Sodobnost: Za (romantični?) začetek: kako sta postala člana Društva slovenskih pisateljev?
Merc: Bila je čast. Nagovoril me je, da naj napišem vlogo, dr. Matevž Kos, ki je bil urednik prvega mojega romana Galilejev lestenec. Vlogo je na komisiji za sprejem podprl. S povešeno glavo, skromen in plah sem si prisegel, da bom zvest ud pomembne bratovščine in njene edine svete naloge: bivati v slovenščini. Kje pa naj bom, če ne v svojem pravem in edinem domu?
Pregl: Približno pol stoletja je tega, kar me je predsednik Ivan Potrč obvestil, da sem sprejet v DSP. Nobenih prošenj mi za to ni bilo treba vlagati. Zame je bila to velika čast. Takrat sem pisal ekonomske komentarje za Mladino, pa satire v nekaterih tednikih. Pri Mladinski knjigi v zbirki Pota mladih je izšla moja (prva) knjiga, zbirka kratkih zgodb Nova zgodovina (star sem bil 27 let) s sijajnimi ilustracijami karikaturista Andreja Habiča. In zdaj sem se znašel za omizjem, kjer so sedeli tudi Mira Mihelič, Ciril Kosmač, Josip Vidmar, Mile Klopčič, Matej Bor, Beno Zupančič … pa »mlajši«, slavni avtorji Pesmi štirih, Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec … Ljudje, o katerih sem se učil v šoli. Bil sem skromno pohleven v družbi velikih duhov, obenem pa me je prevzemal napuh: vame se je plazil občutek, da sem postal del elitne duhovne sile, ki ji v mirnih ali nevihtnih časih resno prisluhneta država in družba. Kot ekonomist po izobrazbi kakšnega posebnega smisla za teoretske literarne razprave nisem imel, tudi v noben »krog« se nisem uvrščal, me je pa pogled na svet okoli mene toliko bolj spodbujal k pisanju satiričnih zgodb, pa v malce pobalinsko zapisovanje mladostnega odraščanja. Vedno bolj sem tudi zaznaval proces, v katerem se je založništvo kot dejavnost posebnega družbenega pomena začelo soočati s slovenskim prehodom na tržne zakonitosti, seveda z vsemi posledicami za avtorje. S številkami, ki sem jih znal uporabljati, sem kazal na najbolj nesmiselne zgodbe teh sprememb.
Sodobnost: In potem sta postala predsednika …
Merc: Za predsednika DSP me je predlagal članstvu in me pregovoril, da sem funkcijo prevzel, Slavko Pregl. Ker ima zelo globok smisel za humor, poleg tega pa tudi za ekonomske številke, kar vedno cenim, sem njegovemu lobističnemu šarmu skoraj takoj podlegel. Kot pravi tržnik s knjigami mi je prodajal sanje. Govoril mi je o slavi in zgodovini, ki me bosta ovekovečili. Ker sem po naravi, kakor vsi predsedniki, nagnjen k zelo pozitivnemu umevanju samega sebe, posebej pa k temu, da ne vidim lastnih napak, sem zamisel sprejel. Po hudem boju s samim seboj sem bil na občnem zboru kot edini kandidat izvoljen 27. maja 2019.
Vpliv na zgodovino in sedanjost mi je zagotovljen, mesto v zgodovini je rezervirano, častili me bodo mnogi, kajti od mene je odvisno, kako svet izgleda danes in kakšen bo nekoč, v bodočnosti. Literarni svet, svet poezije, svet jezika rodnega naroda, morala, etika, mir ali vojna, demokracija ali diktatura – vse to je svet predsednikov. Literarni predsedniki pa smo sploh predsedniki nad predsedniki, ker imamo o vsem svoje posebno mnenje.
Zato res nisem mogel zavrniti, nisem mogel biti bolj ohol od vseh teh predsednikov in reči ne, to pa ne, predsednik DSP pa ne, nikakor ne.
Pregl: Kmalu po začetku tretjega tisočletja sem bil izvoljen v upravni odbor društva in v času, ko mu je predsedoval Vlado Žabot, tudi z njegovimi nedvoumnimi koraki, postal »princ regent«. Leta 2007 sem bil nato z veliko podporo izvoljen za predsednika DSP. In tako sem, praviloma enkrat na teden, poslej v društveni pisarni sedal k mizi s poslovnim sekretarjem in sijajnimi administrativnimi sodelavkami ter oblikoval načrte za konkretno delo v bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti.
Merc: Kako si se videl v vlogi predsednika, kaj se ti je pletlo v glavi?
Pregl: Iskreno priznam, da so me še najmanj zanimali idejni in drugi spopadi, ki so jih članice in člani društva uprizarjali v različnih okoljih in na različne načine. Želel sem, da se v društvu ne razdvajamo, da kot ceh pomenimo nekakšno mehko samostojno razumsko silo, da se enotno tehtno oglašamo, kadar družbena neumnost prehudo prestopi bregove. Ni se mi zdelo smiselno, da protestiramo ob vsakem izbruhu kakšnih javnih nesmislov, da se pridružujemo prav vsaki izjavi, ki se je lotila škodljivih bedarij, ki jih je bilo seveda precej. Takrat sem se pogosto spomnil besed svojega založniškega učitelja Cirila Trčka, ki mi je ob neki priložnosti rekel: »Slavko, znati moraš postaviti decimalno vejico.« Včasih je bilo težko krotiti posamične jeze in razburjanja naših članov, določiti pravo mero in ne zamuditi prilike, da bi molčali. Všeč mi je bil stavek, ki ga je v neki debati navrgel Vlado Žabot: »Če gremo pisatelji na cesto, mora pasti vlada!«
Kako pa se Ti odločaš kot predsednik?
Merc: Ko sem postal predsednik DSP, sem imel nekako na pol nagovor, v katerem sem poskušal razložiti, kaj je zame najpomembnejše. Nekateri so se posmehovali, upravičeno posmehovali, češ, kaj pa ta kvasi, češ, kaj pa je tega treba. Saj vsi vemo, za kaj gre. No, ne vsi. Nikakor ne vsi, pač pa zelo redki. Prioritete, ki sem jih zastavil takrat, pa ne vem, če še kdo pomni, so ostale zame iste. Na podlagi teh prioritet se lahko odločam, najprej o tem, kaj je dobro za DSP, potem o tem, kaj je dobro za članstvo. Sebe uvrščam običajno na zadnje mesto, le pri vprašanjih načelnosti in enake distance do vseh članov ne. Kakor pravi predsednik sem, kot mnogi moji predhodniki, moralna avtoriteta na piedestalu, ki raste sproti – dlje ko opravljam to funkcijo, višji je, bolj brezpriziven itd. No, mogoče je samo gomila, ki se bo s časom zravnala z osnovo, in razblinila.
Seveda je zahtevnost odločanja zelo pogosto znižana na za literate precej bizaren nivo, ki pa je, po moji oceni, najpomembnejši. Vsak dan posebej je predsedniški trenutek.
Najbrž se spominjaš kakšnih manj zabavnih predsedniških potez, ki si se jih moral lotiti?
Pregl: Za vse nimava dovolj prostora, naj navedem le dve.
Spominjam se, da sem že kar kmalu (2008) opravil pogovor z Dragom Demšarjem, predsednikom Sklada Josipa Jurčiča, ki sta ga leta 1993 skupaj ustanovila Nova revija in DSP. Razložil sem mu, da je Nova revija po našem mnenju že dovolj samostojna pri podeljevanju Jurčičevih nagrad in da moralne prisotnosti DSP ne potrebuje. Po izmenjavi stališč sva se prijateljsko razšla (Nova revija je šla 2014 v stečaj).
Resen protokolaren pogovor sem po sklepu upravnega odbora DSP moral opraviti še z Jaroslavom Skrušnýjem, takrat predsednikom upravnega odbora Prešernovega sklada. Uglajeno sem izrazil začudenje, da odločevalci v Prešernovem skladu pri dodeljevanju nagrad nikoli ne upoštevajo predlogov DSP (najbolj nas je motilo dolgoletno »spregledovanje« pisatelja Vladimirja Kavčiča). Skrušný me je uglajeno poslušal. Ob koncu sva si vljudno stisnila roki in se uglajeno razšla.
/…/