Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Pomladno srečanje Sodobnosti

Sodobnost / Novice  / Pomladno srečanje Sodobnosti

Pomladno srečanje Sodobnosti

NAGRADE PODELJENE!

Na Pomladnem srečanju Sodobnosti smo v torek, 11. junija 2019, pred nabito polno dvorano v Stari mestni elektrarni-Elektru Ljubljana podelili tri pomembne nagrade. Nagrado “sončnica na rami” za spodbujanje veselja do branja (v vrednosti 1000 evrov) je prejela mag. Savina Zwitter, medtem ko je nagrada za najboljšo kratko zgodbo leta 2019 (prav tako 1000 evrov) pripadla Cvetki Bevc za Prelet galebov. Za najboljši esej leta 2019 smo podelili kar dve nagradi, eno (1000 evrov) je prejela Tina Vrščaj za esej Srečno pospravljeni, drugo (prav tako 1000 evrov) pa Jure Vuga za esej z naslovom Kelih, ki ogroža krzno.

Nagrajeni teksti so bili objavljeni v Sodobnosti št.5. 

Nagrajencem čestitamo.

UTEMELJITEV ŽIRIJE ZA NAGRADO “SONČNICA NA RAMI, NAGRADA ZA SPODBUJANJE VESELJA DO BRANJA” 2019 

Žirija: dr. Marijanca Ajša Vižintin (predsednica), Jana Bauer, Katja Kac

Mag. Savina Zwitter je ime, ki je že zdavnaj preraslo prostore šolske knjižnice. Čeprav verjamemo, da se večina idej in izzivov porodi prav tam. Med dijaki. Med dijaki, od katerih se pričakuje, da že zmorejo razumsko in poglobljeno branje zahtevnejših besedil. In mag. Savina Zwitter jim zna z inovativnostjo odškrniti nova vrata, jim predstaviti drugačne ideje, jih usmeriti na še neprehojeno pot. Na Gimnaziji Bežigrad vse leto potekajo različni projekti, namenjeni branju. Pridružili so se evropski akciji Brati gore, ki poteka vsako leto decembra. Mag. Savina Zwitter je poskrbela, da so imeli dijaki priložnost za pogovor z Vikijem Grošljem, Vojkom Anzeljem in Tadejem Golobom.

Na srečanjih Medgeneracijsko branje se družijo dijaki Gimnazije Bežigrad in odrasli ljubitelji branja. Cilj teh srečanj je razvoj bralnih kompetenc, povezovanje z lokalno skupnostjo ter razvijanje organizacijskih in voditeljskih spretnosti pri dijakih.

Noč knjige prostore šolske knjižnice Gimnazije Bežigrad spremeni v razstavni prostor kostumov in predmetov, ki jih je mogoče povezati z izbranim avtorjem. Tudi sicer so razstave v šolski knjižnici nekaj običajnega, zasnovane pa so tako, da spodbujajo dijake, da si knjige izposodijo takoj. Včasih so posvečene Nobelovcem, drugič obletnicam pomembnih avtorjev, od Srečka Kosovela, Frana Milčinskega Ježka do Charlesa Darwina in drugih. Najobsežnejša pa je vsako leto razstava poletnega branja ob koncu šolskega leta. Ta prav posebna razstava se spreminja iz ure v uro – knjige z nje izginjajo v šolske torbe mladih bralcev za cela dva meseca.

Mag. Savina Zwitter je tudi predsednica Bralnega društva, članica žirije Knjigovanja, ob Borisu A. Novaku soavtorica delovnega zvezka za izbirni predmet bralni klub za 7., 8. in 9. razred osnovne šole in številnih drugih strokovnih člankov in prispevkov. Z veseljem in ponosom ji izročamo sončnico na rami, nagrado za spodbujanje veselja do branja, kajti ko se srce zapiše knjigi in branju, je to za vse večne čase.

UTEMELJITEV ŽIRIJE ZA NAJBOLJŠI ESEJ 2019

Žirija: Alenka Urh (predsednica), Evald Flisar, Jože Horvat

Letos se je žirija po dolgem in temeljitem premisleku odločila nagraditi dva eseja, iz preprostega razloga – ker se je bilo pretežko odločiti samo za enega. Zaradi vrhunskega nivoja obeh esejev in drugih nespornih kvalitet je bila žirija razdvojena (včasih celo raztrojena) in ko smo drug drugemu predstavili razloge, zakaj bi nagrado podelili enemu ali drugemu eseju, smo opazili, da so argumenti za oba enako močni in se da oba zagovarjati enako prepričljivo.

Čeprav sta eseja Srečno pospravljeni Tine Vrščaj in Kelih, ki ogroža krzno Jureta Vuge po tematski in slogovni plati na moč različna, imata pomembno stično točko – oba spretno tematizirata določene načine človeškega bivanja, ustvarjanja in povnanjanja miselnih svetov. Tina Vrščaj v svojem eseju premišljuje fantazmagorično naravo svetovnega spleta in se z veliko mero dandanes skorajda neizbežne osebne vpletenosti v predmet razmisleka sprašuje, kaj ta poleg časa jemlje naši resničnosti. Kako spretni smo pri  prevajanju jezika tujih spletnih galaksij v avtohtono človeško izreko in kaj vse je izgubljeno z zasilnimi postopki tolmačenja  vseprežemajoče dimenzije sodobne stvarnosti? Avtorica z vitalno obravnavo in slogovno brezhibno izreko jasno pokaže, kako vzporedna virtualna realnost dandanes ni več zgolj orodje v rokah človeka, temveč so razmerja prepogosto ravno obratna.

Določene presežne forme avtohtone človeške govorice se je v svojem eseju Kelih, ki ogroža krzno vešče lotil Jure Vuga. Avtor v metaforičnem mišljenju ugleda polje pojmovne svobode, ključno za vse ravni bivanja in razumevanja stvarnosti, od umetniških stvaritev do znanstvenih odkritij. Z izjemnim poznavanjem zgodovine misli premišljuje temeljno bogastvo pesniškega jezika in njegovo zmožnost prevajanja stvarnosti v avtentično občutje. Čeprav se je na metaforo v zgodovini misli pogosto gledalo zviška kot na nekaj neukročenega, konceptualno nedoraslega, divjega in zato manjvrednega, je simbolno mišljenje nujno tako za znanost kot za poezijo, pokaže avtor. Če želimo lastne miselne prostore odpreti za nikdar povsem ujemljive pomene metafore, se moramo vrniti v »neskončni prostor tišine«. Predmet premisleka Jureta Vuge je torej diametralno nasproten pojavu, ki ga secira avtorica eseja Srečno pospravljeni. Na svetovnem spletu morda res lahko najdemo vse, a neskončni prostor tišine bomo iskali zaman; ravno obratno, struktura platforme  je zvesti posnetek  krčevitega strahu pred tišino in praznim prostorom. Dobra novica je ta, da je izbira v rokah slehernega: ali se z metaforo na rami podamo intenzivnemu doživljanju naproti ali pa se srečno pospravljeni v naročje virtualne realnosti predamo medlemu »od-življanju« gotove poti v samopozabo.

UTEMELJITEV ŽIRIJE ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO 2019

Žirija: Dušan Šarotar (predsednik), Katja Klopčič Lavrenčič, Tone Peršak

Vsaka skupnost potrebuje svojo temeljno pripoved o začetku in koncu, o rojstvu in smrti sonca, zgodbo ali mit o ognju in reki, ki se prenaša z jezikom skozi atomski vek, kot nevidna plamenica in rečni tok; torej jezik, simbolna govorica, ki kaže sled daleč nazaj k začetku, k oddaljenemu rečnemu izviru, ter hkrati osvetljuje nevidno pot proti izlivu v mogočno delto, kjer se reka z vsemi svojimi pritoku zlije v morje, v modrino, v kateri se ogleduje neskončno nebo, kot naš edini dom. Ta jezik, ki greje, ter sveti v notranje svetove in razsvetljuje ceste v svet, je vedno že tudi nosilec smisla, vanj so vpisani odgovori na večna vprašanja, kdo smo in kam gremo.

Slikar Robert White se v iskanju umetniškega navdiha odpravi na oddaljeni otok, da bi v miru, samoti in zbranosti, našel pravi motiv za svojo sliko, “ki bi bila večja od življenja”. Vendar se na videz običajno umetnikovo potovanje, kmalu prevesi v nekaj usodnega in presežnega, kar zmore samo življenje, vendar to izkušnjo po drugi strani lahko ubesedi samo umetnost.

Vsako pisanje, tako kot življenje, torej vsaka uspela umetnina, v sebi nosi nekaj strašnega, presunljivega in nedoumljivega, mitskega. Cvetka Bevc v kratki zgodbi Prelet galebov s pripovedovalsko veščino in jezikovno tekoče izpiše zgodbo o večnem iskanju smisla, navdiha in ljubezni. Kratka zgodba lahko razkrije tudi veliko zgodbo. Žirija je med številnimi zgodbami, ki so prispele na letošnji natečaj revije Sodobnost, soglasno izbrala zgodbo Cvetke Bevc Prelet galebov za najboljšo.

Ni komentarjev
Objavi komentar