PREDSTAVLJAMO NOVO KNJIGO PETRA SVETINE NEKAJ JE V ZRAKU
»Kaj oprostite!? A danes pa sami starši letate po zraku? A na zemlji ni več prostora? A ne bi, prosim lepo, malo skrbeli za svoje človeške piščance, da se ne bi zgubljali okrog? A si ne bi gležnjev obtežili s kakšno utežjo, da vas ne bi nosilo po zraku?«
Nekaj je v zraku
Zapiski o dveh Ajdah in racaku letaku
Najprej Ajda naredi očka iz papirja, da gre njen pravi očka lahko na službeno pot na Dunaj, očka iz papirja pa z njo na šolski izlet. Potem neka druga Ajda pelje dedka na izlet v Prago, kjer je v telefonski govorilnici nekoč davno pozabil telefonsko številko sila simpatične kolegice Božene. Na potovanje se zaradi vrabcev odpravi tudi povodni mož Valdštajn, vse do Amerike pride. Medtem pa racak, tisti z nadsokoljimi očmi, leti proti našim krajem, a kaj hoče drugega, če je pa toliko zgodb v zraku, ki jih je treba spraviti lepo dol na tla.
Pred vami so prigode, polne humorja, prismuknjenih likov in iskrive domišljije, kot smo jih pri Petru Svetini vajeni, a zopet drugačne, sveže in inovativne. Zgodbene niti se ves čas vpletajo in prepletajo, dokler se na koncu ne spletejo v edinstven svet. V prigodah znova in znova prihajata v ospredje družinska in medgeneracijska povezanost, prevevata jih toplina in vedrina. Ob skupnem branju bosta ti zagotovo preželi tudi vaše družinske trenutke.
Peter Svetina je bil za svoje literarno ustvarjanje večkrat nagrajen, nominiran je bil tudi za Andersenovo nagrado, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti. Knjigo bogatijo izvirne ilustracije Petre Preželj, ki so nastale v prav posebni tehniki.
- Prelistaj knjigo
- Prelistaj knjigo
- Prelistaj knjigo
Peter Svetina se je rodil leta 1970 v Ljubljani. Študiral je zlasti v Ljubljani, nekaj malega pa tudi v Pragi. Slovensko književnost, ki jo je študiral, od leta 2003 poučuje na Univerzi v Celovcu. Piše za otroke (več) in za odrasle (manj). Prepričan je, da je za pisanje treba zlasti veliko brati, veliko opazovati in veliko poslušati – pisanje ob vsem tem zavzema manjši del. Z Barbaro, Klaro in Vidom pa s psičko Sintro stanuje v stari hiši na robu Ljubljane, od koder zmeraj znova kam odhaja in se zmeraj znova tja vrača. Peter Svetina velja za enega najboljših slovenskih mladinskih avtorjev s prefinjenim občutkom za ubesedovanje duhovitih igrarij, spretno zasnovanih ter dobro poantiranih zgodb. Njegova dela so prejela najprestižnejše domače in mednarodne nagrade in so izjemno priljubljena tako med literarnimi kritiki kot tudi med bralci. Peter Svetina se je dvakrat (leta 2020 in 2022) uvrstil tudi med šest finalistov za Andersenovo nagrado, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti.
O ilustratorki
Petra Preželj (1975) je leta 2000 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (smer vizualne komunikacije na oddelku za grafično oblikovanje); od leta 2002 ima kot ilustratorka status samozaposlene v kulturi. Ukvarja se z ilustriranjem, oblikovanjem vizualnih komunikacij in slikarstvom. Leta 2004 je na 6. Slovenskem bienalu ilustracije prejela pohvalo Hinka Smrekarja za izvirni likovni pristop. V letih 2005 in 2008 je prejela štipendijo za mladega perspektivnega avtorja in štipendijo za perspektivnega avtorja, ki ju podeljujeta Ministrstvo za kulturo in ZDSLU. Leta 2011 je prejela študijsko štipendijo, ki jo JAK in ZDSLU podeljujeta ilustratorjem in fotografom. Leta 2011 je na 46. Zlatem peresu Beograda (11. Mednarodnem bienalu ilustracije) prejela častno diplomo mednarodnega Zlatega peresa Beograd. Leta 2012 je na 10. Slovenskem bienalu ilustracije prejela plaketo Hinka Smrekarja. Leta 2017 je prejela študijsko štipendijo za ustvarjalnost, ki jo podeljuje JAK ilustratorjem in fotografom. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Petra Preželj o ustvarjalnem procesu:
Ilustracije v knjigi so izvedene v tehniki praskanke (ang.: scratchboard), meni eni najljubših.
Proces ustvarjanja praskanke poteka tako, da risbo na papirju s pomočjo karbonskega papirja preneseš na praskanko. Lesena plošča ima bel nanos, prekrit s črnim tušem. Z rezilom spraskaš črni nanos, da se prikaže belina pod njim. Obstajajo tudi praskanke, kjer se s praskanjem belega nanosa pokaže spodnja črna barva. Posebni barvni tuši za praskanke omogočajo številne možnosti nanosa barve in praskanja. Zelo pomembna je dobra kvaliteta praskanke, saj slaba onemogoča užitek praskanja.
Praskanka je tehnika, ki so jo izumili v 19. stoletju v Veliki Britaniji in Franciji, vendar je bila popularizirana šele sredi 20. stoletja v Ameriki, ko je postala priljubljen medij za reprodukcijo, saj je nadomestila graviranje v les, kovino in linolej. Uporabljala se je predvsem v tisku, v glavnem za oglaševanje, v osemdesetih letih pa je umetnik Bill Russell začel v njej ustvarjati uredniške ilustracije.
1. C Ajda in Ajda Petja.
2. B Povodni mož, racak letak in vrabci.
3. A Dvakrat.
4. C Praskanka.
5. C V 19. stoletju.
1.c (dve Ajdi), 2.b (podvodni mož, vrabčki, racak), 3.a (dvakrat), 4.c(praskanka), 5.c (izumljena v 19.stoletju).
1. C Ajda in Ajda Petja.
2. B Povodni mož, racak letak in vrabci.
3. A Dvakrat.
4. C Praskanka.
5. C V 19. stoletju.
1. C Ajda in Ajda Petja.
2. B Povodni mož, racak letak in vrabci.
3. A Dvakrat.
4. C Praskanka.
5. C V 19. stoletju.
1.c Ajda in Ajda Petja.
2.b Povodni mož, racak letak in vrabci.
3.a Dvakrat.
4.c Praskanka.
5.c V 19. stoletju.
1. C Ajda in Ajda Petja.
2. B Povodni mož, racak letak in vrabci.
3. A Dvakrat.
4. C Praskanka.
5. C V 19. stoletju.
Pozdravljeni Mojca,
ste srečna izžrebanka nagradnega kviza. Prosimo, javite se nam na pisarna.sodobnost@gmail.com, da se dogovorimo o prevzemu oziroma dostavi. Hvala vam za sodelovanje!
Prijazen pozdrav,
ekipa KUD Sodobnost International
1. C
2. B
3. A
4. C
5. C
1. C
2. B
3. A
4. C
5. C
1. C, Ajda in Ajda Petja
2. B, povodni mož, racak letak in vrabci
3. A, dvakrat
4. C, praskanka
5. C, v 19. stoletju
1. C
2. B
3. A
4. C
5. C
Vprašanja, ki so jih zastavili učenci:
– Kako pišete tako dobre knjige? Od kod vam tako dobra domišljija?
– Ali radi berete pravljice?
– Ali imate radi otroke?
– Koliko knjig ste napisali?
– Ali je bilo težko napisati te knjige?
– Katerega leta ste napisali prvo knjigo?
– Katerega leta ste napisali največ knjig?
– Koliko dela imate s pisanjem? Ste pa zelo pridni.
– Zakaj radi ustvarjate knjige?
– Kako dolgo jih že pišete?
– Kako to, da ste se odločili za ta poklic?
– Kakšen je naslov vaše prve knjige?
Hvala in lep pozdrav
– Kako pišete tako dobre knjige? Od kod vam tako dobra domišljija?
Hja, od kod domišljija, ne vem. Veliko je je imel moj oče, veliko je ima moja mama, kaj je najbrž podedovano. Veliko sem si pa tudi kar sam kdaj upal narediti pa napisati kaj, ne da bi premišljeval, kaj si bodo drugi o tem mislili. Po mojem je to, da samega sebe ne omejiš s pričakovanji drugih, že dobra pot k odpiranju domišljije. Domišljijo ima pa vsak. Kar se pisanja tiče, vidim sam pri sebi, da je zelo pomembno, da berem, precej berem, in premišljujem in gledam, kako je kdo kaj povedal in kaj je ob tem pri meni kot bralcu dosegel: kako me je pomiril, kako me je spravil v smeh, kako mi je dal misliti. Učiš se pri drugih, potem poskusiš še sam. Tako to gre.
– Ali radi berete pravljice?
Pravljice berem zelo zelo rad. Za branje celega besedila ni treba pol dneva. Večkrat jo lahko prebereš, da si jo bolje zapomniš, potem pa hodiš v mislih z njo okrog in o njej premišljuješ in gledaš, a se kaj iz pravljice kdaj na kakšen ali drugačen način uresniči.
– Ali imate radi otroke?
Otroke imam rad. Če jih ne bi imel, bi najbrž težko pisal zanje. Me pa otroci tudi znajo silno utruditi in se moram kdaj od otrok tudi spočiti – tako kot vi od staršev . Najbrž ne moreš zares dobro delati nečesa, česar nimaš rad in če nimaš rad tistega, ki mu svoje delo namenjaš.
– Koliko knjig ste napisali?
Ko to pišem, sedim v delovni sobi ob polici, na kateri so zložene knjige, ki sem jih napisal ali prevedel ali uredil. Ena meter dolga polica jih je, ampak je knjig že toliko, da jih moram zlagati ene vrh druge, no, kar nabasane so na polici.
– Ali je bilo težko napisati te knjige?
Hja, težko pa ne težko. Ko premišljuješ o zgodbi, si poln veselja in ves v ognju. Ko sedeš za mizo in začneš, si nemiren, ker ko bo zgodba enkrat napisana, bo napisana, kamor jo boš zapeljal, tja bo šla, kasneje se prav dosti ne popravlja (vsaj jaz tega ne počnem), ker bi podrl vso zgodbo. Zato sem ob pisanju po navadi tako osredotočen, da sploh ne vem, da me zebe, da sem žejen, da bi mogoče že zdavnaj moral na wc, nič ne vem. Ko končam, sem pa po navadi utrujen, da bi se kar ulegel in nič mislil in nič delal. Pa vesel sem, da je zgodba za mano .
– Katerega leta ste napisali prvo knjigo?
Prvo knjigo sem napisal leta 1999. To je drobcena slikanica o mrožku, ki si ni hotel striči nohtov.
– Katerega leta ste napisali največ knjig?
Tak ritem imam, da poskusim dati iz rok vsako leto eno besedilo. Včasih se zgodi, da izide še kakšno več. Letos bosta recimo dve slikanici in ena malo obsežnejša knjiga, v kateri bo marsikaj. Mislim, da več kot tri knjige v letu nikdar niso izšle.
– Koliko dela imate s pisanjem? Ste pa zelo pridni.
S pisanjem imam toliko dela, kolikor si ga zadam in kolikor časa si zanj vzamem. Včasih sem vstajal ob 5h zjutraj, ko je po hiši še vse spalo, da sem lahko uro, uro in pol v miru pisal. Kasneje sem si za pisanje vzel srede. Zadnja leta pa vidim, da mi gre bolje, če se za nekaj dni kam umaknem: enkrat sem šel v Neapelj, dvakrat v Češke Budjejovice, enkrat na Reko, čez nekaj tednov bom šel pa kar v Kranj. Tam imam potem sobo in pišem in grem spat in na sprehod in kaj pojem in spet pišem. Čisto samo za to imam glavo.
– Zakaj radi ustvarjate knjige?
Tega ne vem. Zelo sem vesel, da lahko napišem, če se mi zdi, da moram kaj napisati, da je dobro, če nekaj povem. Če se mi zdi besedilo dobro, ga ponudim založbi, in če ga vzamejo v svoj program in naredijo knjigo, sem vesel, ker čakam, kakšna knjiga bo: kako jo bo ilustrirana, kakšne bodo črke, kakšna bo platnica, kako bo dišal papir. Tega se veselim. Pa tega, da sem svoje naredil, ko sem besedilo napisal in ga oddal.
– Kako dolgo jih že pišete?
Odkar sem napisal prve zgodbe in pesmi za otroke (to je bilo pred kakimi 25, mogoče 30 leti), nisem nikoli za dlje časa nehal. Lahko se je zgodilo, da pol leta nisem napisal nič, potem se je spet kaj prikradlo v glavo. Če pa kdaj ne bom več imel česa povedati, bom pa nehal.
– Kako to, da ste se odločili za ta poklic?
Za ta poklic se nisem odločil, kar samo se je zgodilo. Ela Peroci, tista, ki je napisala Muco Copatarico in še vrsto drugih pravljic, je bila v službi na ljubljanskem radiu mamina kolegica. Jože Snoj, ki je tudi veliko napisal za otroke, pa očetov kolega na časopisu Delo. Oče in mama sta veliko brala in ogromno knjig smo imeli doma. Pa sva jih dobivala z bratom še od tete Ele in strica Jožeta. Potem se je kar zgodilo, da sem se v otroški literaturi začel počutiti zelo doma. Ampak moj poklic pa ni pisateljevanje, ampak sem po poklicu učitelj, na univerzi učim študentke in študente o literaturi.
– Kakšen je naslov vaše prve knjige?
Prva knjiga ima naslov O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov.
Lepo lepo bodite, hvala za vprašanja!
1. C
2. B
3. A
4.C
5.C
1. C
2. B
3. A
4. C
5. C
1. C, 2. B, 3. A, 4. C, 5. C
=)