Lučka Neža Peterlin
Jagnje
Prolog: Kobilice
Skoraj popolnoma podrta majhna kamnita cerkev. Okoli nje valovita pokrajina, tla so ožgana od sonca, zemlja je groba in rdeča, iglavci temno zeleni, skoraj črni.
Po travi, po ostankih cerkve, po iglavcih,
povsod,
povsod skačejo velike rumene kobilice.
Zrak je vroč in suh. Pod krošnjo širokega nizkega borovca se skriva petintrideset ovc.
Od daleč se ne vidi nobene, opaziti je mogoče le majhno zaplato puhastega kožuha jagnjeta, ki se ni znalo dovolj dobro skriti.
Razen njih tam že dolgo ni bilo nikogar.
/…/
Srna 2
Zasneženo decembrsko jutro. Toplo oblečena in obuta v gojzarje sedim na zdelanem kavču v majhni zeliščni sobi. Pred njim stoji nizka lesena mizica s kvačkanim prtom, na tem je vaza in v njej ena sama vrtnica. To je edina sveža rastlina v sobi. MEDINA je vztrajala, da se mi ob vstopu v njeno hišico ni treba sezut. Ampak v podplatih je bilo očitno ujetega nekaj snega, ki se zdaj tali v majhno lužico okoli mojih čevljev. Soba je precej temna, razen sojev bele svetlobe, ki v nežnih pridušenih tonih prihajajo izza skoraj prosojnih zaves, ki zakrivajo majhna okna. Stene so prekrite s kredencami in policami, na katerih so kozarčki, napolnjeni s posušenimi zeliščnimi mešanicami. Na vsakem je rumena nalepka, na kateri s komaj berljivo pisavo piše, kaj je v kozarčku. Od ene do druge stene so napete vrvi, na katerih se v šopkih sušijo cvetlice in zelišča. Strop je že tako precej nizek, zato se je treba sklanjat in pazit, da se ne zaletiš v vrvi, ko se prebijaš do kavča.
Medina iz kuhinje prinese skodelici čaja. Oblečena je v belo usnjeno jakno, bele oprijete kavbojke in bele škornje z visokimi petami v slogu šestdesetih. S svojo belo trajno in modrimi očmi je videti kot ostarela članica Abbe. Njen videz skazi edino mavec na desni roki. Zato sem danes tu, ker mi je mama rekla, da moram njeni prijateljici pomagat skopat gredico.
Medina je zeliščarka. Ko sem se včasih z njo sprehajala po vrtu ali po travnikih, je vedno našla najrazličnejše rastline, takšne, s katerimi se lahko omamiš, in takšne, ki naj bi ozdravile vsako bolezen tega sveta.
Danes jo vidim prvič, odkar je umrla njena hči. To se je zgodilo pred petimi leti.
MEDINA: Tistole tamle je ajda, ki je dobra za ožilje. Svetlin dela čudeže za kožo, veliki rman se uporablja za zdravljenje notranjih organov, zlata rozga pa za spanje. Če želiš zares globoko spanje, pa popij poparek črne detelje. Šentjanževka je dobra proti depresiji, volnati čišljak tudi, ampak če si noseča, ti bo hkrati izmaličil fetus.
Ob meni je stolp knjig o zdravilnih rastlinah in polica z miniaturnimi tinkturami timijana in v žganje namočenega gloga. Tudi na mizi je kartonasta škatla s stekleničkami in kozarci različnih velikosti.
Povohaj – to je slezenovec. Ena epruvetka bo pomagala pri fokusu, če spiješ eno in pol… no, raje ne spit več kot eno.
Enega za drugim odpira čudežne kozarce.
Tole zgleda kot čemaž, ampak je jesenski podlesek in je dober za zastrupitev, ki se odvije v dveh fazah. Od 24 do 72 ur po zastrupitvi se pojavijo okvare srca, jeter, ledvic, trebušne slinavke in pljuč. Pri žrtvah, ki preživijo prvo fazo zastrupitve, se po štirih do petih dneh zaradi zavrtosti kostnega mozga zmanjša število belih krvnih celic in število ploščic, zato se poveča nevarnost za okužbe in krvavitve. Po dveh do treh tednih žrtvi izpadejo še lasje.
Medina je s hčerko živela v hiši, polni rož in z dvema zeliščnima in cvetličnima vrtovoma na rodovitni prsti, visoko v gorah, z razgledom na dolino s turkizno reko. Gojili sta tudi srne, meni najljubši del njune posesti. Ko sem bila majhna, sem vsako leto prišla pogledat mladičke.
Potem ko je hči umrla, je Medina posolila vrtove in srne izpustila v gozd.
Nad kavčem visi velik laično naslikan portret pokojne hčerke. Njena podoba je točno nad menoj. Medinin pogled ves čas prehaja med mojimi in njenimi očmi. Kot da bi se pogovarjala z obema. Obrnem se tako, da lahko pogledam portret, ker ne vem, kako drugače načet temo njene smrti. Nisem prepričana, ali je primerno izreči sožalje glede na to, da je od tega minilo že pet let, in glede na to, da je takrat nisem poklicala in nisem bila na pogrebu. Verjetno zato, ker sem bila stara deset let, in ko si star deset let, se ne ukvarjaš s smrtjo bežnih znancev. Ampak zdaj pogledam portret in upam, da bo ona povedala kaj o njej, da nad mano ne bo več tega težkega oblaka neizrečenega.
Zdaj obe gledava le v portret.
Jaz sem jo našla. Čutila sem, kam je šla, globoko v gozd. Visela je na jelki, kot novoletni okrasek.
Ne vem, kako se odzvati.
A greva zdaj?
Odideva ven, na zasneženo zaplato vrta. Pokaže mi, kje naj začnem kopati. Vzamem lopato in z njo odrivam napol zamrznjeno zemljo, dokler mi z gesto ne nakaže, naj neham. Dovolj globoko je. Medina iz plastične vrečke vzame kosme porumenele neobdelane volne, jih vrže v luknjo, prelije s kemičnim gnojilom in posuje s semeni bele čmerike.
Volna od zadnje ovce, ki sva jo skupaj strigli.
Tišina.
Luknjo prekrijem z zemljo. Nekaj časa v tišini stojiva in gledava to zmes snega in prsti, kot da sva na pokopališču. Potem Medina najin grob prekrije z izolativno plastično odejo. Spet začenja snežit. Nisem več razgreta od kopanja in vedno bolj me zebe. Midve pa kar stojiva tam.
Tišina.
Tišina.
Tišina.
Na robu vrta se pojavi srna.
Potem še ena.
In še ena.
Košuta z dvema mladičkoma.
Čisto počasi in nežno začne košuta grizljat lišaje, ki se razraščajo po preprostih lesenih robovih gredic.
Mladička jo pričneta posnemat in nerodno ližeta lišaje.
Bele pike na njunih rjavih kožuhih se mešajo s snežinkami, ki jima mehko padajo na hrbta.
Gledava jih.
Medina gre potiho do vrtne ute in iz nje vzame revolver.
Z eno hitro potezo iztegne roko in trikrat ustreli. Srne popadajo na tla.
Ne uspe mi zadržati hlipanja. Medina me pomilujoče pogleda.
Veš, vsakič ko ustreliš, je, kot bi se srečal z bogom.
V sicer utrujenih očeh se ji prvič med najinim srečanjem za delček sekunde nekaj zablešči.
Ne morem več ostati tam.
Ne da bi se poslovila, odidem.
Za nekaj sekund se ustavim pri srnah. S tal hitro poberem smrekov vršiček, pomažem z njim po strelni rani in ga položim v usta košute.
Nadaljujem v gozd. Najprej hodim, potem tečem.
Tečem, dokler ne morem več. Sesedem se na posušeno listje in lovim sapo.
Lovim sapo in vedno temneje je zunaj.
Lovim sapo in ne morem nehat mislit na srne.
Lovim sapo in opazim, da sedim med mladikami čemaža.
Lovim sapo in mladike se mi kot majhne kače ovijajo okoli gležnjev.
Lovim sapo.