Andreja Sinčič
Upor. Četudi mora zato krava na kolo
Ideja o drugačnem in drznem, neobičajnem in tudi nespodobnem ima v času, ko so težave nadomestili izzivi in debele (ljudi) močni, ko so črnci postali temnopolti (in so belci ostali belci), ko še lovci medvedov več ne ubijejo, ampak odvzamejo, že uhojeno stezo do kulturnih vršacev. Čeprav obstaja tudi stezica, kjer so te markacije družbene progresivnosti veliko manj obljudene. Manj odrabljenih robčkov, praznih ovitkov beljakovinskih tablic in bananinih olupkov je ob poti. Pogled z vrha ne presune nič manj, le pot do tja je nekoliko bolj samotna, manj hrupna, kakšna robida več se razrase.
In vendar je tam mogoče najti nekaj tako vsakdanjega, da daje že občutek obrobnega – slikanice. Najsibodo branja slednjih še tako mnogovrstna, je jasno, da v njih ni mogoče kar počez iskati družbene subverzije: laže je zaslediti tematsko pogledovanje v mračne tabuizirane prostore, spodnašanja oblastnega diskurza pa vseeno ne.
Nasploh v želu zahodne književnosti ni ostalo prav dosti prevratniškega strupa, ki bi se zažiral med močne vezi institucionalne kulturne tradicije. In sporočilnost, večkrat ovita v krep papir kakor v celofan, je razpršena med vso ostalo mnenjsko kramo vsakdana. Nazadnje se zdi, da sta tako političnoafirmativna kot subverzivna moč umetnosti postali nekakšni nadzorovani kategoriji, ki so ju pod svoje okrilje vzeli marketinški oddelki vplivnih korporacij.
Klofute resničnega sveta
Čeprav je mladinska književnost vse manj način upodabljanja sveta kot nekonfliktnega in varnega prostora za samouresničevanje in čeprav se je iz prizorov družinskega sobivanja že prenekatera freska odluščila, je predpostavka o otroku kot nedolžnem, le z dobrim obdarjenim bitjem svetlobe živa kot le malokaj. Tako sta naivnost in nežnost nekakšni stalnici v opisu imaginarnega otroka, ki ga je treba besno varovati pred neprimernimi temami in kvarnimi podobami, saj lahko ti koncept idealnega otroštva trajno poškodujejo.
/…/