/…/
Klopčič Lavrenčič: Posebno zanimivo je branje tvoje novejše poezije, zbrane v zbirkah Sanjska knjiga (2020), Psica in poletje (2022) in Skrivnostna podloga (2025), v povezavi z Dnevnikom 1992–1993. Kontrapunkt sijajno ubesediš v pesmi Skrivnostna podloga iz istoimenske zbirke iz cikla Pomagala, kjer beremo: »Takrat sem se razdajal z besedami, / ki sem jih poznal samo kot fasado: temni omen smrti, / rak, človek, ki se poslavlja od življenja, mračni brodar. / Takrat nisem imel nobene predstave, / kaj pomenijo prostori za njihovim zvenom. / Kakšne pokrajine in strahove vodijo za roko. / Takrat sem bil zaščiten. Stal sem zunaj. / Sreča in narava sta poskrbeli zame.« Kako ti doživljaš spreminjanje svoje poezije? Kako se je z leti spremenil njen pomen?
Zupan: Na koncu pesmi Prezgodnje Miłoszewe pesmi iz knjige Psica in poletje so verzi: »Juan Ramón Jiménez je rekel, / da ima vsaka pesem svojo uro, svoj dan in svoj vek. / Pozne Miłoszeve pesmi so bile / za mlade poljske pesnike / in mlade pesnike kjerkoli / drugje na svetu prezgodnje pesmi.« To, kar je napisano v tej pesmi, je napisano z bralčeve perspektive. Sprejemanje ali pa zavračanje določene poezije se najprej začne na formalnem nivoju, ne na vsebinskem. Začne se na idiomatskem nivoju. Šele potem pride vsebina. Za sprejemanje določene vsebine pa je potrebna človeška zrelost. Podobno je tudi pri pisanju. Tematsko in atmosfersko se pesmi mladega pesnika razlikujejo od pesmi starejšega pesnika, če se njegova poezija stara skupaj z njim. To se verjetno konča s pisanjem o smrti in o tistem, kar sledi, če sploh kaj sledi. Ni pa pri vseh pesnikih tako. So tudi izjeme. Tomaževa poezija se ni starala skupaj z njim, saj je še vedno, tudi ko je bil starejši, zajemal iz istega vodnjaka kot v obdobju prvenca: iz vodnjaka mladosti. Nekoč sem rekel, da je ostal najmlajši slovenski pesnik. In iz oddaljenosti ga še vedno tako vidim. Jaz nisem takšen. Ker sem karakterno drugačen od Tomaža, ki je bil tudi pri sedemdesetih tisti pesnik iz Brejčevega uvoda v ponatis Pokra, ki prihaja nasproti lahkotno, elegantno, kot bi bil šel iz pokrajin optimizma, kot Hermes na pesniškem potovanju … Jaz ne prihajam iz pokrajin optimizma, ampak prihajam iz dežele, ki se imenuje Predstarost, in takšna je tudi moja poezija. Seveda sem bil mlad barbar, ki je imel majhne ambicije, a velike skrite načrte, da bi razstrelil melanholično meglo, ki je gospodarila slovenski poeziji v drugi polovici osemdesetih, da bi dežela upravičila slogan, ki si ga je izmislil Zdravko Duša: »Na sončni strani Alp.« Na tem sem delal, takole stihijsko. In mi je kar uspevalo. V poezijo sem vstopil malce žalosten, precej jezen, a vseeno na poti iz pokrajin optimizma. Od tega je zdaj malo manj kot štirideset let. Kar se je zgodilo po vstopu, je bilo seveda življenje. In to se je poeziji poznalo in se pozna čedalje bolj. Seveda imam včasih, kadar so mi zvezde naklonjene, še vedno kakšne brezskrbne trenutke zbotanosti s samim sabo in svetom in me ni strah tistega, kar še pride. A ti trenutku so redki in zato redko zaidejo v poezijo. Sem pa vesel, če zaidejo. In rad bi, da bi jih bilo več in da bi večkrat našli svoje mesto v pesmih. Bolj se mučim z eshatologijo. Ampak mučim ni prava beseda, eshatologija se mi ponuja sama od sebe. Zame osebno se pomen poezije ni spremenil. Če seveda prav razumem vprašanje. Poezija je osnovna. Ne samo po tem, da včasih napišem kakšno pesem. Tudi po tem in predvsem po tem, da jo redno berem. Kot sem to počel kot mlad barbar. Seveda pa se je spremenila njena opaženost v družbi – ne koraka več na čelu povorke, ampak se je preselila v konspirativno podzemlje. Tudi tisti, ki jo množično pišejo, jo zelo malo berejo.
Klopčič Lavrenčič: Leta 2023 si presenetil s kratkoprozno zbirko Strašen Kitajec. Kako se je zgodil prestop – oziroma mogoče raje izstop – v svet kratke zgodbe in kako v tej konkretni zbirki deluje avtofikcijskost?
Zupan: Imaš občutek, da sem presenetil? Jaz nimam tega občutka. Bolj imam občutek, da sem padel mimo, ker se je ta knjiga tako zelo razlikovala od vseh kratkoproznih knjig, napisanih skoraj od pojava nove slovenske proze do leta 2024. Ali pa sem padel mimo, ker je knjig enostavno preveč. Kar ni izključeno. Štejem si v čast, da jo je prebral Milan Kleč, moral pa bi jo podariti tudi Emilu Filipčiču, da se vidi, kje sem se učil. Pa seveda Marku Švabiču, Daniilu Harmsu in Richardu Brautiganu in še kakšnemu od teh anarhističnih frikov. Zadnjih ostankov književnosti, kot sem si jo zamišljal kot mladenič. Kratke zgodbe, takšne, kot si predstavljamo, da kratke zgodbe so, ali pa kot jih v vsej svoji strogosti vidi literarna teorija, so v njej verjetno samo tri. Pa še to je vprašanje. Ostalo so čirečare, ki jih je težko udomačiti. Nekakšno prijemanje tistega, kar si sam predstavljam pod besedo svoboda. So pa smešne. Vsaj meni se zdijo smešne. Pa tudi dobro so napisane. Očitno sta se zajebancija in optimizem iz poezije preselila v moje prozno pisanje. Mislim, da je dobro, da nista popolnoma izginila. Da sta še nekje doma. Da sem se lotil pisati taprave kratke zgodbe, je bilo pa nekakšno dokazovanje samemu sebi, da to znam narediti. Meril sem visoko. Najvišje. Vprašal sem se, ali zna Drago Jančar napisati tako dobro pesem, kot znam jaz kratko zgodbo? Prej sem vozil samo slalom in veleslalom. Potem pa sem si rekel, pa da vidim, če zvozim tudi smuk in superveleslalom, ki je nekakšen ponarejen smuk. Seveda sem se spomnil, kako sta Križaj in Stenmark kot specialista za tehnične discipline na tahudih smukih grdo padla. Meni je šlo kar dobro in imam občutek, da nisem veliko zaostal. Če bi na državnem prvenstvu tekmovali v kombinaciji in bi združili najboljše dosežke v vseh disciplinah, bi bil kar visoko. Mogoče bi mi celo obesili kaj okrog vratu. Če ne bi bilo iz žlahtne kovine, bi bilo pa vsaj iz lesa. Kar tudi ni za zanemariti.
Pošteno povedano, ne vem, kaj je to avtofikcija. Nikoli si nisem vzel časa, da bi preveril. Je beseda, ki je bila in je v obtoku. V tem hipu pa sem prelen, da bi vprašal ChatGPT. Pa tudi star sem dovolj, da si lahko privoščim, da izpadem neumen.
Klopčič Lavrenčič: Tina Kozin je v spremni besedi zapisala, da je s tvojimi kratkimi zgodbami “pridobil tisti segment naše kratke pripovedi, ki je zelo deficitaren. Tisti, ki stavi na humor, satiro, ironijo, pri nekaterih predstavnikih tudi na ludizem; tisti, ki nastaja iz primarnih pripovednih vzgibov: iz čiste radosti do pripovedovanja, fabuliranja kot takega, ki se ne ozira na literarne konvencije, če pa že se, se kvečjemu zato, da jih zasuka, preobrne, pokaže njihovo nemoč ob domišljiji, ki si da duška in si pusti prosta krila.” Humor in (samo)ironija zaznamujeta tvojo esejistiko, pa tudi – kar je še redkejši pojav – poezijo.
Zupan: Sta jo in jo občasno še. Ampak kot sem rekel, to je samo trik. V bistvu sta se preselila drugam. Lahko ju iščete v Strašnem Kitajcu. Zdaj sta tam. Koncentrirana. Kot kakšna jušna kocka. Ali pa Cedevita.
/…/