Kairo I
Terasa mošeje je obdana s kamnito
ograjo. Ograja je rjavo rumena,
namesto oken line. Skozi eno od njih
vidim deklico. Na sosednji terasi.
Pod milim nebom se sprehaja. Njeni koraki
so neslišni, duši jih preproga s cvetličnim
vzorcem. Tudi njena obleka ima cvetlični
vzorec. Deklica se tu in tam uleže na tla
in takrat jo komajda ločim od preproge.
Zato pa ves čas slišim, kako veni cvetje
pod njenimi ozkimi boki, slišim
dekličin molk, slišim kovinski zvok
njenih drobnih prstov, slišim cvileče ihtenje
njenega drobnega srca, na katerega dežuje
vsa surovost tega sveta.
Kairo II
Deček sedi na dvorišču mošeje.
Po turško, z golimi nogami.
Knjiga, ki jo drži na kolenih,
je pretežka zanj.
Njemu nasproti sedi učitelj:
koža iz pergamenta,
glas iz granita.
Deček ponavlja za njim,
sprva lahkotno, nato pa vse
teže: besede, goste in lepljive
kot dateljni, mu nočejo več z
jezika. Sončni žarek prebode
njegova stopala. Tišina leže
nanj in ga zasuje z vso svojo težo.