Nočno življenje, film Damjana Kozoleta, Vertigo, 2016; Slovenija, Makedonija, Bosna in Hercegovina.
Damjan Kozole je eden najvidnejših sodobnih filmskih ustvarjalcev pri nas. Podpisuje se tako pod igrane kot tudi pod dokumentarne filme. V teh dneh (januar in februar 2017) si je prerez njegovih filmov mogoče ogledati v Slovenski kinoteki (tradicionalni večeri Slovenskega filmskega arhiva). Njegove filmske pripovedi so bile opažene in nagrajene tudi na mednarodnih festivalih (Rezervni deli, nominacija za nagrado zlati medved na festivalu v Berlinu, 2003; Delo osvobaja, velika nagrada na festivalu v Valencii, 2005, Slovenka, velika nagrada festivala v Gironi, 2009). Tudi Kozoletov zadnji film Nočno življenje, ki bo predmet tega eseja, je lani dosegel velik uspeh, med drugim je bil nagrajen s kristalnim globusom za najboljšo režijo na festivalu v Karlovih Varyh.
Kozoletovi filmi so motivirani z razpokami, ki prečijo našo družbo. Te razpoke določajo kurz skupnosti in ji nadevajo podobo, ki je niti kot skupnost niti kot posamezniki in posameznice ne vidimo preveč radi in nas plaši. Zato si pustimo nadevati očala z različnimi filtri: gesla o varnosti (naši in, cinično, varnosti tistih, ki k nam bežijo in katerih se bojimo), smernice skupne evropske politike (ki na terenu de facto ne obstaja), boj proti terorizmu (ki je bumerang učinek evropske večstoletne kolonialne Realpolitik). In še veliko je tega, kar jemlje bistrino našemu pogledu (z ekonomskimi, socialnimi, medijskimi in ideološkimi predznaki). Kozoletovi dokumentarni filmi so v razkrivanju te ‘prave’ podobe neposredni, stojijo v samih razpokah, tam, kjer najbolj boli, s čimer razpoke vse bolj skelijo, s tem pa postajajo nespregledljive. Radikalni primer te neposrednosti je njegov zadnji kratki dokumentarni film Meje (2016), kjer statična kamera brez dodatnih režiserskih posegov in komentarjev nemo spremlja kolono beguncev, ki so na poti od schengenske meje do sprejemnega centra. Spremljata jih tudi oborožena policija in vojska. Slika v realnem času in prostoru pove vse.
Te razpoke so vidni, površinski deli globljih tektonskih premikov, ki počasi, a neustavljivo in nepovratno spreminjajo družbo, v kateri živimo oziroma v kateri še vedno verjamemo, da živimo. In tako te razpoke posegajo tudi v naša življenja, življenja članov skupnosti, in nas prav tako počasi, neslišno in ne da bi to zaznavali, zvijajo v nelinearne premice, v premice, ki niso v skladu s predstavami, ki jih imamo o sebi. Kozoletovi igrani filmi v družbeno tkivo posegajo prek eksistencialnih zagat, v katerih se znajdejo njegovi protagonisti in protagonistke. Tako Rezervni deli razpirajo usode beguncev v ‘obljubljenih’ deželah Evrope, v Delu osvobaja se srečamo z življenjsko prelomnico, ki jo prineseta izguba službe in brezposelnost, Slovenka pa razkriva ‘ekonomijo’, ‘karierni načrt’ in ‘perspektivo’ študentske prostitucije.
Nočno življenje lahko v tem kontekstu mirno označimo za filozofski film, saj tako z vsebino kot z vprašanji, ki jih odpira, ponuja izhodišča za vpoglede v različna stanja človekovega bivanja (heideggerjansko rečeno za bit-v-svetu ali tubit) v sodobni družbi: strah, krivda, bojazen, skrb. In da slutiti številne eksistencialne zagate, ki izvirajo iz njih. V tem zapisu se bomo omejili zgolj na eno: moralno zagato protagonistke, ki jo v njenem enoličnem in naveličanem, a moralno konsistentnem (tako vsaj sama verjame, tako vsaj vidi svojo premico) toku življenja sproži dogodek moževe potencialno škandalozne nesreče. Zanimalo nas bo, kako se v kriznih in zaostrenih intimnih okoliščinah konstituira nekaj takega, kar bi lahko imenovali moralna subjektiviteta.
/…/