka

Pleterski: V vašem primeru bi bilo najbrž licemerno, če bi se pogovor omejeval na znotrajliterarne zadeve. Tako ali drugače precej posežemo v vašo biografijo, intimno in družbeno plat, ki obe prežemata tudi vašo poezijo in prozo.   Mozetič: Življenje in delo se težko ločujeta od mojega pisanja. Hkrati to, kar je zapisano, nikoli ni odraz

Najnujnejše vprašanje, s katerim se sooča Evropa, ni le, ali je po letu 1989 napredovala pri doseganju spolne enakopravnosti državljanov, ki je podlaga za pravično družbo, temveč tudi, kako zdrava je danes v resnici demokracija. Evropska unija je šibka in negotova, zlasti po poraznem izidu referenduma o britanskem izstopu, vendar imajo posamične države še vedno

Goran Potočnik Černe  Greh je stanje, ko kolektiv uide z vajeti in rine čez   7 grehov in vrlin, film Majde Širca. Produkcija: RTV Slovenija. Slovenija, 2017. Majda Širca, po izobrazbi umetnostna zgodovinarka, v slovenskem kulturnem in politično-družbenem okolju pušča svojstveno in močno sled. Z RTV Slovenija se je spomnimo kot novinarke, avtorice in urednice

Lucija Stepančič Drago Jančar: In ljubezen tudi. Ljubljana: Beletrina, 2017. Rosno mladi dekleti, ki se pogovarjata na ulici. Mimoidoči, ki gredo v nasprotno smer. Ena od njiju, plavolasa, je med njimi očitno pravkar zagledala nekoga točno določenega. Dekleti sta tudi po današnjih merilih lepi in prizor s fotografije, ki jo hranijo v pokrajinskem arhivu v

Feri Lainšček Kot slutnja radovedno Ob smrti pesnika in prijatelja Milana Vincetiča Zadnje čtivo, ki ga je vzel v roke, je bila septembrska številka revije Sodobnost. Na mizi ob njegovi postelji je ostala odprta na strani 1218. Skoraj do konca je prebral – tako pač lahko sklepam – esej profesorja Valentina Groebnerja Verjemite mi, lažem,

Milan Vincetič: »Zagovarjam, da s čim manj besedami poveš čim več. Poezija ni za to, da bi ilustrirala, pojasnjevala, delala vzporedno, temveč da bi ti pokazala fokus, goro, na katero se povzpni in glej. Poezija v prozi, ki je zdaj tako v modi … ko je Andrej Brvar izdal tisto knjigo, on zagovarja, da je

Vaje v pozabljanju Jak vstane s stola. Ne bo sedel tu in poslušal te bedne, pokvarjene kreature, ki mu pridiga o starševski odgovornosti. Pa kaj on ve o njiju? Ali o njej? Zanj je samo primer nesreče gole ženske. »Kako je zdaj z njo?« iznenada vpraša zdravnik. Jak pomolči. Se zastrmi vanj. Vidi tapkajoče prste,

Somerje Ko Bill stopi v tempelj, se mu zdi, da je zdaj končno vse mogoče: njegova želja je postala resnica. Stopa med tisoči Budovih kipov in jih s pridržanim dihom opazuje. V vsakem njihovih smehljajev prepoznava svojega prihodnjega. Najpomembnejši je prvi korak, in zdaj ga je končno zmogel narediti. Sem sodi, precej bolj od zdolgočasenega