Jože Volfand: Veronikina nagrada v knjižnem knežjem mestu

Jože Volfand

Veronikina nagrada v knjižnem knežjem mestu

Ni prav veliko mest v Evropi, ki podeljujejo nagrado za poezijo. So velika, kot so Barcelona, Madrid, Vroclav, Firence in še katero, med manjšimi portugalska Mafra in zagotovo še katero, vendar jih je težko izbrskati. A za Celje se ve, da je med evropskimi mesti, ki že od leta 1997 podeljuje Veronikino nagrado za poezijo. Prestižno nagrado po ugledu in zaželeno po materialni vrednosti, kar je in ni pomembno. Letos jo bo Celje podelilo tridesetič.

Najprej sem zamisel za Veronikino nagrado preveril pri nestorju slovenskega pesništva. Cirila Zlobca sem večkrat srečal kot urednik na Delu – prihajal je na Književne liste k Titu Vidmarju, v nadstropje s kulturno redakcijo, kjer so me postavili za urednika leta 1980. Seveda je Zlobec idejo podprl. Vedel sem, da brez podpore Evalda Flisarja, takratnega predsednika Društva slovenskih pisateljev, ne bo šlo. Zamisel se mu je zdela odlična in z veseljem mi je pomagal tudi z nasveti. Premišljeno sem si zamislil prvo Veronikino žirijo: vanjo sem povabil Vena Tauferja kot predstavnika modernizma in oporečnega kulturnega delavca, iz mlajše generacije pa vzhajajočega esejista in kritika Matevža Kosa. Novinarska konferenca v Društvu slovenskih pisateljev je zazvenela kot prvovrstni nacionalni kulturni dogodek in deležna je bila izjemne medijske naklonjenosti.

Ciril Zlobec je orisal značilnosti izbrane kakovostne poezije, ki so segale »od intelektualno zahtevnega upesnikovanja do samoironičnega pesnjenja na visoki ubesedovanjski ravni, od zaljubljenosti v krajino do urbanega popotovanja po pevskih avenijah …« (Dnevnik, 1. avgust 1997).

S prvo nagrado smo segli kar visoko, saj je bila vredna 3000 nemških mark, Radenska pa je lavreatu dodala še tedensko bivanje v zdravilišču za dve osebi. Takrat ni manjkalo sponzorjev. Veronikini nagradi so popihali na dušo z vseh strani. Kultura, literatura, poezija, te sestre duhovne moči slovenskega naroda so še visoko sijale na nebu moje dežele na sončni strani Alp.

In Celje? Mesto se seveda zaveda svojih korenin, zgodovine, tradicije, knežje identitete. Iz zgodovinskega spomina, sem takrat dejal na podelitvi, »ne sme uiti dejstvo, da je bil knežji dvor v Celju že v 15. stoletju najpomembnejše središče humanizma in renesanse v tem prostoru. Toda od spominov se ne da živeti in samo še nekaj dni nas loči od novega tisočletja. Zato je današnja razglasitev pesniške zbirke leta kot nacionalni kulturni dogodek samo potrditev, da Celje želi ostati v glavnih kolesnicah v državi. Tisti, ki v kulturi, v politiki ali na oblasti mislijo, da je vse zunaj državnega središča samo obrobje in drobiž za igro, se bodo morali sčasoma pogledati v ogledalo. Slovenija potrebuje policentrični razvoj, zlasti kulturni, in veliko živahnih kulturnih središč, kot je Celje. Slovenija potrebuje več pristne skrbi za usodo slovenskega jezika, za izvirno literaturo in za moderno slovenstvo v Evropi, če želi biti in obstati v evropskem vrtincu prihodnosti. Poleg tega pa je zdaj, ko marsikomu ni lahko zaradi surovosti trga in socialnih razlik, pravšnji čas za poezijo, ki je kruh iz posebnega testa.«

Saj, poezija je bila vselej kruh iz posebnega testa.

Nagrada kot del decentralizacije kulture

Rojstva Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta pa v Sloveniji niso spremljali samo ubrani glasovi. Nenavadno bi bilo, če bi bilo tako, a kakofoničnih odtenkov vendarle skorajda ni bilo. Po prvi podelitvi je celjski Novi tednik natisnil anketo s pesnicami in pesniki. Vinko Möderndorfer, po rodu Celjan, je o tej nagradi mislil seveda vse najboljše: »Pomeni promocijo za Celje in celjsko kulturo. Veronikina nagrada ne bo vplivala na poezijo, ker bodo najbrž pesniki še naprej pesnili tako, kot mislijo, da je prav. Če velja, da nagrade ne vplivajo na umetnost, to velja predvsem za pesnike, ki pišejo iz nekega notranjega vzgiba. Tako da se v pesništvu najbrž ne bo nič spremenilo.« Razumljivo.

Nagrado je povsem drugače začutil prvi lavreat, Iztok Osojnik, ki je nagrado prejel za zbirko Razglednice za Darjo. Zanj, tako je dejal, je to svetovna nagrada. »V Veronikini nagradi, ki sem jo dobil,« je odgovoril novinarki Biserki Neuholt, »se zame prepleta cel kup stvari. Moja osebna zgodba, ker sem nagrado dobil za knjigo, ki opeva moj odnos z Darjo, včasih celjsko gledališko igralko. Skozi njo in kot razumnik sem spoznaval Celje in zgodbo, ki se v njem skriva. Na Celje sem začel gledati kot na nekakšno južnoameriško prestolnico, v kateri človek spoznava neke mitske zgodbe, in ta točka v tem sotočju je postala zame skrivnostna priložnost, da premislim sebe, zgodovino svojega naroda, svoje države. Ta nagrada mi pomeni več kot samo neko materialno dobrino, to je zame svetovna nagrada.«

»Najlepše je to, da se nagrada podeljuje zunaj Ljubljane,« je Milan Dekleva meril v sredo tarče, »kar pomeni, da se poezija širi tudi v druge predele Slovenije. Nagrada verjetno ne bo spodbudila mladih pesnikov, lepo pa bi bilo, če bi zbudila stare pesnike in povečala zanimanje ljudi za poezijo, ki se ji posveča premalo pozornosti. Kajti pesništvo le daje identiteto slovenskemu narodu in jo hkrati utrjuje.« Tudi Tone Kuntner je na prvo mesto postavil razsrediščenje države: »Vesel sem te nagrade, saj pomeni decentralizacijo slovenske kulture, poleg tega pa je poezija osamljena deklica in dobro je, da se nanjo včasih spomnimo.« Podobno je razmišljal Aleš Debeljak: »Veronikina nagrada razširja središča kulturne ustvarjalnosti in omogoča, da se pesniška beseda ceni še kje drugje kot samo v Ljubljani.« Zelo realistično je pospremil Veronikino nagrado Tone Pavček: »Ena nagrada več za slovensko poezijo, ki je tako bogata, različna, ne bo škodila. Po svetu in pri nas ugaša zanimanje za poezijo in lepo je, da se ljudi na ta način spodbudi za življenje z besedo in s pesmijo, kajti s to smo pravzaprav postavili svojo državo. Nagrada v Celju predstavlja porazdelitev plamena pesniške ustvarjalnosti po celi Sloveniji. Toda da bi nagrada imela več zvena, je potrebno tudi več cvenka, morala bi konkurirati nagradam, ki že obstajajo.«

Precej drugače od vseh anketiranih je presojala Bina Štampe Žmavc: »Glede nagrad sem skeptična, ker so zelo subjektivne in pogosto nimajo ničesar opraviti s kvaliteto. V Sloveniji imamo že preveč nagrad, poleg tega pa je tudi literarna kritika odpovedala. Vprašanje je, kako se bo Veronikina nagrada razvijala naprej in kakšni bodo kriteriji v naslednji komisiji.«

Prva podelitev, leta 1997, si je zaslužila v regionalnem Novem tedniku celo stran. Kar se v prvih letih podeljevanja nagrade ni zgodilo redko. Tudi Večer je širokogrudno odprl strani veroniki. Ne samo na straneh rubrike Kultura in šolstvo. V petek, 8. avgusta 1997, je na vrhu prve strani kot najbolj udarna novica spisala zgodovino časnikove naklonjenosti poeziji fotografija, na kateri nasmejani klepetajo lavreat Iztok Osojnik, Mila Kačič, Jože Volfand in Tone Pavček. Tako visoko se v mediju veronika ni nikdar več povzpela. Toda. Ervin Fritz, dobitnik 10. Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta za Ogrlico iz rad, je dobil svoj Portret tedna v Sobotni prilogi 2. septembra 2006. Avtor Igor Bratož. Rubrika Portret tedna se je sicer poetom in kulturnikom raje izognila. Morda je Fritz prepričal s svojim angažiranim humanizmom.

/…/