/…/
Bevc: Pisateljski kolega Peter Rezman je nekoč dejal, da je pisanje romana kot težaško delo v rudniku. Mislim, da je razlog v tem, da se posvečaš detajlom, ob tem imaš ves čas v glavi celoto, ki vpliva na detajl, ta pa na strukturo, nenehno si v iskanju ravnovesja med obojim. Poleg tega že samo nabiranje pisateljske kilometrine zahteva psihično in fizično kondicijo. Kaj menite o tem?
Drev: Se strinjam, da je pisanje v nekaterih pogledih težaško delo. Ne vedno. Odvisno od zamaha, od tega, kako na neki stopnji steče. Seveda pa iz nič snuješ nekaj, med platnice je zajet svet, ki prej ni obstajal. Knjiga je, pravijo nekateri, tvoj otrok. Roman resda nastaja po nekih principih ustvarjanja, po metodah, ki jih obrtniško boljše ali slabše obvladaš. Marsikaj pa je od samega začetka do konca neznanka. Vstopaš v ta neznani prostor z zaupanjem vase, z zaupanjem v svoje junake, da bodo živi in prepričljivi z vsemi svojimi manki vred, in zaupanjem v to, da se bo vse, o čemer si razmišljala, vse, kar si raziskala, smiselno povezalo v romaneskno zgodbo. Na sto, dvesto, tristo itn. straneh se morajo detajli ujeti, izpeljave morajo biti logične, čustva pristna, notranji lok dobro napet. Če se zdi celota, ko je napisana, trdna, je to soliden, ne pa tudi samoumeven dosežek. Konec koncev moraš v pripoved postaviti različne značaje, nekoga, ki je malo trčen, nekoga s smislom za humor, starejšega, mlajšega človeka, otroka. Misel, da je to podobno izkopavanju kamnov iz neke gmote, se temu početju kar prilega.
Ko se odločaš za pisanje naslednjega romana, veš, da bo treba znova globoko zajeti sapo. Vedno sem zavidala anglo-ameriškim avtorjem in avtoricam, ki jim je po izidu uspešnega romana omogočeno, da se umaknejo v samoto in se posvetijo delu. V miru postavijo osnovno strukturo, mogoče prvo verzijo knjige, imajo možnost, da se popolnoma predajo tekstu. Pozneje lahko doma ali kjer koli že napisano samo še izpopolnjujejo. Zagotovo to pripomore k večji celovitosti in kakovosti knjige. Ampak po premisleku: verjetno je to vendarle redek privilegij. Večinoma pišemo vzporedno s tem, kar delamo za vsakdanji kruh. Marsikatera ženska, posebno če ima družino, začne daljše prozne tekste pisati dokaj pozno. O tem in še drugih področjih s podatki podprto piše Caroline Criado Perez v nagrajenem delu Nevidne. Nenehno si trga čas za pisanje. Anekdotično se spomnim izjave neke afriške avtorice, da lahko piše kvečjemu pesmi, kajti najprej mora postoriti vse drugo: poskrbeti za družino in pol vasi, nazadnje natrositi še zrna kokošim – šele potem se lahko usede za mizo in napiše pesem.
Bevc: Pa verjetno ne gre za to, da pisanje zavzema samo čas, ko sedimo za računalnikom ali s svinčnikom in zvezkom v roki …
Drev: Vsekakor. Kar koli že ustvarjaš, v bistvu v tistem obdobju počneš to sleherni dan, kontinuirano. Drugače skorajda ne gre. Nobene rezerve ni. Zaživeti moraš s tem in sprejeti tveganje, da tvoja zgodba in liki v njej mogoče ne bodo vzdržali. Prevedla sem številna dela Philipa Rotha (Ameriško pastoralo, Očetovino, Nemezo, Ponižanje, Ogorčenje, Slehernika), se podrobneje seznanila z njegovim ustvarjanjem. Bil je pravi literarni velikan. In vendar se je tudi njemu dogajalo, da je prišel skoraj do konca romana, pa ni bil zadovoljen in se je knjige lotil na novo.
Bevc: Vaš zadnji objavljeni roman Od dneva so in do noči (2021, Založba Pivec) je roman v pismih. Ali je bila to že od vsega začetka vaša namera?
Drev: V bistvu je kot tak nastal postopoma. Šele pozneje, ko je bil roman končan, sem izvedela, da pri nas nimamo romana, ki bi bil v celoti napisan v klasičnih pismih. Ljudje so si seveda dopisovali, pisma so nato izšla v knjižni obliki, recimo korespondenca med Brino Svit in Petrom Kolškom. Naj omenim še roman Evalda Flisarja Začarani Odisej iz leta 2013, ki pa je napisan v e-pismih. Spočetka torej tega romana nisem pisala s to mislijo. Vedela sem, da bo vseboval večje število pisem, a hkrati tudi delež mojega veznega teksta kot pripovedovalke, izmenjavala se bodo različna časovna obdobja, se pravi prvo tik po vojni, drugo konec petdesetih in v začetku šestdesetih let in tretje v sedanjosti. Ta časovnica mi je bila od vsega začetka jasna. In vedela sem, da hočem spregovoriti prav o generaciji po vojni, o odraslih ljudeh, ki niso nujno bili udeleženci najbolj travmatičnih konfliktov, v ospredje sem želela postaviti tematiko, kako so vstopali v svet s potrebo, da bi zajeli življenje odprto. O slednjem ni bilo veliko napisanega, dosti več je bilo o politično problematičnem. To je bila v bistvu generacija naših staršev. Pisma so se mi zdela primeren, nekoliko drugačen medijih, lahko celo intimen. Moj zorni kot je Agatin, gledišče ženske srednjih let, ki se s sinom Jakobom prek pisem, sprotnih in nekdanjih, prevprašuje, »kaj je tako sesulo družino Verbovšek«. Nazadnje sem izven pisem obdržala le krajši uvod Iz Jakobove beležke, saj se je pokazalo, da je mogoče prav vse dogodke in tudi spominske nanose zaobjeti v pismih.
/…/