Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Dušan Šarotar: Počivališča na poti

Dušan Šarotar

Počivališča na poti

Ko pomislim na konec poletja, ga spontano povežem s svetlobo. Vedno znova se čudim, ko opazujem nenavadno intenzivno barvno paleto, od rožnato rdeče, svečano vijoličaste do zamaknjeno modre, ki zasije v tem letnem času že zgodaj popoldne, takoj ko se težko, a še vedno toplo sonce nagne čez zenit; čeprav je še pred zgolj nekaj dnevi, mogoče še pred nekaj minutami, bilo videti kot razbeljen disk, bel, ponosen in neuničljiv, je zdaj njegova luč postalamehkejša, skorajda mila in ljubeče topla. V času počasnega zahajanja se svetloba popolnoma sprosti … kot stara duša, ki se hrepeneče veseli dneva in njegovih pisanih darov, hkrati pa v njej ves čas potiho tlijo slutnje, da se vesolje vse hitreje širi in ohlaja. Občutek je podoben neusahljivi melanholiji, o kateri nam poročajo pesniki, a duša ve, da je mrzla noč še daleč. In tudi takrat bodo zvezde še sijale na nebu. Še vedno nas varuje svetloba v avgustu. Nebo je kot skrivnostna in popolna slikarija, razkošna, svečana in mogočna, nekaj prazničnega je na poznopopoldanskem horizontu v drugi polovici avgusta. Po prazniku Marijinega vnebovzetja je za pozorno oko že vse drugače, kdor se za hip ustavi na samem, nekje na robu kopnine, bodisi polja, reke, morja ali na obrobju mesta, tam, kjer se oko lahko prosto izgubi pred prizorom nebeške tapiserije, torej tisti, ki opazuje čudežno prelivanje barv in spreminjanje svetlobe, lahko sliši počasno minevanje časa. Zdaj pomislim, spominjajoč se oddaljenega časa, ko sem bil še otrok, vse se počasi seli in po čudežu, kot je svetloba, sije v spominu tudi takrat, ko zaprem oči; torej, vse se dviga v blago poletno nebo, pogledi, misli, svetloba.

Obstajata dve mesti, dva prostora, ki se nikoli popolnoma ne prekrivata, čeprav sta si povsem podobna. Obe mesti nosita isto ime, njun tloris, s cestami, ulicami in hišami, je identičen. Še več, tudi njuni prebivalci, meščani, naključni prišleki ali naseljenci, za katerimi se je že morebiti izgubila sled, so si povsem podobni. Mesto, recimo mu Sobota, je moč najti na zemljevidu, kraj lahko obiščemo, se sprehodimo po njegovem središču in obrobju, vidimo ga in občutimo, takšnega, kot se nam razkrije v realnem času in prostoru, tukaj in zdaj. Vendar ob tem mestu obstaja še druga Sobota, kot odsev v vodi, privid na koncu ceste ali senca hiš, ki se nenehno spreminjajo, tako kot letni časi in naše notranje razpoloženje, pa vendar ta prostor ni nič manj resničen. To nevidno, imaginarno mesto, sestavljeno iz zmesi spomina in domišljije, je narejeno iz zgodb, pripovedi in urbanih legend. Čeprav sta si mesti na videz povsem podobni, je njuno notranje doživljanje v očeh opazovalca bistveno različno. Mesto ima toliko podob, kot je njegovih pripovedovalcev, opisovalcev in njihovih spominov.

Vsa mesta se spreminjajo, preobražajo, nekatera počasneje, druga hitro in radikalno, njihovo kontinuiteto in razvoj skozi čas ohranja in rekonstruira zgodovina. Poleg te horizontalne, objektivne in znanstvene podobe, ki je tesno naslonjena na mnogotere vire in ostaline, pa obstaja še druga, vertikalna os, s katero prostor razodeva svojo skrito, nevidno, duhovno podobo. Njena duša je pripoved. Brez nje bi se mesto izgubilo. Ostalo bi samo topografsko ime, točka na zemljevidu, kamen brez zgodbe. Odkar pišem, obiskujem to drugo Soboto, nevidno, narejeno iz domišljije in spomina, vedno pogosteje zahajam v ulice, hodim po cestah in posedam po vrtovih, pogledujem skozi okna, ki jih ni več; čeprav so stene, tlakovci in vrata še vedno tam, njihovih naseljencev ni več. Zdaj iščem besede v njihovi tišini, odsotnosti, z njimi poskušam vzdrževati namišljeni dialog, da se ne bi dokončno izgubil v mestu. Zgodbe so najzanesljivejši zemljevid.

Nevarno se je nagniti skozi okno sem se nenadoma spomnil opozorila, ki je bilo vgravirano v ploščice in pritrjeno na okenski okvir na vlaku, s katerim sem nekoč pogosto potoval. Podobno opozorilo je bilo izpisano v vseh jezikih, ki so jih govorili, kjer sem se mudil na svojih potovanjih, tako da sem zlahka razbral vsebino, četudi tujega jezika nisem povsem razumel. Seveda sem zdaj, ko se je nenadoma odprla reža spomina, priklical v zavest še eno opozorilo, ki je bilo običajno pritrjeno nad vrati kupeja pod skrivnostno rdečo ročico, obdano s posebno plombo, ki naj bi preprečila zlorabo bodisi iz nagajanja ali iz čiste objestnosti. Torej, pod ročico je pisalo: V sili potegni zavoro, zloraba se kaznuje po zakonu. Naj omenim samo še opozorilo, ki ga pomnim iz avtobusa, V sili razbij steklo, to je bilo vedno zraven manjšega kladiva s plastičnim ročajem. Veliko sem potoval z avtobusi in vlaki, največ med Soboto in Ljubljano, med tema mestoma sem se nekoč vozil skorajda vsak konec tedna. Zdaj, ko pišem in se spominjam vseh postaj, zgodnjih juter, zastrtih z meglo, in še posebej večerov, ko smo vznemirjeni čakali, da počasni vlak končno prečkamost čez domačo reko, še preden nas pograbi noč; vse to vztrajno in neskončno opisovanje, da se ne bi pozabilo, je z leti postalo moja eksistencialna nuja in naloga. Saj pisanje ni običajen poklic, torej zdaj se vsi ti drobci, od podob, zvokov, dotikov, svetlobe do besed, ki ležijo raztrošeni po moji notranjosti, po nekem nikoli do kraja razumljenem kreativnem procesu, zlagajo v vedno nove pripovedi. Pozornost, osredotočenost in predvsem mir, tišina in zbranost, brez tega ne morem prisluhniti notranjosti, ki je na videz zakopana pod velikimi nanosi hrupa in kiča, ki sta pravzaprav samo videz, iluzija, kot bi rekel filozof. Videz, zavesa, ki varuje našo notranjost, hkrati pa nam tudi zastira pogled v lastno globino. Brez te povrhnjice, v katero se zlahka ujamemo in zagledamo kot v ekran, izložbo, knjigo, kar je seveda drugo ime za vsakdanjo resničnost, ne bi mogli preživeti v skupnosti. Hkrati pa bi ta skupnost razpadla, če ne bi imela več nikogar, ki bi zmogel odmakniti zavese, odstreti in odpreti okna na stežaj. Zato je še vedno poezija na svetu. S pravili se varujemo, postavljamo meje v medsebojnih odnosih ter tako vzpostavljamo krhke skupnosti s prestopanjem jezikovnih meja, z njihovim nenehnim preizpraševanjem, v ustvarjalnem zanosu pa te nevidne meje preoblikujemo, da nas ne bi red in pravila dokončno zadušila. Ves čas smo razpeti med svobodo in redom, med spontanostjo in pravili.

/…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart