Žirija je nagrado za najboljši esej 2025 podelila Primožu Vidoviču za besedilo z naslovom Vpijoči v puščavi.
Svojo odločitev je žirija utemeljila takole: »Besedilo eruditsko in v mojstrskem slogu pretresa svoje lastne korenine: poglablja se namreč v zgodovino človekovega priobčevanja in zapisovanja v obliki knjižnih inkarnacij, hkrati pa sledi meta-literarnemu razmisleku o knjigah v različnih obdobjih. Esej se s spretno zastavljenima vsebino in formo zavrta v samo srž obravnavanega problema in se z neverjetno gibkostjo sprehodi po zgodovini človeške misli, mimogrede pa se pogumno razgleda še po sodobnem stanju različnih vej človeške vednosti. Avtor v vsesplošni hiperprodukciji ugleda nekakšno izpraznjenost in utrujenost sodobnega sveta, ki sta bržkone posledica strahu, da nam ne bi življenje spolzelo med prsti, a paradoksno se to zgodi prav zaradi tega strahu. Besedilo nas sooči z dilemo, kako se vrniti k sebi, ko pa zaradi vsega, kar je bilo v zgodovino človeške misli doslej navrženo, niti misliti ne moremo več iz sebe in samostojno. Vero v prihodnost, v človeka in Dobro avtor črpa iz ideje, da je edina nam dostopna večnost skupna, da izhaja ‘iz družnosti drug drugega, iz srečanja trenj in svobode razhajanj’ ter s tem tudi nam, bralcem, pokaže luč na koncu tunela.«