Milenca se je smehljala in se vrtela v rožnatem krilu. Tanko blago jo je božalo po topli koži in mehak, slankast zrak, gost od zgodnjega večera, jo je podpiral, ko se je z dolgo paličico nagibala daleč čez kamniti pomol. Rahlo je dišalo po algah in morskem rastlinju, gladina je bila mirna in prosojna, zahajajoče sonce je razprostiralo rubinasto vlečko, kot bi bila odsev obleke, ki jo je dobila od tete Silve za večerno slovesnost. Levo zapestje ji je nekoliko preohlapno oklepal srebrn obroček s petimi koralami, vdelanimi v male rozete. Skozi prozorno vodo so se svetili beli kamni, nekateri so bili večji in ploščati, na robovih zelenkasto obraščeni. Tu in tam se je rdeče posvetilo, kot bi pod trdo gmoto živo migotalo ali bi nemirni prsti prebirali stišane usedline. S privzdignjene terase počitniške hiše je slišala ženske glasove, sapa je prinesla lenoben dim cigarete, dedi je čakal pod murvo, da se ritual priprav na večerni dogodek konča.
Teta Silva in njena sestra, Milenina babica, sta bili spet pozni. Pomerjanje, preoblačenje, česanje, vse je zahtevalo čas. Teta je prinesla svoje stvari v dveh velikih kovčkih iz rdečega usnja in manjši torbi z ogledalcem. S seboj je imela platnen senčnik, ki ga poleg slamnika s širokimi krajci ni nosila samo, kadar so šli na kopanje ali s čolnom v sosednji zaliv, ampak tudi na sprehodih ob obali in po starih korčulskih ulicah. Vse njene stvari so imele poseben, drugačen in neobičajen vonj, ki je napolnil vsak prostor, v katerega je vstopila. Jutranje halje so bile udobne in mehke, dopoldanske tunike so krasili rožasti vzorci, široke hlače je nosila s tankimi bluzami. Večerne obleke pa so bile nekaj čisto posebnega, skrivale so vsemogoče zvijače, ki ji je Milenca radovedno odkrivala. Gladka linija dolge dekoltirane toalete ni bila prekinjena s pasom, ampak se je elastičen trak s sponko skrival na notranji strani, krilo je imelo na spodnjem robu v podlogi male uteži, ki so ohranjale brezhibno črto, v višini prsi pa so bile pod blagom vatirane stožčaste ploščice, ki so podpirale linijo in zakrivale bradavičke. Milenco je kot svetloba nočne metulje mamil zaobljeni zvok pod tetinimi prsti, ko je iz žametne šatulje izbirala pravi par uhanov k barvi obleke. Gledala jo je, kako si je drobne pege na rokah drgnila z limono, da so pobledele, in tudi sama se je mazala z lupino, da bi jo posnemala. Opazovala jo je, kako s toaletne mizice jemlje majhne čopiče za veke, kako vrti spiralaste krtačke s črnilom za trepalnice, kako opraši puhasto gobico v pudrnici in čez ustnice potegne črtalo s poševno konico. Včasih je na skrivaj pomerjala njene zapestnice. Ta z rdečimi kamenčki v srebrnem obročku ji je bila še posebej všeč. Na njej je bilo nekaj skrivnostnega, daljnega, dražljivo zastrtega, bila je kot nit, ki bi jo lahko pripeljala v neznane prostore. Privlačilo in hkrati plašilo jo je tetino zadržano, največkrat celo nedostopno vedenje. Včasih jo je slišala iz kopalnice, kako glasno in s poudarki govori v nemščini, kot bi nastopala v gledališču.
S suho trstiko je bezala v vodo. S pomola je hotela doseči najbližji ploščat kamen, da bi pokukala podenj, ali vsaj morsko vetrnico, da bi podrezala med njene škrlatne tipalke, ki so utripale, valovale in se odpirale kot rdeče rože v šopkih, o katerih je bežno slišala govoriti sestri pri jutranjih kavah. Kurt Heller je bilo ime, ki ga je večkrat ujela, Heller, Heller … Je bil Kurt Heller tisti, ki se je odpravljal v Argentino? Sestri sta bili včasih tako zatopljeni v pogovor, da je nista opazili, teta Silva ji je kazala hrbet in babica je bila na pol obrnjena k njej … Ernst in Heller sta bila sošolca na Kunstgewerbeschule. Ko sem pospravljala Ernstove stvari, sem našla pismo, je rekla teta Silva. Vedno bi morali biti pripravljeni, da nas jutri morda ne bo več, da jutri ne bomo več stopili v svoje čevlje, si zavezali kravate, vrgli čez rame površnika in si nadeli klobuka. In da bodo za nami ostali predmeti in napol prebrane zgodbe, zabeležke v koledarju, ki ga še nismo zavrgli ali smo ga lahkomiselno shranili iz sentimentalne nagnjenosti do nekega časa, minulega časa. Ernst se je še z nekom iz galerije peljal na avkcijsko cenitev v Zürich. Mudilo se je, šla sta ponoči, v snegu. Ograja mostu je bila že dolgo poškodovana, saj veš, kako so popravljali škodo, najprej funkcionalne dele, če si se lahko peljal, je bilo v redu. Po vojni se še veliko let nikomur ni zdelo, da bi nezavarovani most predstavljal kakšno pretirano nevarnost. Še danes ne vem, ali je kdo potrdil pristnost tistega Rembrandta. Ampak našla sem zaznamek v Ernstovem starem notesniku, drug zaznamek, iz leta 47. 13. januar, Heller, uprava. Lahko si misliš … Šel je tja in nekaj povedal. Pa saj takrat ti Heller še ni …, je rekla babica, a že naslednji hip ujela Milenčin pogled, utihnila, obstala s skodelico na pol poti do ustnic in polglasno, kot bi želela pokriti izrečeno, rekla, Das Kind ist da. Das Kind, das Kind, o kako je sovražila to besedo, kako je bila jezna, da sta izrabljali jezik, ki ga ni razumela, kar kipela je od razdraženosti, kot bi jo v nabrekle blazinice prstov zbadale ostre bodice morskih ježkov. Dedi je ni nikoli tako klical, dedi ni imel skrivnosti, od katerih bi jo odvračal, on ji ni branil in odtegoval vedenja, vsaj njej se je zdelo, da ne. /…/