Kot družbo nas medejo, ti enigmatični mladi, katerim ne vemo, kako bi se približali, kako bi jih nagovorili, jih aktivirali in poodraslili, kajne? Prehodi v odraslost so vedno daljši, vedno manj tradicionalno linearni in vedno bolj začasni. Sociologi bi rekli, da se življenjski poteki destandardizirajo, in to nas bega. Zato se o mladih govori kar precej. Z mladimi pa ne. Bolj malo se nas vpraša in še redkeje potem posluša, čeprav govorimo vsepovprek. Kot glasba v dvigalu smo, ves čas prisotni šum, ki se ga opazi, ko preseže arbitrarno zastavljene meje normale. Ko stojimo pred parlamentom in špricamo pouk med petki za prihodnost, ko protestiramo proti izselitvam iz študentskih domov med zaprtjem na občine, ko povemo, da si ne moremo več privoščiti doplačila za študentske bone in poskušamo organizirati menze. Takrat se nekaj v glasbi zalomi in za trenutek obstaja možnost, da se bodo ljudje v dvigalu ozrli okoli sebe. Pa se ne.
Baje ga žuramo in ne znamo biti resni, baje si ne znamo sami kuhati kosil in nočemo opravljati dovolj študentskega dela, da bi si lahko privoščili najemnino. Baje ne vemo, kako lepo nam je, ker smo preveč razvajeni, leni in se preveč pritožujemo. Kar ni okej. Ampak potem, ko smo resni glede česar koli, je naenkrat preveč, preveč radikalno, preveč v oblakih, premalo prizemljeno. Naganja se nas iz avtonomnih prostorov, se nas popisuje, se nas pokroviteljsko naslavlja na ulici, kaj da protestiramo, če pa ne zmoremo brez svojih pametnih telefonov. Spet ni okej. Nikoli nismo okej.
V Zapisih iz močvirja na Valu 202 nam Marko Radmilovič konec januarja 2023 poda resno diagnozo: Študentov v naši družbi ni! Tako zelo smo nerevolucionarni, nimamo subkultur, nimamo več žurov, ki se jih spomni avtor rubrike, da smo kar nehali obstajati. Študenti enkrat in nikoli več. Bili so nekoč, takrat, seveda, ko je študiral Marko Radmilovič. Samooklicano dobronamerno nam sporoči: »Današnje generacije študentov niso niti senca generacij s konca šestdesetih, sedemdesetih in pozneje osemdesetih let prejšnjega stoletja!« Kaj naj človek s takšno diagnozo? Tako zelo strokovno in dokončno? Oprostite dramatičnosti (mlada sem), ampak samo pokopljejo nas še lahko. Prihodnost smo, a prihodnosti ni in ni nas. Kako ustrezno. Kakšna sreča torej, da smo diagnozo prejeli, preden bi se kaj preveč naprezali z ustvarjanjem in osmišljanjem alternativ in potencialnih rešitev.
Ko smo na Filozofski fakulteti vodstvu predočili zahtevo za študentski avtonomni prostor, ki je nekoč obstajal pod imenom K16, smo odziv vodstva pričakovali. Začetno nejevoljo in nestrinjanje smo presegli s poskusom mobilizacije in ustvarjanja diskurza. Bila je obletnica zasedbe Filozofske fakultete. Jadrali smo na strahu, da študenti še obstajamo in da bomo obletnico obeležili kako drugače kot le s plakatom. Slava, ki je nismo doživeli, nam je dala nekaj vzgornika. Potem smo sprejemali kompromise, da smo dobili manjšo učilnico, ki zdaj deluje kot opremljen študentski prostor. Česar nismo pričakovali, so bili odzivi nekdanjih študentov. Zasedbo bi morali izvesti, ne pa deliti palačinke in kavo študentski populaciji! Prinesti vreče za spanje in naročati dostavo pic za obroke! Mogoče imajo prav. Mogoče pa se predavalnice na Filozofski fakulteti od Zasedbe leta 2011 naprej zaklepa med odmori in ima fakulteta zaposleno varnostno službo. Mogoče bi morali vseeno poskusiti. Ali smo dovolj revolucionarni? Ali smo sploh vsaj malo revolucionarni?
Ni, da ne bi bili jezni. Kar naprej smo jezni. Ampak hkrati smo utrujeni in zdi se, da nas je tako zelo malo, in ko bo tega obdobja konec, bomo morali najti službe. Naši življenjepisi so voden projekt, čeprav jih še sami ne maramo. Nimamo zaupanja, da bomo v prihodnosti okej, zato si včasih ne upamo tvegati dovolj, da bi poskušali spreminjati prihodnost. Krvavo bojišče študentskega jedilnika, kot ga poimenuje Marko Radmilovič, je simptomatično za to, da imajo naši najbolj revolucionarni podvigi pogosto opraviti z našo golo materialno situacijo. Če si ne moremo več privoščiti toplega obroka na dan, ki ni iz McDonald’sa, bo naše (očitno nečastno) bojišče to. Ampak ali ni to stalna praksa študentskih bojev skozi zgodovino? Tudi tistih v slovitih generacijah leta ’68? Najbolj revolucionarno trditev, ki jo je izustila vsaka posamezna generacija, se da okvirno prevesti v Radi bi živeli bolje, občasno pa v Nočemo živeti slabše. Morda je naša pomanjkljivost potem ta, da se spopadamo s specifikami. Na zasedbi Borze so zahtevali nov sistem, mi pa hočemo zdrav in uravnotežen obrok za manj kot devet evrov. Ampak zdi se, da so bile sanje dovoljene včeraj. Danes je nov dan in jutri spet in za njim še eden in mi smo izčrpani in nočemo več brati novic in gledati poročil, ker ob njih postanemo depresivni, če nismo depresivni že od prej. Tako da bi samo radi svoj finančno dostopen topel obrok, prosim in hvala.
Tudi v tišini svoje sobe smo mladi bolj redko okej. Glede na izsledke raziskave Mladina 2020 sicer baje živimo bolj zdravo kot prejšnje generacije, več se gibljemo, manj pijemo in kadimo, a smo hkrati manj zadovoljni s svojimi življenji. 76 odstotkov več nas je osamljenih, 110 odstotkov več nas je pogosto pod stresom. Ura psihološkega svetovanja stane 60 ali 70 evrov, javne ustanove pa imajo dolge čakalne vrste. Toliko o številkah. Anekdotski dokazi pravijo, da je približno četrtina mojih znank in znancev na antidepresivih. Pogovori, kdo jemlje katere in ali kdo pozna kakšnega dobrega psihologa, niso več čudni. Za vsaj pet jih vem, da imajo občasno samomorilne težnje. Nekaj let nazaj bi mednje prištela tudi sebe. Skoraj vsi smo tako ali drugače anksiozni. Včasih je določanje, kdo bo prosil za račun v restavraciji, videti skoraj kot bojni posvet. Snowflakes, prav zares, če s tem mislimo, da bi se včasih najraje stopili in razlezli med razpoke v tleh. Kar ni prav nič revolucionarno. Težko je javno zahtevati, da se te upošteva, če se ti trese glas.
Morda se zato ne gre v nedogled spraševati, kje je tista revolucionarna mladina, da bi jo sovražili, ampak občudovali, da bi kot slaba vest trkala na družbo in jo klicala k odgovornosti. Morda ne moremo vsega tega zvaliti na mlade. Morda je to neoliberalni outsourcing službe odrešitelja – vsaj zase vem, da za nobenega od svojih revolucionarnih poskusov nisem plačana, ampak mogoče sem se pa samo pozabila prijaviti na kakšen evropski ali občinski razpis ali kaj takega.
Nismo samo vedno bolj sami, tudi vedno manj nas je. Raziskava Mladina 2020 navaja tudi, da je število mladih v zadnjih 30 letih upadlo za 30 odstotkov. Nič čudnega torej, da nismo zanimivi političnim strankam in akterjem – tudi če ne bi imeli zloglasnega ugleda politične pasivnosti, nas pač samo ni dovolj za volilno bazo. In dejansko nas je veliko politično pasivnih. Drugi pa se na vse pretege trudijo mobilizirati zaspano populacijo in ob tem občasno izgubljajo zaupanje v lastne sovrstnike in sovrstnice. Nimamo ene glave, čeprav bi bilo včasih bolje, če bi jo imeli. Kadar se že politično udejstvujemo, se glede na sociološke raziskave večkrat udejstvujemo netradicionalno, s peticijami, protesti, govori in podobno »nekonstruktivno nadlogo« družbi. Nismo zanesljivi volivci in volivke, v nas ni smiselno investirati čas in denar. Zato se v programih strank in kandidatov pojavljamo bolj deklarativno kot konkretno. Koalicijska pogodba trenutne vlade je vsebovala obljubo »nič o mladih brez mladih«. V principu nas torej podpirajo, v praksi pa še vedno ne naslavljajo naših dejanskih težav. Ja, nova stanovanja, a kaj ko se bodo ta, ki jih zasedamo zdaj, brez ukrepov proti gentrifikaciji še naprej dražila. Ja, subvencionirana vozovnica, a kaj, ko doplačilo lahko stane tudi več kot tristo evrov, železnic pa se ni kolektivno prenovilo že vse od Marije Terezije in si v prostem času delimo anekdote o zamudah vlakov. Za zdaj zmaguje tista, v kateri je kolegica na cilj prispela pet ur po predvidenem času prihoda.
Ja, štipendije, a kaj, ko višanju življenjskih stroškov ne sledijo že kakšno desetletje. Povprečna štipendija leta 2021 je znašala 112 evrov, najemnine za samsko sobo pa pod 250 evrov na mesec plus stroški že skoraj ni več najti. Ja, študentski domovi, a kaj, ko so čakalne vrste v Ljubljani od lani uradno daljše od enega leta, novega doma pa se ni zgradilo že od leta 2005. Prvega novega na Roški naj bi začeli graditi leta 2024, a so tudi to precej optimistične ocene, sploh ker Študentski domovi Ljubljana iz leta v leto grozijo, da bodo končno res zaprli Akademski kolegij, kjer se nahaja 206 študentskih postelj. Kapacitete študentskih domov v Ljubljani so takšne, da ima bivališče v njih zagotovljen samo približno vsak peti študent oziroma študentka. Preostali so prepuščeni neusmiljenemu najemniškemu trgu, na katerem konkurirajo premožnim turistom in podjetnikom. Študentska organizacija poljavno pere študentski denar, a štiridesetletnim zunanjim sodelavcem v imenu avtonomnosti nihče ne stopi na prste. Funkcionarjem leži prirejanje zabav, politično predstavništvo pa malo manj.
Drugi politiki nas lahko imajo za navdih ali za nadlogo, vse preredko pa za sogovornika. Mogoče nam je še preudobno in rabimo pravo francosko zvišanje cene moke, da bi se kaj premaknilo. Ali pa v individualni žalosti in boju proti birokratskim mlinom na veter samo tiho tonemo v sprijaznjenost, da bomo vidni šele, ko se bomo dnevno ubijali v dveh ali treh prekarnih službah, namesto da čas zapravljamo v predavalnicah.
Ravno v tem je vsa bizarnost naše pozicije. Smo delovno aktivno prebivalstvo, ker si večinoma ne moremo privoščiti, da ne bi bili, poleg študija opravljamo po dve do tri študentska dela, potem pa v nas potekajo spopadi prioritet in si vsake toliko rečemo: »Fak, ampak res bi morala pogosteje na faks, manj si moram naložit.« Hkrati pa nismo tisto pravo delovno aktivno prebivalstvo, ker nimamo ključnih delavskih pravic in finančne stabilnosti. Med predavanji odgovarjamo na službene maile, med službenim časom v kakšnem mirnem trenutku (če ta obstaja) na plan privlečemo študijsko gradivo. Nimamo odpovednega roka, ne poznamo potnih stroškov, bolniške odsotnosti ali celo ustreznega nadzora, da bi nam delodajalci ne kršili še vseh preostalih pravic. Kot študentska novinarka sem govorila s študentskimi delavkami in delavci, ki naj bi med osemurno izmeno glede na navodila poslovodje ne šli na stranišče. Študentke v gostinstvu so mi pripovedovale, kako jim šef ne dovoli, da bi se na spolno nadlegovanje in otipavanje odzvale kakor koli drugače kot prijazno. Če zbolijo, morajo o tem šefa obvestiti nekaj dni prej, ker je to prav gotovo situacija, ki jo lahko predvidiš. Tudi obljubljena fleksibilnost delovnika jim koristi bolj malo, ko jim zaposlovalci redno odrejajo termine, za katere jim študentke vnaprej povedo, da jih ne morejo sprejeti zaradi obveznih seminarjev ali izpitov, potem pa jih delodajalci pač obvestijo, da bodo našli koga drugega. Da sploh ne začenjam s stotinami primerov, ko so delodajalci študente in študentke prepričali v delo na črno, ker bo tako plačilo višje, potem pa jim samo nikoli niso plačali mesecev dela. Ampak tako pač je v prekarnosti. Potrošna roba smo. Glede na mnenja mnogih pristojnih še pokvarjena. Menda smo pač nezanesljivi delavci in delavke, novi na trgu dela, zato morajo biti tudi delodajalci ustrezno zaščiteni pred našimi pravicami.
Preglejmo torej obtožbe, ki nas pestijo. Za večjo berljivost (in morda tudi tihe šale na račun svetohlinskega moraliziranja) jih organizirajmo v katoliških sedem smrtnih grehov. Navdih naj nam bodo stotine razsvetljenih komentarjev[1] pod vsako novico spletnih medijev, ki ima opraviti s študenti in študentkami.
Napuh: Preponosni smo in mislimo, da vemo bolje. Ko bomo starejši, bomo razumeli. Ko se bodo višji davki nanašali tudi na nas, ko bomo plačevali svoje lastno zdravstveno zavarovanje, ko bomo videli že dovolj novih obrazov v politiki, da ne bomo verjeli nikomur več in se bomo ponosno razglašali za apolitične pod sloganom Vsi so isti, potem pa se jezili nad spremembami v družbi na pivu s kolegi. Ali pa bomo postali družbeno konservativni, ker naj bi bil menda človek dolgočasen, če ni lev, ko je mlad, in neumen, če ni desen, ko je star. Takrat nam bo končno jasno. Za zdaj ne znamo pometati pred svojim pragom, zato naj se vzdržimo pometanja pred tujim. Še posebej nas s to retoriko naslavljajo v kontekstu okoljevarstva. Smo generacija, ki je odrasla z zavedanjem, da smo večino prelomnih točk varovanja okolja že zamudili, ki biva v času okoljskih migracij in podnebnih ekstremov, ki se šali na račun zelenega božiča, a je hkrati vedno bolj vegetarijanska iz okoljskih in manj iz etičnih razlogov in ki vedno bolj meni, da je oblačenje iz druge roke v modi. Hkrati smo generacija, ki se poslužuje backpacking turizma, ki ima brez izjeme pametne telefone in ki se po mnenju večine ne bi bila pripravljena odpovedati velikemu delu osebnega udobja, ki raste na račun globalne in okoljske neenakosti. Generacija, ki meče paradižnikovo juho v slike Vincenta van Gogha, a kupuje prek Amazona. To niso eni in isti ljudje, seveda. Sklepati o homogenosti bi bila velika napaka v raziskovanju. Mnogi od nas živijo s tihim zavedanjem okoljskega propada, a izberejo pot ležerne sprijaznjenosti. A okoljevarstveno gibanje je vendarle generacijski fenomen, pozitivne zasluge zanj pa bi očitno dobili šele, če bi bili spočeti brezmadežno.
Hkrati smo preveč napihnjeni tudi zato, ker smo samovšečni. Očitno nam študentkam ni težko v življenju, če imamo pa lahko urejeno manikuro in mejkap, če imamo denar biti »uštimane bolj od kakšne zaposlene na uradu«. Obsedeni z našim življenjem na socialnih medijih smo vsi po vrsti plehki in zlagani. »Mladi res nimate kej drugega, kot da se slikate, pejte delat, marš.« Sploh ženski del mlade populacije je še veliko bolj kriv tega greha. Z izjemo feministk, seveda. Te so možačaste, neprivlačne zavaljene babure s pobarvanimi lasmi, ki svoj ponos izživljajo tako, da naderejo moške, če jim ti poskušajo odpreti vrata.
Pohlep: Včasih so si študenti sami služili žepnino in ni bilo teh problemov. Seveda si danes služimo za najemnino, pa za hrano, pa za stroške ogrevanja, pa za vedno višje skrite stroške študija, kot so 100-evrsko predpisano gradivo na pravu, dragi materiali na arhitekturi, 200 evrov za četrto opravljanje izpita ali pa 40-evrske ure šole vožnje. Vseeno smo pohlepni, sram nas bodi! Kar vse bi imeli, delamo pa ne dovolj. Stanovanjsko smo razvajeni, ker želimo živeti v mestu šolanja, potem nam pa ne ustrezajo mestne najemnine. Janševa vlada nam je med korono podarila dvakratni dodatek 150 evrov, hvaležni bi morali biti, ne pa da se pritožujemo, kako to ni pokrilo najemnine, ko smo mnogi izgubili službe in se selili nazaj domov. O jamranju nas poduči eden od komentatorjev: »Seveda so študentje, kdo drug bo. Tisti, ki hodijo v službo, nimajo časa sredi tedna do jutra viset zunaj, ker je treba zjutraj vstat, pa it na šiht, pijan ali z mačkom pa težko delaš. In ja, kot študent sem žural, seveda, ampak nisem jokal zraven, da nimam za jest.«
Pohota: Tale greh se razlaga kar sam. Še sreča torej, da se na žurih občasno delijo kondomi in da si Počivalšek želi tri milijone Slovencev do leta 2030.
Jeza: Radikalci smo, vandali in nebodigatreba. Na protestih polnimo ljubljanske ulice, da dobro delavno prebivalstvo zamuja v službe in se trole zlagajo ena za drugo kot domine. In še ta jeza ni zares naša, ampak smo menda samo zmanipulirani s strani različnih stričkov in tet iz ozadja. Takšni pač smo, naivni in neumni, zato pa odlična tarča populizma in zavajanja, odličen mehanizem in orodje javnega delanja težav. Komentator na RTV Slovenija pronicljivo spozna: »Srednje šole so učencem naložile, da se udeležijo shoda, da bodo pridobili ure ali točke za obvezne izbirne vsebine. Potem pa politiki delajo neumnosti na podlagi ‘pritiska javnosti’, ki ga sami sproducirajo. Farsa!«
Požrešnost: Jedli bi zastonj, še pili bi zastonj, za žurat imamo pa začuda še vedno dovolj denarja. Pod komentarji novic o menzah nas obvestijo, da bi bila hitra hrana na bone dovolj, »če bi znali jesti in jesti zmerno«. Sploh ne vemo, kaj pomeni biti lačen, zato se ne smemo oglašati. Tudi droge so očitno naša huda razvada. Fenomen avtonomne kulturne produkcije in heterogenega, sprejemajočega prostora za osmišljanje alternativ na Metelkovi in v bivši Avtonomni tovarni Rog ali na zdajšnjem Placu je pač samo zbirališče narkomanov in zastonjkarjev, nasilnih in ilegalnih, pogosto še imigrantov. »Če je scanje po zidu, drogiranje, kuhanje pasulja kulturna obogatitev, potem pa res … Sva s punco bila tam in kar sva videla, ni K od kulture.« »Itak gre na Metelkovi v glavnem za narkomane, ki so se iz koristoljubja razglasili za nevladnike ali ‘kulturnike’. Da lahko ob svojem ‘udejstvovanju’ lepo visijo na proračunu in zažirajo javne finance.«
Zavist: Ta greh si morda edini zasluži neironično obravnavo. Večina nas dejansko čuti zavist. Intervjuvani v raziskavi Mladina 2020 so izrazili mnenje, da so starejši v primerjavi z njimi privilegirani. Mladi imamo občutek, da nam je bila obljubljena brezskrbna mladost, ki je nismo prejeli. Ko govorimo s starši, ne znamo smiselno usklajevati njihove izkušnje z našo. Tudi če smo materialno v marsičem na boljšem, nas za vrati magisterija ali doktorata čaka eksistencialna groza. Na ramenih nosi ekonomsko negotovost, obe sta pokriti z enim plaščem in zgornja v rokah drži pripravljeno ponev. Če je generacija mojih staršev verjela, da po zapitem in upornem tunelu študija pride svetla luč usposobljenosti in zaposlitve, potem imamo danes bolj občutek, da sedimo v luknji. Pekel niso ljudje okoli nas, po Sartru, pekel je naša lastna glava, linearnost časa in aplikacija z novicami. Sociolog Ulrich Beck je situacijo primerjal z železniško postajo: z izobrazbo kupujemo karte, čeprav ne vemo, kdaj pride vlak, vlagamo finance in stiskamo zobe, hkrati pa ne vemo, ali bo naš nabor kart in kvalifikacij na koncu sploh ustrezen in ali bo vlak sploh prišel. Skoraj kot Slovenske železnice, torej.
Lenoba: Pa smo pri najočitnejšem. Nočemo si kuhati lastnih obrokov (ker imamo študijske obveznosti in delo, če tega, da sobe v študentskih domovih pogosto nimajo kuhinje, sploh ne omenjamo), nočemo delati dovolj za preživetje ob študiju (čeprav nas 33 odstotkov tekom študija dela za polni delovni čas), nočemo vstajati zgodaj in se voziti iz drugih krajev v mesto študija, nočemo na volitve, nočemo izza svojih računalnikov in igralnih konzol in pametnih telefonov. Včasih so baje hodili tri kilometre v šolo in potem popoldne tri ure letali po travniku. Mi ne znamo letati, mi se bolj vlečemo. Včasih bi bili študentje baje že zdavnaj na ulicah, zdaj pa se samo smilimo samim sebi in drug drugemu. »Madona, če bi bli naši dedki tako vzgojeni, bi se Nemcem vrgli na hrbet z vsemi štirimi v zrak, še preden bi padla prva bomba.« »Res so prezrti, toda krivi so si sami. Če bi imeli korajžo starejših generacij, se ne bi pustili tako ustrahovati in bi lahko naredili z dijaki takšen protest, da si potem tudi ta vlada ne bi več upala zapirat fakultet in šol. Toda ti študenti so manj korajžni in samo čakajo, ne vem, na kaj.« Zabušavamo, skratka.
Pregrizli smo se skozi vse smrtne grehe. Tombola! Slaba novica je, da gremo očitno v pekel. Dobra je, da nas je večina ateistov, tako da višje od vic itak ne bi prišli. Nebesa brezskrbnega družbenega moratorija, ki je študij, so vse, kar nam ostane.
Vseeno se imamo radi in občasno nismo sami ali osamljeni. Občasno sedimo na predragi ljubljanski kavi in se pritožujemo nad globalnim dogajanjem, beremo teoretike in si pošiljamo slike najboljših odlomkov, razvijamo nezdrave fascinacije z revolucijami v Južni Ameriki in Kurdistanu, skupaj pišemo transparente in hodimo na proteste. Občasno se poskušamo pretihotapiti v zaklenjene študentske domove, da bi jih polepili s plakati. Občasno pišemo jezne eseje.
Sedim v študentskem domu, skozi okno poslušam harmoniko in pijano prepevanje in si tudi sama želim slave subkultur in upora iz študentskega časa gospoda Radmiloviča. A hkrati je to moja družbena greznica, najlepša hvala, in kritizirati jo brez razumevanja je zločin brez možnosti pokore. Po glavi se mi suče stavek, ki sem ga včeraj slišala v Rožni dolini, ko sem hodila mimo dveh študentov na čik pavzi: »Upam, da se ne bo podjetje zlomlo ob naslednji ekonomski krizi, majkemi, ker delajo dobre rizle.« Precej primeren stavek se mi zdi. Svet gre v kurac, kriza je vseprisotna, in če se deremo, nas ne slišijo. Naj nam vsaj dobre rizle pustijo, no.
Kot bi rekel Harry Styles (to referenco bodo cenili le bralci in bralke z letnico rojstva v novem tisočletju), stop your crying, it’s a sign of the times. V duhu mladinske nekonstruktivnosti naj krivdo za naš neobstoj torej širokogrudno podelim: če smo se pomehkužili, je to zato, ker ste nas skuhali.
[1] Ker me sicer bolijo oči, si prisvajam pravico do manjših slovničnih popravkov.