Cvetka Bevc: Zvitorepenja lisičke Žužke (Ivana Zajc)

Ivana Zajc

Cvetka Bevc: Zvitorepenja lisičke Žužke.

Ilustrirala Mojca Fo.

Ljubljana: Vida, 2025.

Pisateljica in pesnica Cvetka Bevc je v slovenskem prostoru znana po širokem ustvarjalnem opusu, ki poleg del za odrasle obsega tudi številna besedila za otroke in mladino. Njena umetniška senzibilnost je tesno povezana z glasbo, kar se izrazito kaže tudi v njeni novi slikanici Zvitorepenja lisičke Žužke, ki jo bogatijo ilustracije Mojce Fo.

V zahodni tradiciji, posebej v evropskih basnih, so lisice pogosto simbol prebrisane zvijačnosti: lažejo, kradejo in se okoriščajo na račun drugih; poleg tega pogosto prekašajo druge živali s svojo bistrostjo in hitrostjo. V slovenskem ljudskem slovstvu je lisica zvita in prebrisana, vendar se včasih tudi zaplete v lastne zvijače, kar prinese moralno lekcijo. To se odraža tudi v mnogih ljudskih pesmih, na primer v Lisička je prav zvita zver in Zajček bi se ženil rad. Okrog teh in drugih ljudskih pesmi je spletena zgodba v slikanici, ki spremlja lisičko Žužko. Poetični deli so vključeni v zgodbeni potek, ki ga popestrijo, pa tudi pomensko obogatijo.

Struktura pripovedi je epizodna, saj je besedilo sestavljeno iz zaporedja posameznih dogodkov, v katerih osrednji lik vsakič znova prelisiči druge živali oziroma jih skuša bolj ali manj uspešno ukaniti s svojo zvijačnostjo. Posamezne epizode so razmeroma samostojne, vendar jih povezuje lisičkina pretkanost. Lisička menja svoje “žrtve”: petelinčka Kikirička skuša prestrašiti, a je tudi ta zelo pretkan in jo ukani, lisička se izogne tudi jeznemu dedku Joštiju, ki ščiti petelinčka. Tu se zgodba naveže na zgoraj omenjeno pesem o lisički in lovcu, saj ima lisičkin brlog dve luknji. Čeprav ji uspe prestrašiti dedka Joštija, ko skoči skozi drugo luknjo in se v mraku obleče v strašnega duha, pa se zgodba tu ne konča: Jošti namreč odkrije oba vhoda v njen brlog in ji prepreči vrnitev v domovanje. Tako lisička išče novo bivališče, do katerega pride po zaslugi svoje premetenosti. Obrne se namreč na empatičnega jazbeca Rikija, ki se je usmili in jo sprejme v svoj dom. Lisička ga močno izkorišča, on pa ne zna postaviti meje, dokler ga zverinica naposled ne vrže iz njegovega lastnega domovanja. Ubogi jazbec se obrne na odvetnika zajčka, ki se zavzame zanj. Nasploh se zgodba vrti okrog skupnosti živali, ki se povežejo, da bi se izognili naslednjim lisičkinim ukanam. Takšna zgradba ustvarja občutek niza kratkih, skoraj anekdotičnih prizorov, v katerih se vsakič znova ponovi podoben motiv prevare ali poskusa prevare, vendar se ta vsakič razvija drugače, zato se ohranja napetost. Zelo pomemben je del, ko lisica živalim samorefleksivno pojasni, da vedno zna izrabiti šibko točko posameznika, ki išče določeno potrditev. Ta psihološki vidik odpira novo dimenzijo in dobro pojasnjuje motivacijo za dejanja likov, hkrati pa otroke usmerja k razmišljanju o medosebnih odnosih.

Pripoved izredno lepo teče, ohranja tekočnost dogajanja, slednje pa od prizora do prizora ohranja ritem ter nenehno ustvarja napetost, tako da dogajanje nikoli ne zaide v monotonost. Vsaka epizoda vzbuja zanimanje, ali bo lisici uspelo prelisičiti druge, kar ohranja bralčevo zanimanje ter daje pripovedi dinamično in privlačno napetost. Kaj kmalu se lisička sama zaplete v lastne štrene, saj v gozdu prebivajo tudi druge premetene živali, ki so močnejše od nje, denimo volk Fredi. Čeprav je na koncu videti, da so živali lisičko uspele ukrotiti, pa se jim lisička na koncu spet izmuzne in se vrne k svojim vragolijam. Dogodki si sledijo hitro, opisov ali razlag je zelo malo, v ospredju je tretjeosebna pripoved o narativnih preobratih. To daje pripovedi občutek gibanja, igrivosti in privlačnosti, besedilo ohranja bralčevo zanimanje in ga spodbuja k nadaljnjemu branju, hkrati pa taka struktura vpliva na to, da je introspekcije v notranje dogajanje v likih manj, zato njihovih občutij pogosto ne predstavlja.

Lisico razumem kot antijunakinjo, saj gre za lik, ki nima tipičnih vrlin osrednjega lika v otroški književnosti, ampak svoje cilje dosega s prevarami in zvijačami. Njena zvijačnost in domiselnost lahko bralca zabavata, z vidika bralnega razvoja otrok, ki so naravnani k neposredni identifikaciji z osrednjim likom, pa je to kontrast, ki preseneti. Lisička preizkuša meje pravil in moralnih norm, zato bralci v njej ne najdejo vzornice, pač pa se na primerih učijo, kako poteka medosebna manipulacija, kar je zanimiv vidik za slikanico. /…/