Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Matej Bogataj: Ko z užitkom rečeš še

Sodobnost / Uncategorized  / Matej Bogataj: Ko z užitkom rečeš še

Matej Bogataj: Ko z užitkom rečeš še

Matej Bogataj

Ko z užitkom rečeš še

Simona Semenič: to jabolko, zlato. Režija Primož Ekart, koprodukcija Cankarjev dom, SNG Drama Ljubljana in Zavod Imaginarni. Ogled decembra v Cankarjevem domu.

 

Semenič je – med domačimi nagrajevanimi in pogosto uprizarjanimi avtorji, velja za oba spola – naredila enega večjih premikov v dramski pisavi, pravzaprav je tista, ki je ob avtorjih, pretežno z nemškega govornega področja, kot so na primer Ulrike Syha, Ronald Schimmelpfennig ali recimo Handke v narativni, skoraj ‘epski’ igri Še vedno vihar, če omenimo samo nekaj uprizorjenih in tako tudi pri nas bolj poznanih, formalno razgradila prejšnjo prevladujočo dramsko formo. Opustila je formalne prijeme tako poetične kot eksistencialistične drame ter se odmaknila od ‘žanrske’ pisave po angloameriškem vzoru, ki izhaja pretežno iz čehovljanske realistične tradicije. V igrah Simone Semenič, bolj ali manj dosledno spisanih brez velikih začetnic in brez interpunkcije, brez ločil, je tako prisotna narativnost; gre za kolaže govorov in samogovorov, ki se pogosto ne zmenijo za kronologijo in postavljajo pred nas dogajanje v živo ter pri tem preskakujejo čase in dogajalne prostore. Recimo v tisoč devetsto enainosemdeset je takšna cezura med časom iz naslova in današnjim v prepoznavnem okolju, v Ajdovščini, sploh glavni oblikovni postopek, ki naj pokaže socialno in ekonomsko devastacijo okolja z nekdaj obetavno predelovalno industrijo, tovarno pohištva in obvezno kasarno ter iniciacijskimi rituali v hramu armade; za trupla, ki se v igri pojavijo, kot žrtev prometne nesreče ali lastnega obupa, lahko špekuliramo, da so pravzaprav kadavri nekdaj cvetoče vraščenosti gospodarstva v lokalno okolje. Če so se v začetku osemdesetih okoličani zaposlovali v tem okolju, zdaj delujejo izven, na drugi strani meje, ki je ni več – kot obiralci jagod, kot sodniki na mednarodnih sodišči, raztepli so se po svetu ali pa obtičali doma, obupani in brezposelni – ker dela doma in v okolici ni več. Vse menda zaradi očiščevalnih zakonitosti trga in globalizacije, na katere se sklicujejo tisti, ki si obetajo finančno in naložbeno orati na tem polju brez kontrole in omejitev.

Vendar angažma Semenič ne išče (več) samo v tej smeri, temveč se predvsem v predlogah za lastne monodramske oziroma performativne solo nastope, ki so izšli v knjigi me slišiš?, zavzema tudi za spremembo našega odnosa do epilepsije, enostarševskih družin ali prekarnosti, torej do tistega, kar jo kot avtorico in socialno najbolj zaznamuje. V zadnjem času je tako v ospredju njenega zanimanja zagaten odnos do seksualnosti in odnosi med spoloma, kar je tudi sicer v debatah nekako v zraku, in to včasih v precej zaostrenih oblikah, in igra to jabolko, zlato odpira tisto, kar je morda še bolj v ospredju njenega zadnjega, zaenkrat samo provizorično, v gledališču filmsko projiciranega besedila jerebika, štrudelj in še kaj: tam se na veliki šmaren okoli vaške krčme zbirajo sicer polno zaposleni in malo tudi zaskrbljeni pripadniki obeh praznovalnih taborov, tisti, ki se pripravljajo na obisk visokega cerkvenega dostojanstvenika, in tisti, ki za svojo sveto dolžnost čutijo, da ponudijo vzporedno in konkurenčno proslavo, takšno ob iz prstov izsesanem in nekako izsiljenem sočasnem dnevu graničarjev. Vendar v ospredju ni samo ideološka ekskluzivnost obojih, njihov strah, kako bodo izpadli pred uglednimi gosti; pri obeh, ki sta sploh iz njihove vasi in sta uspela vsak znotraj svoje hierarhije, eden znotraj cerkvene in drugi znotraj partijske, se navkljub ideološki konfrontaciji dogajajo tudi bolj vsakdanje in bolj družbeno tvorne stvari: namreč živahna erotika v vseh oblikah in navzkrižno, brez reda, nepredvidljivo. Masturbacija prekinja opravila, ki spominjajo na tista iz ljudskih iger, recimo zavijanje in peko štrudlja, vaščani se živahno obiskujejo in onegavijo, če ne ravno na ta veseli dan, pa sicer ali enkrat prej, in te retrospektive so vraščene in položene med samo dogajanje. Ne glede na to, kateremu taboru naj bi kdo pripadal, ne glede na to, na katero proslavo in praznovanje ga vabijo, vsi so podtalno in erotično prepleteni, med spoloma in znotraj istega, ali pa sami s sabo. Da vzdušje bolj potegne na tisto iz sočasnega italijanskega filma, poskrbijo nadrealne, fantastične prekinitve, na primer nuna na kolesu, ki vsem pobere sapo in slino in presije dogajanje s fantastičnim, ali pa skoraj dobeseden filmski citat, ko se na drevesu simpatični starejši lokalni potrebnež dere: »Jes čem met’ eno babo,« a ga potem z visoke preže ne reši nuna, temveč telebne na (trdna) tla in se polomi.

Igra to jabolko, zlato je nastala pred jerebiko, študljem in še čem, obe pa kažeta isti premik avtoričinega zanimanja. To je napol politično razumevanje spola in vloge spolnosti, ki je tokrat družbeno konstitutivna, saj se vaščani pri izbiri partnerjev – in nekateri teh so kar precej prepovedani ali vsaj javno nesprejemljivi, recimo trije ljubimci lokalne radodajke, ki jih ta seveda veselo zlorablja za nakupe na drugi, takrat še bogatejši in bolj založeni strani meje – ne ozirajo na siceršnje zapovedane delitve (pri tem je Semenič originalna, v slovenski prozi, na primer pri Berti Bojetu Boeta v romanih Filio ni doma ali Ptičja hiša je eros vedno destruktiven, za posameznika in za celotno skupnost, privlačnost ruši obstoječe odnose, vendar sta tam družbena represija in nadzor tako prisotna in popolna, da kaznujeta ali celo izločita kršilce).

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar