Slavko Pregl
Tri precej zoprna poglavja
(o založništvu, knjigah in avtorjih)
Na nedavnem septembrskem kongresu Društva slovenskih založnikov v Izoli je bilo v debati navrženih, pa tudi neomenjenih, nekaj vprašanj, ki si zaslužijo pozornost založnikov in ustrezna dejanja. Nekatera smo začeli reševati že davno, rezultati pa niso povsem navdušujoči. Z nekaj osivele založniške preteklosti zato okvirno zapisujem nekaj opazk. V bežno opozorilo dodajam, da je Društvo slovenskih založnikov društvo posameznikov, torej fizičnih oseb, Zbornico knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije pa sestavljajo gospodarske družbe.
Kaj pa Mladinska knjiga …
Največja slovenska založba Mladinska knjiga bo stara osemdeset let. V svojem razvoju je prehodila številne faze in obdobja: neustavljivo rast, mednarodni ugled, izjemen razcvet literature za otroke in mladino …, ter seveda zaradi slabih poslovnih potez tudi kakšen zaton. Kmalu po prvem desetletju tega stoletja se je (po zaslugi Zvona 1 in Zvona 2) znašla v lastniških škripcih. V zvezi s tem so bile v zraku številne zamisli in ena od nevarnosti je bila, da bi lahko z različnimi privatizacijskimi zgodbami postala plen nepremičninskih apetitov, ki za knjige ne bi imeli smisla. Takrat sta se – med drugimi – zaskrbljeno zbudila civilna iniciativa ter Društvo slovenskih pisateljev. Ustanovljena je bila družba Skupaj za knjigo, d. d. (2013), ki je načrtovala od najširše bralske javnosti zbrati denar za odkup Mladinske knjige in oblikovati družbo v javnem interesu. Prodajalci (banke) ji niso dovolili skrbnega pregleda, da bi ugotovila, o čem govorimo, ko govorimo o dejanski finančni podobi Mladinske knjige, in so pobudo oholo zavrnili. Zahteva bankirjev je bila, da kupec dokaže, da razpolaga z zadostnimi sredstvi za odkup. Družba Skupaj za knjigo, d. d., pa ni mogla dokazati, da sredstva ima, saj ni vedela, koliko denarja bi za odkup potrebovala, ker ji banke niso dovolile skrbnega pregleda. Sijajen primer kavlja 22 v bančno-založniški praksi! Društvo slovenskih pisateljev si je po drugi strani prizadevalo, da bi izpod okrilja Družbe za upravljanje terjatev bank Mladinska knjiga prešla v državno last, skratka na Slovenski državni holding. Tam naj bi skupina strokovnjakov, ki bi jo imenovalo Ministrstvo za kulturo, oblikovala koncept razvoja največje slovenske založbe in največje knjigotrške mreže v javnem interesu. Nekaj časa je prevladovalo (državno) stališče, da Mladinska knjiga ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prehod iz Družbe za upravljanje terjatev bank na Slovenski državni holding. Družba za upravljanje terjatev bank je za predsednico uprave Mladinske knjige januarja 2021 imenovala Simono Mele (brez založniških izkušenj, na najpomembnejši založniški položaj v državi je prišla iz Kompasa Novo mesto; obiskovalci podelitve Levstikovih nagrad smo jo na njenem prvem javnem nastopu z zanimanjem poslušali, saj je v svojem govoru navajala dobavitelje, ne avtorjev, ter porabnike, ne bralcev). Mladinska knjiga je decembra 2022 le prešla v last Slovenskega državnega holdinga, Simona Mele pa je septembra letos odstopila. Za predsednico uprave Mladinske knjige, ki tvori največji del slovenskega založništva (najmlajši podatki o obsegu založništva na spletni strani Zveze knjižnih založnikov in knjigotržcev so iz leta 2017!), je bila imenovana Karmen Pangos, ki je doslej v založništvu nismo zasledili. Za člana uprave je bil nedavno imenovan še Vladimir Kukavica, obenem direktor Zbornice založnikov in knjigotržcev ter član Sveta Javne agencije za knjigo, prav tako z ne preveč izkušnjami v konkretnem založništvu (delal je v invalidski organizaciji FIHO, pa kljub izdatni podpori stranke Svoboda izgubil volitve za župana v občini Zreče). Bivši ustavni pravnik Matevž Krivic bi ob spominu na neke druge čase zlahka pisal o »trojnem funkcionarju«.
In smo torej v sedanjem času.
V Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo (RNPK) 2024–2031 se v akcijskem načrtu poglavje o založništvu končuje z odstavkom:
»Ob krčenju področja in zmanjšanju obsega prodaje slovenskih knjig je izražen interes, da se Mladinsko knjigo Trgovino zaradi izjemnega pomena za delovanje slovenske knjigarniške mreže opredeli kot strateško državno naložbo, s ciljem, da se ohrani ta steber slovenskega knjigotrštva; njena ohranitev in razvoj bi morala biti opredeljena v javnem interesu.«
Misel je zanimiva.
Vendar: Založba Mladinska knjiga, ki je že lep čas v lasti Slovenskega državnega holdinga, skratka strateška državna naložba, si je 2. septembra 2024 pripojila dotlej samostojno Mladinsko knjigo Trgovino. Skratka, največja knjigotrška mreža v državi je bila pripojena eni založbi. To je torej vodstvo Slovenskega državnega holdinga storilo v smislu v Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo »izraženega interesa« in cilja »da se ohrani steber slovenskega knjigotrštva … v javnem interesu«? Kako je odločitev ene državne institucije (Slovenskega državnega holdinga) v skladu s sklepi druge državne institucije (Ministrstva za kulturo), ki jih je potrdil slovenski parlament oziroma Državni zbor? Kako bo vizijo največje slovenske založbe ter vizijo knjigotrštva v javnem interesu opredelila uprava, ki jo sestavljajo ljudje brez založniških izkušenj? Odlično bi bilo slišati javno argumentacijo takih kadrovskih odločitev s strani Slovenskega državnega holdinga.
Na kongresu Društva slovenskih založnikov o tem nismo slišali ničesar, četudi gre za temeljna vprašanja o poti knjige do bralcev in bi se morali slovenski založniki ob misli na svojo prihodnost vsaj malo zdrzniti. Prav tako ni bilo zaslediti, da bi ob takem razvoju dogodkov pri Gospodarski zbornici Slovenije kakor koli reagirala Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev (po lastnih navedbah ta združuje 95 % slovenskih založnikov in knjigotržcev).
Kršenje ustavnih pravic, tatvina …
Slovenija je leta 2004 uvedla sistem knjižničnega nadomestila, mehanizem, ki je bil v večini evropskih dežel urejen že davno pred tem. Avtorji gradiv (pisci, prevajalci, ilustratorji, fotografi …), ki so predmet izposoje v javnih knjižnicah, so začeli dobivati nadomestilo, saj je država njihovo (intelektualno) lastnino dotlej dajala brezplačno na voljo obiskovalcem/članom splošnih knjižnic. Višino nadomestila je samostojno določila država. Ukrep je bil mišljen kot ukrep kulturne politike, ki naj spodbuja slovensko ustvarjalnost, zato v sistem niso vključeni tuji avtorji. Trenutno država – Ministrstvo za kulturo – prek Javne agencije za knjigo približno 700 avtoricam in avtorjem knjižničnega gradiva letno izplača približno 1 milijon evrov; polovica je namenjena neposrednemu poplačilu izposoj, druga polovica štipendijam (avtorji monografskih publikacij so na primer za eno izposojo v letu 2023 prejeli 0,25 evra).
Pravna podlaga za to sta dva zakona: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah ter Zakon o knjižničarstvu. Ta dva zakona določata tudi, katere knjižnice so izvzete iz obveznosti za štetje (in plačilo) izposoj; od vsega začetka šolske knjižnice v sistem niso vključene.
Pokazalo pa se je, da je glede na veliko število šolskih knjižnic izposoj knjig v njih zelo veliko in da gre za posebno vrsto »javnih knjižnic«; ocena je, da izposoja v šolskih knjižnicah skupno dosega približno tretjino izposoj v splošnih knjižnicah, pomemben podatek pa je tudi, da med izposojenimi deli prevladujejo knjige avtorjev za otroke in mladino. Tako je denimo predsednica Sekcije za otroško in mladinsko literaturo pri Društvu slovenskih pisateljev Nataša Konc Lorenzutti v odgovoru na vprašanje, naslovljeno na IZUM (ki vodi sistem COBISS in dnevno beleži izposojo po Sloveniji), izvedela, da je bilo v šolskih knjižnicah do septembra letos zabeleženih približno 17.000 izposoj njenih del (v splošnih knjižnicah v istem času približno 14.000). Iz tega izhaja, da so prizadevanja, naj se v izračun knjižničnega nadomestila vključi tudi izposoja v šolskih knjižnicah, še kako upravičena. Še posebej, ker je spodbujanje branja pri najmlajših začetek rojevanja bralne kulture, ki vodi v branje tudi v starejših letih.
Najprej sta si za to pred (mnogimi) leti začela prizadevati dva izmed najbolj priljubljenih mladinskih avtorjev Desa Muck in Primož Suhodolčan, pozneje so se jima pridružili še številni drugi, končno uradno tudi Javna agencija za knjigo in Društvo slovenskih pisateljev. Da bi uredili pravno podlago za to nujno spremembo, je potrebno naslednje:
»- v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, za katerega je pristojno Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, bi bilo treba v 36. členu črtati prvo točko drugega odstavka, ki govori o rabi knjižničnega gradiva, ter črtati besedo v … šolskih … knjižnicah;
– v Zakonu o knjižničarstvu, ki je v pristojnosti Ministrstva za kulturo, pa bi bilo treba v prvi odstavek 56. člena, ki govori o nadomestilu, dodati besedo … šolskih … knjižnicah.«
S tem v zvezi je letos na pobudo predsednika Društva slovenskih pisateljev Dušana Merca prišlo do vrste pogovorov in tam sta tako Ministrstvo za kulturo kot Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport pobudo podprli, s pripombo, da so šolske knjižnice v pristojnosti Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, ki bi moralo denarju, ki ga za knjižnično nadomestilo namenja Ministrstvo za kulturo, dodati potreben delež.
Predstavniki ministrstev so se čez poletje po pisnem sporočilu Ministrstva za kulturo predsedniku Mercu srečevali na usklajevalnih sestankih. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje naj bi septembra (letos!) sklicalo (zaključni?) sestanek ministrstev in Društva slovenskih pisateljev. Zaenkrat – morda zaradi menjave ministra – takega sporočila še ni bilo.
Logika avtorjev je zelo enostavna: njihovo delo je intelektualna lastnina, s katero lahko razpolagajo le oni. Če jim je nekdo to (ustavno zagotovljeno) pravico odvzel, mora pač plačati nadomestilo. Glede na to, da je število izposoj v šolskih knjižnicah res veliko, je treba to kar najhitreje korektno urediti.
In seveda: ne gre za nobeno socialno podporo kulturnikom, ki da se grebejo pri državnem koritu, pač pa za korektno plačilo opravljenega dela. V »običajnem« življenju ne poznamo okoliščin, v katerih bi se dalo nekaznovano prisvajati tujo lastnino. Tudi zato je treba izposojo v šolskih knjižnicah vključiti v izračun knjižničnega nadomestila.
O protestu, ki je bil, in o tistem, ki ga ni …
Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije je na svoji izredni seji dne 23. 4. 2024 sprejela naslednjo izjavo:
»Slovenski založniki in knjigotržci odločno in enotno nasprotujemo krčenju javnih sredstev za pisano slovensko besedo. Po skoraj osemmilijonskem slovenskem vložku v gostovanje Slovenije na največjem knjižnem sejmu v Frankfurtu ter v gostovanje na največjem knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni bo Slovenija pisani besedi, preko izbora in sofinanciranja javnih kulturnih programov, v letu 2024 namenila realno 20 odstotkov manj sredstev, kot jih je še leta 2021.«
Izjava je bila posredovana medijem ter Združenju evropskih založnikov (FEP) in Mednarodni zvezi založnikov (IPA).
V javnosti je krožil podatek, da gre v absolutnem znesku za 300.000 evrov vredno znižanje.
Ob tej odločni in mednarodno odmevni potezi Zveze knjižnih založnikov in knjigotržcev sem pomislil na dogajanje, ki od leta 2003 ni bilo deležno nobene pozornosti te iste zbornice. Leta 2003 je namreč nastal spodnji dokument, ki v svojem 18. členu šolam jasno nalaga obveznosti v zvezi z nakupom knjig.
Citiram:
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (Uradni list RS, št. 73/03 z dne 29. 7. 2003)
Člen 18
»… Šolska knjižnica zagotavlja knjižnično gradivo za učence, dijake, študente in vajence (v nadaljnjem besedilu: učence) ter strokovne delavce šole. Šolska knjižnica mora imeti najmanj 3000 enot gradiva za učence in 1000 enot pedagoške in strokovne literature za strokovne delavce oziroma v šolah, ki imajo več kot 300 učencev, najmanj 10 knjig na učenca in najmanj 40 knjig na strokovnega delavca šole ter ustrezno število serijskih publikacij, ki ne sme biti manjše od 25 tekoče naročenih naslovov …
… Knjižnično zbirko dopolnjuje z najmanj 1 knjigo na učenca, 5 knjigami na strokovnega delavca šole in posodablja z vsaj 1 naslovom serijskih publikacij letno …«
Anketa Društva Bralna značka – Zveza prijateljev mladine Slovenije, ki se izvaja vsako drugo leto, že od leta 2014 kaže, da se zahteva po nakupu najmanj ene knjige na učenca letno uresničuje manj kot 50-odstotno, trend pa kaže, da se stanje še poslabšuje. Če zaokrožimo število učencev osnovnih in srednjih šol na 250.000 (pač glede na gibanje generacij) in če ostanemo pri dobronamernih 50 %, vidimo, da letno za šole ni kupljenih125.000 knjig. Če potem to pomnožimo s povprečno ceno, denimo, 20 evrov, vidimo, da so založniki letno ob resen prihodek, saj ne prodajo za 2,5 milijona evrov knjig, in da avtorji, optimistično upoštevaje 8 odstotkov od maloprodajne cene za avtorske pravice, letno ne zaslužijo 200.000 evrov. In če te številke o nekupljenih knjigah pomnožimo z leti od 2003 naprej …
Skrb vzbujajoči podatki o bralni kulturi naših šolarjev (PISA) bi morali biti resna spodbuda, da – poleg simpozijev, analiz, posvetovanj … – na to temo uresničujemo vsaj to, kar je v uradnih dokumentih zapisano že davno.
Ob teh osupljivih podatkih Zveze knjižnih založnikov in knjigotržcev doslej žal ni napisala še nobenega protestnega pisma, čeprav gre za letni znesek, ki je precej višji od 300.000 evrov.
Da se razumemo: popolnoma pravilno je bilo reagirati ob zmanjšanju sredstev za slovensko knjigo po odličnih nastopih v Frankfurtu in Bologni, saj bi ob ustvarjeni veliki mednarodni pozornosti pričakovali dodatne finančne spodbude države za razcvet slovenskega založništva. Zelo smiselno pa bi bilo tudi pozorno spremljati in uveljavljati dokumente, ki položaj slovenske knjige urejajo že lep čas, a ni ne javne pozornosti ne energije, da bi jih uresničili. Organizacija, ki po lastni oceni združuje 95 % slovenskih založnikov in knjigotržcev, bi morala biti močan in odločen sogovornik državi.
* * *
Na kongresu Društva slovenskih založnikov je bilo nakazanih veliko zanimivih vprašanj in verjamem, da bo dovolj energije, da pridemo tudi do odgovorov. Slovensko založništvo je tako rekoč vedno v krizi, kadar se o njem govori, in beseda vedno nanese na finančno podporo države. Ta seveda nikakor ni odveč, pomembno pa bi bilo uveljaviti norme, ki smo jih pri nas že zapisali, ter obenem pogledati po Evropi, kako se drugje urejajo številni problemi založnikov in avtorjev. Gre seveda za kulturna, a tudi za resna gospodarska vprašanja.