Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Ivo Svetina: Malabar (Aljaž Koprivnikar)

Sodobnost / Uncategorized  / Ivo Svetina: Malabar (Aljaž Koprivnikar)

Ivo Svetina: Malabar (Aljaž Koprivnikar)

Aljaž Koprivnikar

Ivo Svetina: Malabar.

Dob: Miš, 2020.

Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je doslej izdal že več kot dvajset pesniških zbirk, mnogo gledaliških iger, teoretskih esejev o poeziji in dramatiki ter se podpisal pod številne prevode; velja za enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev. Avtor je pot sicer začel v prelomnih letih prejšnjega stoletja, z nekaterimi bistvenimi inovacijami pa je odločilno vplival na tok slovenske literature in se znotraj te uveljavil kot eden izmed vodilnih mojstrov erotične, senzualne in duhovne poezije. V njegovem opusu se pojavi tudi hibridna forma med poezijo in prozo, ki jo je mogoče zaslediti že v njegovih ustvarjalnih začetkih, v prvencu Plovi na jagodi Pupa Magnolija do zlatih vladnih palač (1971), njegovo pisanje pa zaznamuje tudi spogledovanje s tradicijo arabske, perzijske, indijske in tibetanske kulture, saj se že vse od zbirke Botticelli (1975) počasi odmika od Evrope ter se globlje navezuje na filozofijo ter pesništvo Vzhoda.

Slednje se zrcali tudi v njegovem proznem delu Malabar, ki bi ga v grobem lahko definirali kot pesniški oziroma poetični roman, saj na fiktivni zgodovinski kulisi prinaša čutno, ponekod skorajda povsem lirično pisavo. Že ob vstopu v knjigo nas pričaka posvetilo Njej, temu pa sledita citata Giordana Bruna ter Antoina de Saint- Exupéryja; vse troje namiguje na strukturo in nastanek dela – nagovor ženski nakazuje ljubezensko tematiko, misli francoskega pisatelja zazrtost v presežno in nujnost hrepenenja, s citatom velikega Italijana pa roman medbesedilno opozarja na svojo lastno fiktivnost. Delo Malabar avtor namreč gradi na osnovi angleškega prevoda knjige A Momentous Journey, sicer izdane leta 1565 ter pripadajoče Duartu Barbosi, na kar namiguje tudi vloženi uvod portugalskega raziskovalca, v katerem slednji pojasnjuje, kako je na svoji plovbi k zahodnim obalam popisal kraje, ljudi in običaje indijske podceline. Takšni strukturi sledi tudi Svetina, ki potopis bralcu prinaša v formi osebnega dnevnika, pri čemer na eni strani zajema iz zapisov preteklih raziskovalcev, na drugi pa njegove popotniške dneve polnijo fiktivni elementi. Prvoosebnega pripovedovalca oziroma svoj alter ego avtor namreč potopi v 16. stoletje ter ga v Lizboni vkrca na ladjo Santa Lucia, da se reši »obsedenosti, zasvojenosti z njo«, da pobegne pred bolečimi spomini na ljubezen, katere čas je skopnel, pri čemer njegov beg s kopnega na ocean pomeni tudi »beg pred strahom, ki se je vse bolj bal samega sebe«. Na svoji plovbi do malabarskih obal jugozahodne Indije postane opazovalec, ki dnevno zapisuje dogajanje in razmisleke, pripoved pa se suče predvsem okoli krajev, v katerih se posadka zasidra: priča smo barvitim opisom, eksotični flori in favni ter raziskovanju šeg oziroma navad tamkajšnjih ljudstev, pri čemer Svetina fikcijo gradi iz legend, mitov in dejstev. To je posebej jasno razvidno ob opisu mesta Muslin, ki je povezano z istoimensko dragoceno tkanino: avtor izriše izmišljeni prizor iz preteklosti (»Dame na Zamorinovem dvoru so imele nešteto oblačil iz muslina. Sedeče na bogato izvezenih preprogah, bose, z vodno pipo ob sebi, so bile ovite v prosojno tkanino, gube so se igrale z njihovimi polnimi telesi, njihova telesa z muslinom, ga gubale v ritmu dihanja, premikanja stegen, valovanja trebuha in prsi.«), temu pa doda sodobno stvarnost, krutost današnjega sveta (»Mosul … Iraško mesto na bregu reke Tigris /…/, ki ga je okupacija borcev Islamske države v zadnjih letih porušila skoraj do tal in iz katerega je zbežalo pol milijona prebivalcev. /…/ In nihče od njih, ne živih, ne mrtvih, ne beguncev, ne ve, da se tkanina muslin imenuje po njihovem mestu.«). Tudi sicer že kmalu opazimo večplastno gradnjo potopisa, saj ta ne sledi linearni časovni premici, temveč se v času premika dinamično: bralce, zatopljene v 16. stoletje, pogosto presenetijo medbesedilni vnosi zapisov in pesmi, navezave na sodobne avtorje (med njimi so denimo Jure Detela, Tomaž Šalamun, Giorgio Agamben …) ter avtorski komentarji (»Ne boš me spremljala na moji poti k neznanim obalam, izmišljenim obalam, deželam, ki si jih tu na usranem Viču tako zlahka slikam na črno temino.«); ti nas dvigujejo v trenutno realni čas. Dobro premišljene izmenjave med dokumentarnostjo ter izmišljijo krojijo tudi nadaljnje opise potovanja, ko se vizije eksotičnega raja spreminjajo v podobe izkoriščanja. Svetina v trgovino s poprom, začimbami in slonovino namreč prinaša dodaten vpogled in v zanj značilnem družbenem angažmaju podaja kritiko kolonializma (»Koliko ljudi je moralo umreti zaradi dišav in začimb? Zaradi tkanin, ki jih v Evropi niso poznali? Zaradi napuha in želje po trgovini, ki je pomenila le osvajanje in podjarmljenje tujih dežel in narodov?«) ter zgodnjega kapitalizma, kar subtilno prikaže tudi prek trgovanja s slonovino. Ob tej avtor metaforično izmenja človeške nizkotne in vzvišene zmožnosti; ubijanja slonov ne ustavi niti to, da imajo te živali status božanstva, njihovi okli pa nato služijo kot material za klavirske tipke, na katere udarjata Chopin in Liszt, s čimer človeški nevednosti, pohlepu in večnemu krogu izkoriščanja Svetina učinkovito doda nadčasovno dimenzijo. Podoba raja, ki v sebi nosi trpljenje, lahko dobro ponazarja tudi metaforo strukture siceršnjega potopisa, saj se zunanje dogajanje ves čas premešča oziroma gradi iz protagonistovega duševnega boja, pri čemer okvir resničnega omogoča fikcijo, kulisa zunanjega sveta pa pot v notranjost avtorjevega alter ega, v iskanje odgovorov na vprašanje, kako se odrešiti in doseči osvoboditev. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar