Vinko Möderndorfer
Dolga noč
Drama
NASTOPAJO
Kolegice
NATAŠA, 35 let, stvarna, razumna
IRENA, 40 let, z mnogimi čari
OLGA, 55 let, visoka ženska, dobra
NEŽA, 30 let, nič posebnega
VARJA, 30 let, zelo zelo suha, razbolela duša
MAJA, 45 let, temna, ogrožena
Kolega
ANDREJ, 30 let, nič posebnega
Prizorišče
Velika bela soba s sedmimi različnimi pisalnimi mizami. Nekatere mize stojijo ob stenah, nekatere v sredini prostora, vsaka pa dovolj daleč od preostalih. Na vsaki mizi je telefon. Klasičen ali mobilni. Ali oba. Na pisalnih mizah so tudi računalniki. Različni. Tudi kakšen star prenosni računalnik ali računalnik z velikim, zastarelim monitorjem. Vse je znešeno na kup. Sponzorsko dobljeno.
V eni od stranskih sten so dvokrilna vrata v sobo, ob vratih miza in na njej pisarniški hladilnik in mala, prenosna kuhalna plošča za kuhanje čaja ali kave. Na mizi so tudi skodelice, sladkor, žličke …
Na koncu sobe štiri visoka okna. S stropa visijo pločevinaste neonske luči.
Videti je, kot da so staro učilnico preuredili v delovni prostor.
Stene so prazne.
Za okni noč.
Prvi prizor
Vrata se odprejo. Ženske vstopijo v gruči. Začnejo odlagati svoje reči. Pogovarjajo se druga z drugo, govorijo druga čez drugo.
OLGA: Sem rekla Ivanu, naj ne pozabi it iskat tamale. Ima balet do pol devetih, tamali pa košarko do desetih.
IRENA: Sandi je bil nocoj zoprn.
VARJA: Katera bo kavo?
IRENA: Računalničarji so zoprni. Ko se enkrat parkirajo za ekran, jih ne moreš več spravit ven.
MAJA: Nikoli ne veš, kakšne namene imajo. Prijazni so, potem pa rinejo vate.
NEŽA: Jaz se pa nič ne bojim.
OLGA: Zadnjič jo je pozabil it iskat. Telefona pa ni dal polnit, tako da ga ni mogla poklicat. Še sreča, da ga je tamali opozoril, da sestrice ni doma. Ivan je včasih tako zmeden!
VARJA: Sendviče bom dala v hladilnik.
OLGA: Čakala ga je, revica. Do polnoči. Čisto je bila objokana.
NEŽA: Na avtobus grem. Mi pred hišo ustavi.
MAJA: Mene je zadnjič spet eden nadlegoval.
NEŽA: Si rekla, ja.
IRENA: S Sandijem te lahko domov zategneva.
MAJA: Ne razumem, kako so nekateri že ob petih zjutraj pijani.
VARJA: Ne že, ampak še vedno. No, katera bo kavo? Ali pa sendvič?
IRENA: Danes te peljeva domov. Če bo Sandi seveda prišel pome.
OLGA: Sem jo doma spila, ko sem Ivanu naredila večerjo.
NEŽA: Ne bi imela nič proti, če bi me kateri ogovoril.
MAJA: Smrdijo.
NEŽA: Kdo?
MAJA: Tisti, ki me ogovarjajo.
OLGA: Moški vedno smrdijo. Zato pa so moški. Moj Ivan se ne bi nikoli stuširal, če mu ne bi težila.
NEŽA: Nocoj bo dolga noč. Katera bo danes prva?
MAJA: Jaz ne.
OLGA: Jaz tudi ne. Sem vraževerna.
NEŽA: Ena mora.
IRENA: Se bomo potem odločile.
VARJA: Tik pred zdajci.
Drugi prizor
Vrata se odprejo. Vstopi Nataša. Visokorasla, resna ženska, zaupanja vredna. Tik za njo Andrej. Plah mladenič.
NATAŠA: Kolegice! Rada bi vam predstavila … Kako že?
ANDREJ: Andrej.
NATAŠA: Andrej bo naš novi sodelavec. Je študent … Kar ti povej, Andrej!
ANDREJ: Psihologija. Drugi letnik.
OLGA: Idealno.
VARJA: Psihiatrom ne zaupam.
MAJA: Jaz tudi ne.
IRENA: Jaz pa sem hodila z enim.
NATAŠA: No, skratka, Andrej bo delal z nami. Dajte mu mizo.
OLGA: A bo kar takoj začel?
NATAŠA: Ene par dni naj samo opazuje.
IRENA: Imaš punco?
ANDREJ: Ne.
IRENA: Jaz pa imam fanta.
OLGA: Pusti ga pri miru! Ustrašil se bo in pobegnil.
NATAŠA: Sem mu povedala, da ste same fejst babe in da naj se nič ne boji; rekla sem mu tudi, da smo kar naprej v stresnih situacijah in zato včasih malce preveč blebetamo.
IRENA: Ampak ne grizemo.
NEŽA: Nekatere samo lajajo.
NATAŠA: Razložila sem mu tudi finančne pogoje. In tudi to, da nam ni všeč, če nekdo scaga in kar takoj odneha.
ANDREJ: Ne bom odnehal.
NATAŠA: Ko se enkrat odločiš, potem je treba vztrajat.
IRENA: Neža, ti si brez fanta.
NEŽA: Pusti me pri miru.
IRENA: Andrej pa brez punce.
NATAŠA: Zresnimo se, kolegice. Nismo na sindikalni zabavi.
VARJA: Bo kdo kavo? Sendviči so v hladilniku. Pa dva krofa tudi.
NATAŠA (Andreju): Kar se hrane tiče. Hladilnik je vedno poln. Sponzorji.
VARJA: In moj očka.
MAJA: En dan stari sendviči.
OLGA: Jaz sem se v petih letih, kar sem tu, zredila za osem kil. Ampak mojega Ivana to nič ne moti.
VARJA: Jaz sem pa shujšala. Ogromno jem, pa kar hujšam!
NATAŠA: Tudi kar se tiče psihičnega pritiska, sem fantu vse razložila.
OLGA: Zato pa so sendviči. Poješ dva in si takoj bolj miren. Če poješ tri, ti je pa že skoraj vseeno.
NATAŠA: Še nekaj časa imamo … Jaz sem se mu že predstavila. No!
Ženske prihajajo k Andreju, vsaka mu poda roko in se mu predstavi.
OLGA: Olga. Najstarejša sem. Ne bom povedala, koliko let imam. Imam pa dva otroka. Pozno sem spoznala pravega partnerja, zato pa sem zdaj toliko bolj srečna. Tamala jih ima devet, tamali pa dvanajst. Balet in košarka.
NATAŠA: Si že povedala.
OLGA: Moj mož je Ivan. Dvakrat sem poskušala umret. Tablete. Zdaj preziram smrt.
Andreju krepko stisne roko.
Pristopi Irena.
IRENA: Irena. Fanta imam. Sandi je. Sem študirala in nič končala. Fantje so bili krivi. Zdaj to vem. Nimam otrok. Ne bom jih imela. Nisem za to. Rezala sem si žile. Danes mi je žal. Preziram smrt.
Andreju krepko stisne roko.
Pristopi Varja.
VARJA: Varja je moje ime. Moj očka je profesor ruščine. Ljubi Puškina. Mama me nikoli ni marala. Pet let nisem jedla. Preziram smrt.
Andreju krepko stisne roko.
Pristopi Neža.
NEŽA: Moje ime je Neža. Končala sem pravno fakulteto, potem pa sem ugotovila, da to ni zame. Morala bi študirat kaj drugega. Književnost. Vedno sem pisala dobre spise. Zdaj je prepozno. Bila sem prepričana, da me nobeden nima rad. Mislila sem skočit z nebotičnika. Zdaj ne mislim več. Preziram smrt.
Andreju krepko stisne roko.
Pristopi Maja.
MAJA: Maja je moje ime. Nimam problemov. Vsaj zdaj ne več. Sem zelo komunikativna. Preveč. Ljudje me zaradi tega izkoriščajo. Predvsem moški. Nekaj imam v sebi, da jih vlečem nase. (Se zasmeji.) So mi rekli. To mi je zoprno. Ne morem se odločit, to je moj problem. Sicer pa … Preziram smrt.
Andreju krepko stisne roko.
Andrej prikima. Potem pogleda Natašo.
NATAŠA: Zdaj pa ti!
ANDREJ: Andrej. Kot je že povedala gospa Nataša.
NATAŠA: To smo kolegi in kolegice. In tikamo se.
ANDREJ: Kolegica Nataša … Nimam več kaj dodat. Nisem iz mesta. Moji imajo kmetijo. Ne hodim več domov. Študiram psihologijo. Sem že povedal. Rad bi nekaj dobrega naredil. To je v glavnem vse. Aja, sem podnajemnik. Nekaj fantov nas živi skupaj. Da je malo lažje. Mislim, kar se tiče najemnine. Sem še kaj pozabil?
NATAŠA: Smrt.
ANDREJ: Ne vem še. Zdi se del naravnega ciklusa.
OLGA: Boš že še videl.
NATAŠA: Tako. To smo uredili. Še malo, pa bomo začeli.
NEŽA: Marec je divji. Vse razganja.
MAJA: Depresija kar cveti.
VARJA: Mogoče je še čas za kakšen sendvič. Če bo kdo kavo s smetano. Sem jo tudi prinesla. Očka mi je dal denar.
ANDREJ: Stranišče?
NATAŠA: Po hodniku naravnost pa desno, prva vrata.
Andrej prikima. Odide.
Ženske gledajo za njim.
/…/