Pričujoča dvojna številka Sodobnosti prinaša izbor esejev, ki so nastajali skozi slabi dve desetletji, in bralcem na enem mestu ponuja besedila, ki bi jih morali sicer iskati po posameznih revijah od leta 2008 naprej. Lepo število esejev si je prislužilo nagrado za najboljši esej, ki ga vrsto let podeljuje naša revija, ostala besedila pa so kot biseri zasijala iz različnih revijalnih rubrik, zato v izboru preprosto niso smela umanjkati. Izmed nagrajenih esejev manjka samo letošnji lavreat Ivan Verč – njegov esej Klice tihe pripadnosti je bil namreč objavljen v majski številki, zato se ni zdelo smiselno, da bi v tako kratkem času dvakrat objavili to sicer nedvomno izjemno besedilo.
Esej je izmuzljiva forma (pravzaprav je že raba izraza forma v tem primeru precej radodarna), je nekakšna literarna dvo- ali celo troživka, ki v sebi združuje različne elemente in značilnosti tako literarnih kot neliterarnih besedilnih vrst. Nekateri eminentni teoretiki, denimo György Lukacs, so ugotavljali amorfnost te oblike pisanja, ki naj ne bi v celoti premagala poti do osamosvojitve. Oče eseja Michel de Montaigne je svoja obsežna izvajanja označil z besedami »To je knjiga nenehnega začenjanja« in bržkone je prav zaradi takšne odprtosti esejska forma ena najbolj univerzalnih in hkrati najbolj osebnih, skorajda intimnih oblik pisanja, ki bralce nagovarja na povsem svojski način. »Sebe bolj proučujem od česar koli drugega. To je moja metafizika, to je moja fizika,« na drugem mestu zapiše slavni pisec, ki je eseje dobro desetletje koval v zavetju svojega v knjižnico preurejenega grajskega stolpa; v tistem času je za zunanji svet skorajda nehal obstajati. Esej je hkrati inherentno metaliteraren in metatekstualen, saj ves čas opazuje samega sebe, način svoje lastne inkarnacije, se večkrat tudi (kot da z določene distance) pokomentira. Kot previdni stezosledec ne zasleduje le svojega predmeta, temveč ves čas opreza tudi za lastnimi stopinjami, saj poskuša tistim, ki bi se utegnili podati po njihovih sledeh, vendarle ponuditi kaj trajnejšega in zanesljivejšega od drobtinic, ki jih, kot vemo, radi pozobajo ptički.
Beseda esej dobesedno pomeni poskus ali preizkus, izhaja pa iz latinskega glagola exagiare, kar pomeni tehtati. Če poskusimo na tem mestu orisati nekakšen polpretekli kontekst, v katerem je uredništvo revije Sodobnost pisce in piske prvič povabilo k sodelovanju na natečaju za najboljši esej, nagrado se je dolga leta podeljevalo v sklopu Slovenskih dnevov knjige, in če poskusimo v naslednjem koraku na kratko pretehtati, kaj takšna oblika literarnega mecenstva pomeni za našo literarno krajino, se moramo vrniti v leto 2008. Če smo povsem natančni, se je vse skupaj začelo že nekaj let prej, ko je leta 2005 revija Sodobnost v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev prvič podelila nagrado za najboljšo kratko zgodbo Slovenskih dnevov knjige, ki jo je prejel Janez Kajzer za zgodbo Zaznamek za dosje. Ob dvajsetletnici je letos spomladi pri založbi KUD Sodobnost International izšla jubilejna antologija kratke proze Pod perutjo vesolja, v kateri so zbrane vse nagrajene zgodbe, ki so vsakokratno žirijo nagovorile s posebno močjo in subtilnostjo. Ker se je kaj hitro izkazalo, da je natečaj prinesel več kot dobrodošlo priložnost in spodbudo piscem kratke proze in da se je tudi s pomočjo natečaja izbrusilo marsikatero ustvarjalno pero, je uredništvo revije želelo na podoben način podpreti tudi razvoj takrat nekoliko deficitarne narativne oblike, eseja. Pobudi je torej botroval določen primanjkljaj v pojavnosti, pestrosti in raznolikosti esejističnega pisanja, ki ga je kazalo postaviti na plodno gojišče natečaja. Ali je bil ta cilj dosežen ali ne, lahko presodite sami, v vsakem primeru pa je z vsakim letom podeljevanja nagrade postalo bolj očitno, da je zanimanje za pisanje takšnih in drugačnih analitičnih, interpretativnih ali kritičnih poskusov veliko. Člani žirije tako že kar nekaj let opažamo, da je odločitev, katero besedilo si zasluži nagrado, vse težja, saj so prispeli eseji (z občasnimi pričakovanimi manjšimi nihanji) iz leta v leto boljši. Kar je toliko bolj razveseljivo ob spominu na to, da se prvih nekaj let besedil ni ravno trlo – leta 2009 jih je denimo na razpis prispelo le sedem. Posledično nagrada tistega leta ni bila podeljena, saj kriteriji ocenjevanja niso odvisni od kakovosti vsakokratne bere, pač pa poskušajo segati onkraj arbitrarnih in partikularnih danosti. Če smo imeli torej prva leta opravka le s peščico besedil, jih zdaj na razpis že nekaj let pripotuje vsaj štirikrat toliko, spremenilo pa se je tudi razmerje med izjemnimi in manj uspelimi besedili, na srečo v prid kakovosti: zadnja leta vse težje skrčimo izbor nominiranih besedil na neki še sprejemljivi »ožji izbor«. To daje slutiti, da se za vitalnost slovenske esejistične besede nikakor ni bati in da kar nekaj avtorjev nadvse spretno tke mreže svojih intelektualnih poskusov.
Prvo leto podeljevanja nagrade, leta 2008, je žirijo najbolj navdušil esej Mihe Pintariča Gledališče in etika, ki je tudi prvi v pričujočem izboru; tema premisleka je odlično in jedrnato nakazana že v naslovu. V nadaljevanju boste našli eseje, med katerimi nekateri v svoje središče postavljajo človeka, drugi kulturo in civilizacijo, tretji knjige, umetnost, smrt ali geopolitično krizo, vsem pa je skupno to, da s svojim spretnim izvajanjem bogatijo tok naše zgodovinske zavesti in lucidno razgrinjajo alternativne poglede na ideje, ki burijo človekovo domišljijo od samih začetkov. Nekatera besedila so izrazito poetična, skorajda lirična, druga s sočno govorico spretno zaigrajo na sproščene humorne strune, tretja svoje analitične razmisleke usmerjajo v skorajda znanstvene vode. Med zapisi boste našli odlične premisleke Aleša Debeljaka z naslovom Hvalnica hibridnosti (2009), Petra Kolška Toliko knjig! In toliko neprebranih (2009), Irene Štusej Princesa Reseculja (nagrajeni esej 2010), Nare Petroviča Filozofija uživanja na srfu (nagrajeni esej 2010, tistega leta smo namreč podelili dve nagradi) in To ni nagrajeni esej (nagrajeni esej 2014) – naj le mimogrede omenimo, da je Nara Petrovič eden od avtorjev, ki na natečaju redno sodelujejo praktično skozi vsa leta, pa edini, ki je na (anonimnem!) natečaju nagrado prejel dvakrat –, Izidorja Mendaša Izgubljeni raj (2011), Toneta Peršaka Konec umetnosti? (nagrajeni esej 2012), Jiřija Bezlaja Zamolkli obrat sveta (nagrajeni esej 2013), Tomaža Pavčnika Delavci (nagrajeni esej 2015), Marka Pavlihe Biti ustvarj(al)en (nagrajeni esej 2016), Monike Jerič Hvalnica preprostemu in ljubezensko pismo zapletenemu (nagrajeni esej 2017), Kristiana Koželja Igralčeva zaobljuba (nagrajeni esej 2018), Tine Vrščaj Srečno pospravljeni (nagrajeni esej 2019), Jureta Vuge Kelih, ki ogroža krzno (nagrajeni esej 2019, tudi tega leta sta žirijo prepričali dve besedili), Borisa A. Novaka Slovenščina med Babilonom, Bledom in ledom (2019), Mihe Mazzinija Kako je angel birokracije vodil mojo mamo v podzemni svet (nagrajeni esej 2020), Igorja Sakside Na otoku književnega upora (2020), Jureta Jakoba Šipek (2020), Uroša Zupana Poezija in ambicija (2020), Dušana Šarotarja Učinek megle (2020), Helene Koder Brezimna (nagrajeni esej 2021), Andreja Blatnika Včerajšnji svet (nagrajeni esej 2022), Teje Močnik Ljubiti Benetke, ljubiti se, ljubiti do samega konca (2022) in Mojce Pišek Konec zgodovine, komajda začetek (nagrajeni esej 2023), če jih zgolj naštejemo. Nekoč sem v eni od utemeljitev ob podelitvi nagrade zapisala ugotovitev, ki se da odlično aplicirati tudi na pričujoči izbor, ki je »ravno prav zrel, da z zanimanjem, besedo za besedo, okušamo iz čaše žlahtnega branja, vsebuje ravno dovolj sladkorjev, da je prijeten za uživanje, in ima pravšnjo mero kislin, da uspešno identificira pereče simptome sodobnega časa. Je tematsko svež in problemsko globok«. Bralci se boste lahko sami prepričali, da se v besedilih zrcali bogat mozaik idej, misli in vidikov, ki so na tak ali drugačen način značilni za sodobno izkušnjo sveta, ne le v Sloveniji, temveč veliko širše. Gre za eseje, ki so po eni strani časovno pogojeni in trdno usidrani v neujemljive trenutke svojega nastanka, hkrati pa si s svojo univerzalnostjo zagotavljajo očiten pridih večne relevantnosti in brezčasnosti. Drobtinice razmisleka vas bodo vodile skozi bujno razraščene gozdove, pri čemer bo mnogokrat zgolj od vas samih odvisno, ali boste na koncu naleteli na čarovničino kočo, narejeno iz samih sladkarij, ali pa se vam bo nemara v daljavi zasvital varni obronek gozda.
Če takole metabesedilno zdaj tudi sami opazimo, da se nam je pravkar že drugič nehote in po presenetljivi asociativni zanki vsilila aluzija na pravljico o Janku in Metki, je morda smisel primerjave, če ta sploh obstaja, prav v naslednjem: nekdo se znajde v globokem, temnem in mestoma neprehodnem gozdu (razmisleka) in poskuša iz njega priti. Pri tem si pomaga s kamenčki ali drobtinicami, s tistim, kar ima pač pri roki in kar uspe (idejno) zgrabiti, ko se, hote ali nehote, poda na zahtevno pot. Ko po mnogih peripetijah in nepričakovanih zasukih končno pride iz gošče na plano, je v prvi vrsti bržkone vesel, da je odnesel celo kožo, po drugi strani pa je nesporno bogatejši – za tiste bisere, ki jih je bila polna čarovničina koča.
Ena najkrajših, če ne celo najkrajša zgodba na svetu, ki naj bi jo po nekaterih, ne prav verjetnih razlagah napisal Ernest Hemingway, šteje le šest besed. Koliko mislite, da bi jih moral šteti najkrajši esej, da bi ga lahko upravičeno okronali s tem izrazom? Bržkone ravno toliko. Kratki premislek končajmo z ugotovitvijo, da ima esej kot oblika literarnega izraza po svoje vedno srečen konec, saj mu neizogibno uspe tisto, kar se je namenil doseči: poskus je namreč vedno realiziran, čeprav ne nujno uspel. Če pa je esej še dober, kaj dober, odličen – in takšne boste našli na straneh, ki sledijo –, je sreča dvojna, saj bralec ob vešče napisanem, spretno argumentiranem in vitalnem premisleku vendarle ne more ostati ravnodušen!