Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Mirt Komel: Medsočje

Sodobnost / Uncategorized  / Mirt Komel: Medsočje

Mirt Komel: Medsočje

Medsočje

Odlomek iz romana

Prebujenje

Odpiram, zapiram, odpiram, zapiram, odprem oči. Vse pred menoj bledi, motne figure se zdaj ostrijo, zdaj spet meglijo nazaj v neprepoznavne silhuete.

Angeli se preobražajo v demone, človeški spački v spačene živalske podobe, vihrajoče drevesne krošnje v kose krvave košnje. Zazdi se mi, da zagledam belo labodjo perut, ki ne more biti nič drugega kakor krilo angela, zato z vso gotovostjo, kakršno lahko premore samo brezbožnež, ki se je zbal lastnega dvoma, sklenem, da sem po smrti pristal v nebesih.

Veter se poigrava s krošnjami dreves, kot bi bile navadne zeljnate glave, svojo pa imam od nemoči nepremično položeno na mehko pernato podlago. Begajoče oko išče po prostoru rešilno vejico, katere bi se moja duša lahko oprla, pa četudi bi bila to zgolj varljiva opora. Namesto tega zagledam obraz, ki je grd, ampak tako grd z gubami, bradavicami in podnosnimi dlačicami, da ne more biti ne človeški in ne ženski, marveč je lahko samo demonski: »Ne, nisem bil povzdignjen v nebesa – strmoglavil sem naravnost v pekel!«

»Dobrodošel nazaj!« me pozdravi peklenšček, ki kdovezakaj nosi staromodna očala s pomenljivo rdečimi okvirji in drži v rokah knjigo, na kateri v tistem trenutku še ne morem razbrati naslova. Presenetljivo, toda ne začudim se nad tem, da se tudi v peklu, tako kot v čakalnicah ali bolnišnicah na Zemlji, kratkočasijo s knjigami. Ustnice so še vedno omrtvičene od spanca in glasilke od sebe ne dajo glasu, tako da ne zmorem odgovoriti nagovoru pošasti, temveč se od groze obrnem stran.

S tilnikom, potopljenim v blazino, dušo, pogreznjeno še niže od postelje, in s pogledom, uprtim v strop, lahko zdaj, ko se mi je pogled vsaj kolikor toliko razbistril, jasno uvidim, da sem poprej razbiral podobe v obrisih ometa, ki je nekoč naključno odpadel in se s kiparsko spretnostjo preoblikoval v raznolike reliefe. Stena, ki ni v nič boljšem stanju od stropa, je okoli in okoli okrušena, odkrušeni deli pa so pobeljeni z istim odtenkom, s katerim je pobarvana kovinska površina obrobe postelje. V medlem soju proti stropu obrnjene svetlobe zagledam črne gumijaste odtise na odurni pastelno modri barvi stene, nedvomne sledi norosti in nasilja. Telo je še vedno nemočno, toda oči se radovedno vrtijo v svojih domačih lobanjskih votlinah, tako da mi omogočijo še bolj neprijetno spoznanje: sem v prazni ozki sobani z izjemno visokim stropom, kakor da bi bila nekakšna navzgor postavljena betonska krsta.

V peklu imajo očitno prav takšno prostorsko stisko kakor pri nas na Zemlji, da ti grešnike trpajo v takšne luknje brez pohištva. Pa vendar, ta globalni korporativni konglomerat – upravlja ga vrhovni in nadvse vrhunski manager, mag. dr. Lucij Feri Satanini, sicer magister cerkvenega prava in doktor panteoloških znanosti – se vsaj kadrovsko ne zdi tako zelo podhranjen, da bi ne mogel vsakemu izmed nas, malih delničarjev zla, dodeliti po enega demončka, zavajajoče oblečenega v nebeško belino, iz katere vselej vejejo prijazne besede: »Kako se počutimo?« Če bi le lahko, bi odgovoril, da še nikoli slabše, toda besede so usahnile na konici mojih še vedno osušenih ustnic.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar