Aleš Šteger: »Na koncu ostane duša.« V slovo Alojzu Ihanu

Aleš Šteger

»Na koncu ostane duša.«

V slovo Alojzu Ihanu

Alojz Ihan, rojen 23. 7. 1961 v Ljubljani, študent petega letnika medicine. Od dosedanjih 25 let življenja je 7 let prespal, 5 let se je šel otroške igre, 2 leti in pol je presedel oziroma prestal v šolah, 2 leti je porabil za učenje in študiranje, 1 leto za pot v šolo in nazaj, 1 leto za zajtrke, malice, kosila in večerje. 2 leti je gledal televizijo, kinopredstave, poslušal plošče. 1 leto bral knjige, največ pustolovske, 6 mesecev je treniral in igral rokomet, 1 leto je potoval, hodil v planine, gobaril, pol leta je pomival posodo, okna, iztovarjal kamione in se loteval podobnih priložnostnih del. Pol leta je eksperimentiral v raznih laboratorijih. 1 leto je na Kosovu služil domovini kot topničar. Poleg tega piše. Kadar vse natančno premisli in preračuna, se mu vedno zazdi, da pri vsem tem pisanje nima kaj iskati. Pa vseeno …

Dragi pesnik, dragi Lojze!

To so stavki, ki si jih napisal kot opis samega sebe na zavih svoje prve pesniške zbirke Srebrnik leta 1986, pred natanko štiridesetimi leti.

Zelo nenavaden zapis je to, izjemno odkrit, igriv, hkrati na videz objektiven, že kar statističen in obenem tak, ki za tehtanjem neizpodbitnih resnic odstira nebogljenost človeka, ironijo stvarstva in stvariteljstva.

Še posebej zastanem pri zadnjih dveh stavkih: »Kadar vse natančno premisli in preračuna, se mu vedno zazdi, da pri vsem tem pisanje nima kaj iskati. Pa vseeno …«

Ta vseeno s tropičjem še danes zbode v oči. Če komu, namreč tebi, dragi Lojze, ni bilo vseeno. In morda je bila prav ta tvoja izjemno neposredna in nepopačena prizadetost, vživetost v življenje in njegove silnice, v situacije in paradokse ta, ki je že v Jugoslaviji očarala bralce in kritike tvoje poezije.

Večina pesnikov sledi nekemu notranjemu razvoju, gre skozi vrsto metamorfoz pisanja. Tebe pa so Bogovi ali Muze ali kaj tretjega poslali med nas kot scela narejenega in dovršenega ustvarjalca, ki je od samega začetka vedel, da ga pri pisanju neprimerno bolj kot vprašanje »kako, s kakšnim jezikom«, zanima »kaj in zakaj«.

Dragi Lojze, kot pesnik, kot premišljevalec časa, kot človek si bil od samega začetka zrel, oblikovan, in kot tak si bil neumestljiv v preostali slovenski kontekst, bil si literarni NLP.

V mojih očeh nisi nikoli pripadal generaciji svojih postmodernih vrstnikov, ki so zase govorili, da so premladi za pankerje in prestari za hipije. Tebe to enostavno ni zanimalo. Iritiral si s svojo zrelostjo, s svojo vraščenostjo v več svetov hkrati, s svojim samoumevnim, navzven sila tihim kozmopolitizmom, ki ni bil, kot pri marsikom drugem, metoda napihovanja, ampak vsakdanji, prirojeni habitus.

Tako globalno razprtega in obenem zelo lokalno vraščenega sem te zmeraj čutil v tvojih pesmih, v izjemnih zbirkah Igralci pokra, v Južnem dekletu, Ritmu in Salsi, ki so vse po vrsti ena sama velika knjiga poezije, zapisana v enem tonusu, v enem glasu, sicer z razlikami v ritmu in gostoti, a izpisana z monolitno, enotno gesto.

Tvoja poezija brez vsakega dvoma predstavlja komet, redek, transcendentalni pojav, ki nas je obdaril s svojo prisotnostjo in čigar svetleči rep bomo še dolgo, dolgo lahko spremljali na obzorju in se spraševali, kako je mogoče, zakaj in čemu?

Tvoje pesmi so zgodbe. Od nekdaj si bil Šeherezada. Oziroma, bolj natančno: bil si miren in natančen proučevalec, prepuščen v najrazličnejše eksperimente, kaj vse utegnejo zgodbe pripovedovati skozi tebe in kje je v njih tvoje mesto, kje si ti del teh zgodb.

V nekem intervjuju praviš: »Včasih mi pač uspe, da v določenem prizoru, gibu … zagledam neko nelogično napetost, razumeš, nekdo recimo zamahne proti komarju, ki ga obletava, ampak v tem zamahu je nekaj, kar da slutiti, da je ta zamah pravzaprav iz neke druge zgodbe, mnogo bolj dramatične in pomembne zgodbe, ki mogoče teče v povsem drugi časovni dimenziji, ki se recimo dogaja po drobnih delčkih, razpršena med stoletji, in je ta zamah edini prizor, s katerim bo človek, ki bo zamahnil, sodeloval v tisti zgodbi.«

Rad imam to borgesovsko predstavo zgodb, razmetanih po stoletjih, katere del so tvoje pesmi, saj seveda taka predstava odvezuje od pritiska, ki nam ga nalaga naša lastna umrljivost. Kar počnemo, kar pišemo, ni le v sebi zaključen praznik, ne, ta praznik traja že tisočletja, odkar je človek ob ognju začel pripovedovati prve zgodbe, in se nadaljuje neznano kam. S tem pa tudi tvoje pesmi niso in nikoli ne morejo biti zaključene, dragi Lojze, marveč so celice velikega organizma, ki še naprej diha, se premika, spreminja naše ideje o stvarstvu in nas same.

Če te je kritika ob izidu Srebrnika pred štiridesetimi leti umestila med sanjače in vizionarje, je budno sanjanje in trezno vizionarstvo postalo tvoj prepoznavni znak. Sanjam in vizijam, črki in mikroskopu je namreč skupno oko. In če kaj, si bil izjemno natančen opazovalec, oster analitičen um, mehka, sila mila pojavnost, a neprizanesljivo, nepodkupljivo in neprestrašeno oko.

Zvezdogledi

Čeprav zvezdogledi vedo

da je teleskop sestavljen iz ogledal

se z ganljivo strastjo še vedno sprašujejo

kaj je onkraj največje daljave

in gradijo nove in močnejše teleskope

da bi onkraj poslednjih zvezd in onkraj gluhe noči

našli skrivnostno sporočilo

ki jih tako muči in vznemirja

da nenehno tekmujejo, kdo bo sestavil več ogledal

v največji teleskop

ki bo šel čisto do konca

in v žaru borbe zlahka prezrejo pomenljivo resnico

da gledajo v ogledala

in je morda v tem pravo bistvo tiste daljave

ki se ne konča niti izza poslednjih zvezd

in ji morda sploh ni konca

kot kažejo izračuni

užaloščenih zvezdogledov

ki čedalje bolj izgubljajo sanje

da bi kdajkoli dosegli tisto daljavo

čeprav jih med strmenjem v teleskop

ves čas preganja znani drgetajoči občutek

kot po dolgem potovanju

ko nekje v daljavi uzreš streho

ljubega doma.

Tvoje oko pa ni bilo le povezano z zrenjem v pesniške daljave ali z instrumentarijem eksaktnih znanosti.

V najintimnejšem pogledu, v zenici drugega, ljubljenega človeka, si odkrival največji približek čudežnemu na Zemlji. V zenici, tej črni luknji sredi vesolja pogleda in obenem v točki resnice in privlačnosti, erotičnih in ljubezenskih. /…/