V Sathyanovi restavraciji je delal še en Tamilec. Ime mu je bilo Masilamani, klicali pa so ga Masi. Sathyan ga je klical annan in Nishant prav tako. Star bi bil lahko okrog trideset let in skoraj ni odprl ust. Nishant je menil, da v srcu skriva močno zgodbo. V očeh, ki so ves čas begale, kot da kaj iščejo, mu je pisalo, kako ga teži.
Nekoč so šli zvečer, ko se je restavracija zaprla, vsi trije v bife na pivo. Nishant si je zelo želel slišati njegovo zgodbo, toda Masi je še vedno molčal. Nishant se je spomnil na Jayakarana. Le kdo bi lahko pozabil njegovo dolgo zgodbo o uradnikih za priseljence, ki so mu oponašali, češ da ga je skotila vrtna kuščarka?
Po drugem pivu ga je Nishant vprašal: »Annan, kako si pristal tukaj? Vsakdo ima svojo zgodbo in ti si zmerom žalosten. Povej nama, boljše se boš počutil.«
Masi je začel govoriti. »Moja zgodba je dolga. A k tlom me poleg nje vleče tudi zgodba mojega prijatelja, ki je zares nepozabna. Naj vama jo zdaj povem, pazljivo poslušajta.
Ko sem leta 1985 prišel iz Kolomba v Bombaj, sem sklenil, da je čas za odločitev. Star sem bil devetnajst let. Takrat je bila Češkoslovaška ena država, ni še bila razdeljena. V tistih časih je ruska letalska družba Aeroflot letela v Vzhodni Berlin s postankom v Pragi. Vizum za Prago je bilo mogoče za malo denarja dobiti v bombajskih trgovinah. Kupil sem ga in odletel. Ko sem pristal v Nemčiji, je bil februar in mraz je grizel.
Naj človek z majhnega otoka prebere še toliko knjig in vidi še toliko angleških filmov, ga to ne more pripraviti na evropsko zimo in ledene viharje. Plašči, škornji in rokavice ga ne bodo ubranili pred mrazom. To sem spoznal takoj po pristanku na vzhodnoberlinskem letališču Schoenfeld. Mraz je prodiral skozi ceneni plašč, ki mi je ovijal telo, in mi drobil kosti. Prsti so mi otrpnili. Zvoki, ki so prihajali do mojih ušes, se niso spreminjali v besede. Teklo mi je iz nosu. Moral sem sneti rokavice, da bi si ga obrisal, a ga nisem mogel. Voda je postala led. Ko sem pljunil, je pljunek trdo udaril ob tla.
Za deset dolarjev sem kupil štiriindvajseturni vizum za Vzhodni Berlin. Sedel sem na vlak za Zahodni Berlin in prispel na postajo pri živalskem vrtu, kot so me poučili. Tam sem kupil vozovnico in sedel na vlak za Pariz. Vendar moj namen ni bil priti do Pariza. Vlak je peljal skozi Frankfurt in tam sem moral izstopiti. Če bi me ujela policija, bi me nastanili v begunsko taborišče. To se ni zgodilo in srečno sem pripotoval do majhnega mesta z imenom Eskirshon ali nekaj takega. Tam je živel moj prijatelj Devan. Bil je tri leta mlajši od mene. Če mi uspe priti do tja, mi je obljubil, bo on poskrbel za vse drugo.
Prijavil sem se kot begunec in se nastanil pri Devanu, zato mi ni bilo treba plačevati najemnine. Poleg tega sem vsak mesec dobil 350 mark begunskega denarja. Bivala sva v dvosobnem stanovanju v stari hiši. V eni sobi sva bila midva, v drugi pa neki šestdesetletni moški. Klicali so ga učitelj. In še en triintridesetletni stanovalec je bil tam, ki so ga ljudje naslavljali kot sodnika. Sprva sem mislil, da se s tem nazivom iz njega norčujejo. Vendar se je izkazalo, da je bil v Kolombu v resnici sodnik, vendar je mesto zapustil kmalu po izbruhu vojne. Če je sodnika doletela taka usoda, kaj naj bi potem pričakovali mi?
Vsi štirje smo stanovali v hiši približno leto in pol. To so bili najsrečnejši meseci mojega življenja. Nobene odgovornosti nismo imeli. Nismo imeli služb. Vsak mesec smo dobivali denar in pošiljali polovico domov, ostalo pa porabili zase. Ne glede na to, koliko smo porabili, smo imeli ob koncu meseca še zmerom nekaj denarja. Združili smo vse prihranke in kupili videorekorder. Na trgu so se začeli pojavljati tamilski filmi. Naš prvi tamilski film v Nemčiji je bil Aan Paavam s Pandiyarajanom v glavni vlogi, film, ki je slavil srebrni jubilej. Ker smo spet in spet vrteli isto kaseto, dokler nismo dobili naslednje, je bil to tudi za nas srebrni jubilej. Pivo je bilo na voljo v zavojih po šest in po štiriindvajset. Gledali smo film in pili pivo. Če se je učitelj napil, je vpil: »Dey, sodnik!« Pogosto smo se zapletali v drobne prepire, a smo jih skoraj takoj pozabili. Sodnika smo še zmerom klicali annan, tudi če smo bili še tako okajeni. Bil je bolj izobražen od vseh nas skupaj in tudi bolj inteligenten. Zakone je znal na pamet. Nekoč sem ga videl brati tako debelo knjigo, da prsti ene roke niso segli od sprednje do zadnje platnice.
/…/