Miklavž Komelj: Andrej Medved, učitelj nepovratne misli

Miklavž Komelj

Andrej Medved, učitelj nepovratne misli

Nekaj dni po smrti Andreja Medveda se je začela brutalna neizzvana agresija na Iran, deželo, katere duhovnost je Henry Corbin nekoč povezal z besedami »duhovno telo in nebeška zemlja«.

Zakaj sem Andreja Medveda sam pri sebi tako tesno povezoval s to deželo? Najbrž zaradi Tomaža Šalamuna, ki je nekoč dejal, da bi morali, če bi hoteli najti takega mistika, kot je on, iti nazaj do Perzije 13. stoletja.

Na kaj je mislil? Najbrž je prepoznal neko resonanco med poezijo Andreja Medveda in mistično poezijo perzijskih pesnikov. Ne bi mogli govoriti o podobnosti, pa vendar si predstavljam, kaj je imel v mislih. To, kako se kot učinek gostega, »arabesknega« tkanja ekstatičnih podob vzpostavi nekaj, kar je pred vsemi podobami, kako se kot učinek besednih labirintov vzpostavi nekaj, kar je pred vsemi besedami.

Medvedova poezija je do skrajnosti lirska, ampak obenem je tudi pripovedovanje; stkana je iz samih mikropripovedi, pogosto mikropravljic. Medved mi je nekoč pripovedoval, da je do svojega sedemnajstega leta bral samo pravljice. Nato je odkril Joyceov Finnegan’s Wake.

Če vzamemo v roke eno od njegovih številnih pesniških knjig, Razlagalec sanj, že naslov zveni kot naslov knjige kakšnega sufijskega pesnika. Ko pa knjigo odpremo, zagledamo prvi verz: »Beseda, ki se zlomi v usta[.]«

Neposredna povezava besede s telesom je nekaj, kar je bistveno tako za Medvedovo poezijo kot za njegovo mišljenje. Ta povezava pa se ne zgodi tako, da bi se beseda utelesila; beseda se s telesom poveže preko lastnega zloma. Beseda se zlomi – in s tem ustvari resonančno praznino v telesu. Usta so zlomljena beseda. Ta zlom besedi podari telesnost – ampak ta telesnost je praznina v telesu.

Beseda se zlomi, ampak ta zlom ni nekaj, kar bi ji bilo zunanje; zlomi se, da sploh lahko vznikne. Zlom besede je posledica skrajnih napetosti v sami besedi. To je tisto, kar lahko doživimo kot mistično. Da se to zgodi, ni treba zganjati nobenega misticizma. Misticizem je že ponarejena mistika. V odnosu do mišljenja je tisto, kar lahko doživimo kot zares mistično, samo posledica skrajnih napetosti v mišljenju, ki so prignane do skrajnosti.

Po smrti je Andreju Medvedu njegova družina v osmrtnico napisala sintagmo pesnik in filozof. Bil je še marsikaj drugega, umetnostni zgodovinar in kritik, v nekem obdobju eden najpomembnejših jugoslovanskih galeristov, pomemben prevajalec … A sam se je videl kot pesnika in filozofa; vse drugo je bilo že vključeno v to.

In razmerje med poezijo in filozofijo je dojemal kot kontinuum.

Ena od pesmi v njegovi knjigi Ekloge se začne tako:

Mobilizacija jezikov, iz

davnine, fotografirana temà v gozdovih; kot

skrajna meja, kot krhka, nepovratna misel, v strmoglavljanju,

v spreminjanju pomena. […]

Mobilizacija jezikov, ki jo izvaja njegova poezija, je povezana z nepovratno mislijo.

Andrej Medved je bil učitelj nepovratne misli.

Ti njegovi verzi me spomnijo na besede iz pesmi Koče Popovića o moderni misli, ki se koti na sredi poti.

Ampak Andreju Medvedu ni šlo za modernost; jeziki, ki so mobilizirani, so jeziki iz davnine. Dejansko je bilo v njem nekaj davnega. Zanj so vsi časi obstajali hkrati. Ko sem ga poslušal govoriti o umetnosti, sem dobil občutek, da je zanj vse sočasno, 30.000 let stare poslikave v Chauvetovi jami in sodobna umetnost.

To, da so vsi časi hkrati, je lahko deklarativno reči. Taka deklarativna izjava ne pomeni še ničesar. Ampak Medved je to sočasnost vzpostavljal na ravni svojih pesniških postopkov, ko je povezoval konkretne podobe iz med seboj oddaljenih prostorov in časov v isti prostorsko-časovni kontinuum.

Labirinte njegovih pesniških knjig bi lahko primerjal z laboratorijskim pospeševalnikom, ki omogoča, da opazujemo obnašanje kvantnih delcev semantične materije, da bi tisto, kar se prikazuje kot izvor, vzpostavili kot rezultat.

Medvedove pesmi nikoli niso deklarativno »filozofske«, Medved v njih ne operira s koncepti, ampak s čutnonazornimi podobami – tudi abstraktni pojmi v njegovih pesmih vedno nastopajo kot čutnonazorne podobe –, ampak njegova poezija ima vedno spoznavno vrednost.

Vzemimo knjigo, ki je med njegovimi pesniškimi knjigami najtežja, Buchenwald. To knjigo uvede moto iz Heideggerjeve Poljske poti. Že s to gesto Medved naredi neko nezaslišano konfrontacijo – nezaslišano, ker v odnosu do Heideggerja ni obsojajoča, čeprav ga sooči s tistimi strahotami, ki so resnica tiste ideologije, s katero se je v nekem hipu povezal. Medved ne obsoja, ampak samo konfrontira, da bi razumel, v kakšnem razmerju je tradicija nemške in evropske kulture do največjih pošastnosti 20. stoletja. Kot je znano, je bil sredi nacističnega taborišča Buchenwald zaščiten star hrast, pod katerim je nekoč meditiral Goethe. O tem je napisal pretresljivo pesem Lojze Krakar, ki je bil tam taboriščnik. Medved pa v svoji pesniški zbirki to konfrontacijo vzpostavlja v konceptualnem smislu. Strahot nacizma ne vidi kot preprostega zanikanja evropske kulture, ampak kot konsekvenco nekaterih postavk, ki so v tej kulturi sprejete kot temeljne postavke smisla, ki potrebuje smrt, da ohranja »red stvari«, kar se povezuje z »misterijem žrtvovanja«, upanjem na »novo rojstvo« itd. Medved teh pojmov ne komentira, ampak jih konfrontira s podobami masovnega uničevanja ljudi na način, ki vzbuja nelagodje in grozo ravno zaradi lepote, ki jo izžarevajo ti verzi – ampak v tej konfrontaciji je radikalno problematizirano tudi »naseljevanje sveta z lepoto«. Navajam samo eno pesem iz te knjige:

Kot najneznatnejše usmiljenje

mogočnika, ki z igro pravnomočja, z zakóni

razdeli, s smrtjo ohranja red stvari, z gostoto sanj, z

razumom škratov in vilinskih bitij,

in naseljuje svet z lepoto. Podobno, z jasnostjo

in manj kot svet se zavrti, pod krila, in brez moči iztrga

list z drevesa, ki govori o

šibkosti; brez vzroka zrase v strah, ki

napolnjuje posteljo v luninem sijaju, z ogljem in

osupljivo krinko čez oči, z zavajanjem o sončnih pegah, s

poslušanjem srca izkleše sporočilo, ki ga odreši

dvomov in laži o novem rojstvu.

Medved si je vse življenje prizadeval iznajti nov odnos do simbolnega, ki bi se osvobodil vseh laži in ujetosti. Zato je tako ljubil Artaudov krik. Konceptualno se je navezoval zlasti na poststrukturalizem, ampak tudi poststrukturalizem je bil zanj eden od materialov, ki jih je konfrontiral z drugimi materiali. Njegova morda najbolj enigmatična filozofska knjiga je naslovljena Nek/i tekst. Pri tem naslovu je to, kar beremo kot črko i, obenem graf ali simbol, antropomorfna forma. Tako Medved alfabet od znotraj transformira v napetost med alfabetom in piktogramom. In hoče derridajevsko ukiniti »logični in falični centrizem zahodnega mišljenja«.

Nek/i tekst. Tak naslov bi dali lahko celotnemu njegovemu opusu. /…/