Igor Saksida: Se umetniškost in vzgojnost izključujeta ali povezujeta?

dr. Igor Saksida 

Se umetniškost in vzgojnost izključujeta ali povezujeta?

Razmišljanje o(b) knjigi Zgodba o Pipetu lisjaku Jane Bauer

Pred več kot petdesetimi leti je v drugi številki revije Otrok in knjiga Alenka Glazer razmišljala o razvoju in temeljnih potezah mladinske književnosti, in sicer v prispevku K  vrednotenju mladinske književnosti[1], v katerem je predstavljen premik od vzgojnosti k umetniškosti pisanja za specifičnega (tj. mladega) bralca, ki ga avtorica povezuje z navezavo tovrstnega kakovostnega pisanja na izročilo ljudskega slovstva. Pri tem posebej izpostavlja Levstikove Otročje igre v pesencah (Vrtec, 1880), hkrati pa v članku na ozadju zavzemanja za kakovost mladinske književnosti poudarja še enovitost mladinskega in nemladinskega opusa pri posameznih avtorjih ter možnost, da se raziskave mladinske književnosti usmerjajo prav v povezavo med obema naslovniškima zvrstema; mladinski del celovitega opusa namreč lahko nagovori tudi odraslega bralca. V isti številki je bil objavljen tudi eden ključnih esejev na področju interpretacije in vrednotenja mladinske književnosti, Grafenauerjevo besedilo Igra v pesništvu za otroke[2], ki osvetljuje razvoj in značilnosti mladinske književnosti na Slovenskem, čeprav se osredotoča na poezijo. Niko Grafenauer kot temelj kakovostne ustvarjalnosti za mladega bralca izpostavlja igro kot naravnanost odraslega k otroškemu svetu, kar se bistveno razlikuje od utilitaristične vzgojnosti, značilne za starejšo mladinsko književnost.  Igrivo upesnjevanje otroškega sveta se po Grafenauerjevem mnenju vzpostavi v Levstikovem ciklu otroških pesmi: »Otroška pesem kot sproščena domišljijska igra, katere poglavitni namen je, da otrok uživa v njej in jo sprejema kot del svojega domišljijskega sveta, se je zato v slovenskem mladinskem slovstvu v resnici uveljavila šele v Otročjih igrah v pesencah.«[3] Ob poudarjanju igre kot osrednje značilnosti kakovostne poezije, ki igro vključuje kot temo in način oblikovanosti besedila, obenem pa na podlagi umetniškosti oziroma kakovosti esejist mladinsko in nemladinsko književnost povezuje, čeprav se razlikujeta po načinu pisanja: za mladinsko književnost sta zgodbenost in tematizacija igre bolj značilni kot za nemladinsko. A povedno je, da kljub času nastanka – druga polovica sedemdesetih let 20. stoletja je čas začetka razvoja pesniškega modernizma v mladinski književnosti – Grafenauer dopušča možnost, da ob igrivi književnosti obstaja še drug, drugačen tip književnosti, ki izvira iz pedagoške tendence; ta je za esejista »sprejemljiv toliko, kolikor predstavlja primerjalno nasprotje in dopolnilo tistemu umetniškemu ustvarjanju za otroke, ki temelji na načelu sproščene in samozadostne estetske igre in iluzije«[4].

Nasprotje med poučnostjo oziroma vzgojnostjo in umetniškostjo (estetskostjo besedila) v razmišljanjih o mladinski književnosti ni novo, saj je o tem že leta 1905 razmišljal Josip Brinar, ko je poudarjal umetniškost kot bistveni kriterij izbire besedil, prav tako je sorodne poglede zaznati tudi v kritikah Otona Župančiča, ki jih je objavljal pred več kot stoletjem in ki v veliki meri izražajo njegove poglede na pisanje mladinske književnosti: zavzemanje za njeno kakovost, obsojanje moralizma in idealizacije oziroma trivialne sladkobnosti, ki jo pesnik označuje s pojmom »otročjost«. Osrednja vprašanja, ki se zastavljajo tako ob klasični kot ob sodobni otroški in mladinski književnosti, predvsem glede na bogastvo poetik in »pisav«, so tako: Kako v času relativizacije vrednot ali stereotipov, sodobne neobčutljivosti in razdrobljene, pretrgane pozornosti oziroma nezmožnosti za zatopljenost v besedno pripoved oblikovati zgodbeno-tematske plasti besedila tako, da ponujajo hkrati jezikovno inovacijo (kot igro) in nabor vrednot, ki omogočajo oblikovanje bralčevega kritičnega vrednotenja sodobne stvarnosti? Je mogoče igro povezati z vzgojo, artistično inovativnost domišljijske igre in iluzije s kritično presojo vrednot sodobnega sveta, tudi dvomov, stisk in krivic? Bi lahko »čista igra« delovala tudi kot zavesten, uporniški izstop iz družbenega ali medosebnega nasilja, torej kot polje posredne kritike? Je lahko jezikovna in zgodbena inovativnost sama po sebi družbenokritična in vzgojna, saj širi tako izrazne možnosti kot bralčeve jezikovne zmožnosti v času površnega sporazumevanja, hkrati pa z opozarjanjem na individualnost književne osebe bistveno odstopa od stereotipov sodobne (medijske) stvarnosti?

Na vsa ta vprašanja lahko odgovor vsaj skicira podrobno branje zbirke kratkih domišljijskih pripovedi Jane Bauer Zgodba o Pipetu lisjaku (KUD Sodobnost International, 2025). Na prvi pogled deluje zbirka kot mozaik sodobnih živalskih pravljic; širši bralni skupnosti dobro znani vzorec za to vrsto pripovednih besedil je Kovičev Maček Muri. Zaradi nenavadnih lastnosti živalskih oseb in motivike (npr. nevidni lev, v krtovem domovanju je naslanjač ipd.) besedila ne morejo biti realistične kratke živalske zgodbe, možnost žanrske oznake bi sicer lahko bila nesmiselnica, tj. nonsensna pripoved o nenavadnih književnih osebah, npr. živih predmetih, ki jo zaznamuje izrazita logika narobe sveta. A zdi se, da nekatere teme (npr. pomen dobrega srca, vloga malega književnega »junaka«) besedila vendarle bolj zbližujejo s pravljičnim žanrom, za katerega sta zelo značilni etičnost in posledično tudi vzgojnost. Zagotovo je že uvodno pravljico Kako objeti ježa, ki je leta 2022 prejela nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, mogoče brati na več ravneh: v njej se kaže tako nonsensno poigravanje z nenavadnimi motivi (slonova frfotava bolezen, žvižgajoči žalostni medved, zadirčna želva, mašina za objemanje itd.), a hkrati tema besedila tudi izrazito presega humorne nesmiselne domislice. Ježa namreč »nadleguje« lastna želja (nekoga mora objeti), hkrati pa se sooča z občutki nesprejetosti, osamljenosti, celo izločenosti iz skupnosti. Vsa ta negativna občutja se spremenijo, ko se jež odloči za pomoč drugemu, Pipetu, ki je pred tem skušal pomagati njemu. V skrbi za drugega in drugačnega se torej skriva izrazito vrednostno sporočilo besedila, ki je značilno za pravljico: dobro srce, pogum in pripravljenost priskočiti na pomoč ogroženemu so lastnosti, ki vodijo do junaških dejanj, zaradi katerih je prej nepriljubljena oseba v središču pozornosti in naklonjenosti ne glede na to, kakšna je bila prej – hvaležnost se ne meni za nevarnosti, junaški zgled je »nalezljiv«. Na koncu zato vse živali skušajo objeti ježa, ki se mu to zdi že kar nadležno, prava nagrada zanj je dobro dejanje, s katerim je rešil Pipeta, svojega prijatelja in pomočnika, ter skrb zanj, ne pa občutek zmagoslavja, ker so ga ostali sprejeli. Občutje izobčenosti iz skupnosti zaradi drugačnosti, ki je le na videz nevarna, želja pomagati prijatelju v stiski in iskanje najbolj nenavadnih rešitev za težavo (stroj za objemanje, skafander), ki je na koncu pravljice ni več, ker dobro srce najde pravo rešitev, omogočajo izrazito vrednostno razpravo o sporočilnosti besedila v povezavi z neverjetnimi, humornimi dogodki, ki mlademu in odraslemu bralcu ponujajo obilo bralnih užitkov, hkrati pa ga motivirajo tudi za vrednotenjsko opredeljevanje.

Drugo besedilo, Nevidni beli lev, uvodoma omenja uresničevanje nonsensnega Pipetovega načrta iz prvega besedila (nenavadni dirkalni avto iz storžev), a se nato osredotoča na povsem drugo temo: na slonov strah, skrit v podobi nevidnega leva, ki ga vidi le prestrašeni slon. Svojemu strahu v podobi nevidnega leva se na koncu ne odreče, bržkone bi mu bilo brez strahu dolgčas; še več, do strašljivega leva začuti odgovornost, saj izrazi zaskrbljenost nad tem, kako bi se lev počutil v živalskem vrtu. Strah se torej povezuje s prijateljstvom in skrbjo za drugega, dobrota strah celo premaga, in tudi v tem besedilu bralca pritegnejo svojevrstna jezikovna podoba, ki spremlja osnovno pripoved, predvsem raba nenavadnih besed (zadrobencljati, prezvijačiti, obrisati se pod belim smrčkom, izposoditi si ilegalo), ter humorni preobrati (osorna sraka nenadoma postane prijazna, ko ji Pipe predlaga, da bi pela).

Poberi se, slon! je zgodba, ki ohranja osrednje osebe prejšnjih dveh pravljic, hkrati pa odlično stopnjuje napetost v nizanju razlag in pretiravanj v povezavi s slonovim pisanjem pisem. Jež, ki opazi to nenavadno slonovo početje, sproži medvedova svarila pred slonom in strah med živalmi. Slon je nenavadna oseba tudi zaradi svoje drugačnosti, saj je v gozdu tujec (»Od nekod je prišel. Mislim, da je prebegnil,« str. 28), zato medved pojasni, da ga bodo izgnali. A ko slon odide, Pipe in živali v pismih preberejo njegove prijazne besede, zato ga poiščejo in se mu opravičijo. Bralca zgodba sama po sebi vabi v presojo etičnosti ravnanja ne le medveda, ki s pretiravanjem slona tako rekoč izžene iz skupnosti, ampak tudi drugih živali, ki medvedovim besedam slepo sledijo; slon simbolizira begunca, tujca, ki ga skupnost, ne glede na njegove lastnosti in čas bivanja v novem okolju, še vedno dojema kot nevarnega drugačneža (sama po sebi se vsiljuje vzporednica z objemanjem ježa v uvodni pravljici); podobno kot ježu se zgodi tudi slonu – živali ga sprejmejo, se mu opravičijo, slona pa prevzame radost (»Radost, ki se je udomačila v občutku, da ima dom,« str. 36).

Četrto besedilo, Borovnice sredi novembra, v nabor oseb vnese novo, izrazito pravljično osebo, čarovnico, ki lahko predstavlja tudi jesen in ki sprva deluje izrazito negativno – ježa začara v pingvina, saj naj bi kradel njene borovnice. To ježu povzroči nemalo težav, saj ga Pipe ne prepozna, jež ne mara rib, prav tako pa čarovnica razžalosti tudi slona, ko ugrabi nevidnega leva. Levova ugrabitev se na koncu izkaže za slonovo odrešitev, saj se lev hrani s spomini, slonovi spomini pa niso lepi, premišljuje namreč »o cirkusu, kjer sem delal, in o vojni, zaradi katere sem moral od doma« (str. 46).

Spomine, misli in želje, ki jih ni mogoče povsem nadzorovati, tematizira tudi Krtovje, v katerem se krt bori z lastnimi mislimi, ki mu vsiljujejo nizko samopodobo in hkrati visoka pričakovanja – gre torej za razpetost med željo po dosežkih in iskanjem notranjega miru, s katero se sooča tudi marsikateri sodobni človek. Misel krtu dopoveduje, da ni »ničesar dosegel« (str. 47), zato se odloči, da si zastavi cilje, ki jih nikakor ne more uresničiti: rad bi letel, plaval, skopal rov do središča Zemlje. Neuresničljive cilje nadomesti krtovo dejanje za skupnost: mladiči in druge živali se zaradi krtovega svarila rešijo pred poplavo, zato Pipe in živali iz hvaležnosti del gozda poimenujejo po njem (Krtovje). Izjemnost posameznika ta pravljica poveže s posameznikovo vlogo v skupnosti, z njegovim prispevkom k skupnemu dobremu. Personificirana, nevarna misel, ki se praši, krta dregne, je pikolovska, se zoprno smeji, se mu posmehuje, končno potihne – krt ji ukaže, naj umolkne.

Pomen podpore skupnosti osvetljuje tudi pravljica Zakaj se želva jezi. /…/

[1] Otrok in knjiga, 1975, št. 2, str. 27–29.

[2] Prav tam: str. 30–35.

[3] Prav tam: 31.

[4] Prav tam: 35.