Ljubljana: Mladinska knjiga (Nova slovenska knjiga), 2016.
Pitbul v naslovu je kar umesten: malo je namreč knjig (na slovenski sceni pa še toliko manj), ki bralcu že kar na začetku skočijo v glavo: Pitbul Jiřija Bezlaja je šokanten tako vsebinsko kot stilistično. Divja in surova pripoved, postavljena v sedanjo vsakdanjost, se začne z gimnazijko, ki gre na podstrešje delat samomor: obešenju je sklenila dati »erotično obeležje«, oblečena kot Lolita iz mokrih pedofilskih sanj se zadrgne s črno najlonko, ugotovi, da je najlonka pregladka, vrv za perilo pa preveč banalna, ter se namesto v prezgodnji grob odpravi v disko, kjer ima zato, ker se je pozabila preobleči iz kratke prosojne srajčke in seksi perila, precejšen uspeh med plesalci, med kozlanjem pri kantah za smeti pa je nazadnje še posiljena. Toliko za začetek. Prav veselilo bi me videti obraze drugih bralcev (v času, ko pišem, je knjiga v knjižnici razgrabljena), sama pa se zgražam tudi nad sabo, ker se zgražam kot kakšna starejša občanka.
Meje mojega jezika so meje mojega sveta, to je dobro znano vsaj od Wittgensteina naprej, in zniževanje govorice največkrat pomeni tudi njeno zoževanje; z redukcijo na »kurce in pičke« ter nekaj zafnanih slengizmov bi najverjetneje obtičalo tudi dogajanje. Pa je vsaka skrb odveč. Zgražanju nenapovedano sledi režanje (nekaj prizorov je nepozabno smešnih), pridemo pa tudi do empatije ter globokega sočutja (tega vzbuja predvsem pripovedovalkin nerazumljeni oče, nekoliko pa tudi dedek). V presojo, in to nadvse tehtno, nam je vsaj posredno ponujeno tudi trenutno stanje slovenskega duha, ki je neusmiljeno razgaljeno v vsej plehkosti, pogoltnosti in brezperspektivnosti. Bezlajev prvenec (kratki roman ali daljša novela?) nam ponuja divji tobogan občutkov in temu gre najbrž tudi pripisati že kar neverjeten uspeh te knjige, saj si verjetno vsi bolj ali manj zavestno želimo branja, ki bi nas premetavalo iz ene skrajnosti v drugo in nam ne bi dalo dihati niti za hip. Evangelij je intenzivna bralska izkušnja, ki zamaje pogled na svet in da tudi pošteno misliti.
Je protagonistka ena tistih, ki pod raskavo, divjo in odbijajočo površino skrivajo občutljivo srce in ranjeno dušo? Nehote sem se spomnila na Upornika brez razloga iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je v svojem času prav gotovo prestavljal meje razumevanja, vendar bi se nad junakinjo Pitbula verjetno zgražala tako Elia Kazan kot tudi James Dean. Namesto hollywoodske upodobitve medgeneracijskih spopadov (pa če je bila v svojem času še tako napredna, nam pa se zdi tako gladka in všečna kot make up tedanjih filmskih zvezd) imamo tukaj prikaz kar najbolj problematične resničnosti, ki potrebi po sprotnem osmišljevanju sproti spodmika oporo.
/…/